“Kaj je počel z ženskami zadnja leta, je lahko še bolj srhljivo. Predatorji stopnjujejo svojo deviantnost. Tiste izprijenosti, ki so jih zadovoljile nekdaj, jih polagoma ne več. Kot heroinski odvisniki rabijo močnejšo dozo, še več opolzkosti in obscenosti. In več, kot imajo moči, več si privoščijo. Žrtve kuhajo kot žabe v loncu na majhni temperaturi, dokler še same ne vedo, kdaj so skuhane. Pristajajo na čedalje hujše opolzkosti,” je novinarka Maja Megla o spolnem predatorju Romanu Uranjku zapisala v svojem pismu medijem – v katerem, kljub svojemu dolgoletnemu molku, opozarja, da z molkom soustvarjamo predatorsko družbo. Se bo molk ponovil tudi v primeru njegovega naslednika Dušana Smodeja? Mediji so pred dnevi sicer poročali, da je Smodeja prva žrtev že ovadila: “Prijel me je za vrat, davil in udaril,” se je izpovedala.
Je slovenska kulturniška scena podobna sceni Hollywooda s Harveyjem Weinsteinom? Vse bolj kaže na to, da so vsi vedeli, da se dogajajo tudi kazniva dejanja, pa so bili kljub temu tiho. Med njimi tudi dolgoletna novinarka in urednica na Mladini in nato na časniku Delo Maja Megla, ki se je odločila spregovoriti šele po smrti svojega nekdanjega prijatelja, za kratek čas celo partnerja Romana Uranjka – da ima deviantna spolna nagnjenja je vedela že leta 1986. “V moji generaciji spolno predatorstvo družbeno tolerirano,” je pojasnila ob svojem pripovedovanju, kako je Uranjek ženske javno otipaval in jih nadlegoval na očeh vseh. Skoraj 40 let je dolga doba za molk, a vseeno bolje pozno kot nikoli – sploh ker je Uranjek za seboj očitno pustil (vsaj) enega naslednika.
“Dušana Smodeja ne poznam in ga nikoli nisem srečala, menim pa, da je Roman v njem končno našel idealnega družabnika, človeka iz sveta vizualne umetnosti z deviantnimi nagnjenji. Skupaj sta lahko izživljala svoje temačne perverznosti. Nekaj deklet je gotovo privolilo v obscene spolne prakse in so bile zato konsenzualne. Drugim se je med spolnim odnosom deviacija zgodila,” je Megla med drugim napisala v pismu, ki ga je poslala več medijem. V zadnjem času je namreč izbruhnila afera Smodej, ki je morda botrovala tudi samomoru Uranjka. Začelo se je na Instagramu, kjer so Uranjkove žrtve delile svoje izkušnje s Smodejem – po pričevanju mnogih naj bi bili kletni prostori v društvu Fotopub prizorišče spolnih napadov, pri katerih se je posluževalo tudi droge za posilstvo.
Ni snemal samo Smodej, tudi Roman je rad snemal
Videti je, da kriminalisti zadevo vsaj do neke mere raziskujejo – tako je vsaj razbrati iz zapisal novinarke Ane Jud, ki je med drugim tudi izrazila upanje, da se bodo zlorabljene punce opogumile in spregovorile. “Vsekakor bo še trajalo, da bo zadeva dobila epilog. Če ga bo dobila. Upam, da ga bo dobila. Vmes pa lahko mečemo kocko, kdo bo naslednji napravil suicid,” je zapisala. Novinarka je pred časom na Facebooku tudi navedla, da je Uranjek Smodeja oboževal – po njenih besedah sta bila oba obsedena z nasilnim seksom, noben ni bil imun na alkohol in druge substance. “Ampak ni snemal samo Smodej. Tudi Roman je rad snemal,” je zatrdila in namignila, da bi bilo vredno pregledati njegov računalnik oziroma telefon. “Res je, zanimive so bile predvsem čustveno nestabilne in psihično ranljive punce. Če je nekaj črtic na mizi, jih pač potegneš. V stanovanju na Tavčarjevi pa je za celo sobo mučilnega orodja in raznih seks igračk. BSDM pač,” je tudi pojasnila – objave je kasneje sicer izbrisala. Zapisala je tudi, da je imela Uranjka rada, vendar pa je kljub temu prepričana, da punce, ki so izpovedale svoje izkušnje z njim, ne lažejo. Je pa seveda na policiji in tožilstvu, da zberejo dokaze in jih predložijo sodišču.
Z molkom se soustvarja predatorsko družbo
Na vprašanje zakaj ni (več) prijav, je Megla odgovorila da zato, ker so mnoga dekleta povsem ohromljena s sramom, krivdo in strahom. Bojijo se javnosti, obrekovanja, posledic ter sodb “zakaj pa si bila tam”! Če po eni strani del javnosti obtožuje žrtve, pa po drugi strani mnogi tudi zagovarjajo Uranjka – češ, da bi po njegovi smrti morali gojiti pietetni odnos, ne pa da se ga “obrekuje”. Obrekuje? Prej je videti, da so žrtve za časa njegovega življenja – verjetno tudi iz strahu – molčale, po njegovi smrti pa so se končno opogumile spregovoriti. Bi morale še naprej molčati, samo zato ker je mrtev? Zato ker ga imajo nekateri za velikega umetnika? “Menim, da ima njegovo čaščenje umetnosti povsem prozaične psihološke razloge,” je ocenila tudi Megla in pojasnila: če je umetnost na piedestalu in on v njej pomemben akter, je s tem tudi on na piedestalu. Ali drugače: če si pomemben v nečem, kar postavljaš za pomembnejše od vsega drugega, postaneš s tem tudi sam pomembnejši od drugih. “To narcisistično poveličevanje umetnosti ne služi umetnosti sami, temveč tistim, ki si v njej gradijo kariere in svojo pomembnost. Umetnost ne rabi tega narcisizma,” je ob tem še poudarila in na koncu pisma sklenila, da ji je žal za vse žrtve in tudi za vse tiste, ki živijo v zanikanju, lažni hvali in molku, kajti z molkom soustvarjajo predatorsko družbo. Če kdo lahko to zatrdi iz prve roke, je to prav Megla – zato ima še toliko bolj prav. Upajmo, da nas je zgodba z Uranjkom nečesa naučila in da se molk ne bo ponovil tudi v Smodejevem primeru.
Sara Kovač