Seveda sem velik privrženec lestvic, a njihova uporaba se mi zdi prepogosto pretenciozna. Kaj v resnici z njimi sporočamo, če (zelo verjetno) večina od sestavljavcev niti slučajno ni videla niti enega odstotka vseh filmov, ki so nastali v enem letu, poslušala enega promila pesmi, ki so bile posnete, ali prebrala delčka knjig, ki so bile napisane?
Sam imam zato raje sezname in ta kolumna je v resnici prav to − seznam dobrih stvari, ki so po naključju ali ne vzbudile mojo pozornost, me nagovorile in/ali dale misliti, zato jih priporočam tudi vam. Tega se bom lotil podobno, kot z eno povedjo opišem podkast Številke − od športa do znanosti, od veselja do vesolja.
Pričakovanje čarovnije, ki se ne bi smela zgoditi
Ker največ pišem o športu, moram začeti prav z njim. Za našo spletno stran in teletekst (ga še uporabljate?!) o športu poročam 22 let, zadnjih 13 let pa sestavljam pregled 100 športnih dogodkov leta. Letos ni manjkalo številnih slovenskih uspehov, kar priča tudi bera z letnico 2022, a če bi moral izpostaviti en sam trenutek, en sam dogodek, eno samo tekmo, bi izbral Luko Dončića in njegovo maestralno predstavo, v kateri je New Yorku nasul 60 točk in poskrbel za enega najbolj legendarnih trojnih dvojčkov v zgodovini Lige NBA.
Na eni strani gre za igralca, ki blesti v drugem najbolj razširjenem športu, postal je obraz marketinško izpiljenega produkta. Dončić vsako leto raste, napreduje, preseneča in postavlja nove mejnike. A tisto, kar velja poudariti, je pričakovanje nepričakovanega. Tisto, kar Američani opišejo z "Luka Magic". Ko pričakuješ neko čarovnijo, ki se ne bi smela zgoditi, a se zgodi. Le oglejte si spodnjo kompilacijo.
In nekaj takega je bilo tudi na omenjeni tekmi proti New Yorku, ko je Dallas na krilih nepopustljivega Dončića kopal, vztrajal do zadnje sekunde in izbrisal visok zaostanek. Na koncu je potreboval čudež: zadeti prosti met, nato namerno zgrešenega, nekako ujeto žogo in še zadeti met pred sireno. Malo verjetno. A scenarij se je uresničil. Kanček sreče, seveda, a to se ne bi zgodilo brez njegovega nepopustljivega izzivanja sreče. Tudi to je del čarovnije, ki jo poznamo po imenu Luka Magic! Srečo je treba poiskati.
Uči nas tako z zmagami kot padci
Najbolj sem (spet) trpel ob padcih Primoža Rogliča. Ko misliš, da je ta človek doživel vse mogoče nezgode, ki si jih lahko zamisliš, se prepogosto zgodi nekaj novega in ga sklati s kolesa. Kot je bila tista bala na Touru ali pa trk s Fredom Wrightom na Vuelti. Zaradi obeh padcev je moral predčasno končati obe tritedenski dirki. Francosko pentljo je končal v groznih bolečinah, a z nasmehom na obrazu, saj je v 13. etapi na Granon s ključnim napadom moštvenemu kolegu Jonasu Vingegaardu pomagal zlomiti Tadeja Pogačarja. Primoževa zgodba me je nagovorila, da sem mu napisal pismo, njegova največja vrlina in lekcija sta bili vedno vztrajnost in nepopustljivo vračanje po poškodbah. Prepričan sem, da bomo letos priča novemu poglavju njegove veličine.
Luka Petrič bi lahko komentiral konec sveta
V času Dirke po Franciji so kolegi na Valu 202 pripravljali vzoren podkast Tour 202, ki je dnevno pripravljal zanimivosti in utrip z največje kolesarske dirke na svetu. Športni novinarji na najbolj poslušani radijski postaji v Sloveniji so že desetletja sinonim za kakovost. Prav navdušen sem, da znajo zadnja leta s formo dnevnih podkastov popestriti največje dogodke na svetu, kar so naredili tudi v času svetovnega prvenstva v nogometu, odbojki in EuroBasketu. Skupni imenovalec vseh je odlični voditelj Luka Petrič. Priznam, da morda za to oceno nisem najbolj objektiven, ker je Luka moj dobri prijatelj, a vseeno ga moram pohvaliti, ker se je valovskim športnim podkastom uspelo iztrgati iz (samoumevne?) stroge studijske forme in se približati pristni sproščenosti, ki je tako pomembna pri podkastih. Za to je kriv tudi iskriv voditeljev smeh in sposobnost iz sogovornikov povleči manj znane in zanimive informacije. V njegovem glasu pa je taka neverjetna mirnost, da bi lahko mirne duše komentiral konec sveta.
Nova podkasta: First Person in Umetnost lenarjenja
Vsako leto skušam spoznati kakšen nov podkast, ki ga prej nisem poznal, kar je v resnici precej težko. Svetovna (vse bolj pa tudi slovenska) produkcija je vse bogatejša, pozorno poslušanje pa je nemalokrat časovno kar zahtevno (vsaj v primerjavi s hitrejšim branjem in brskanjem po spletu). Ob številnih, ki sem jim zvest tudi desetletje ali več, so se letos na rednem meniju pojavili nekateri novi, naj omenim First Person, ki ga ustvarja Lulu Garcia-Navarro (New York Times) in se ukvarja z vprašanjem, kako si ustvarjamo mnenja (zadnja epizoda je bila v resnici inspiracija za ta zapis). Na domači sceni sem se od novincev najbolj razveselil Davida Zupančiča in njegovega podkasta Umetnost lenarjenja. Mladi zdravnik že nekaj let pušča opazno sled na Instagramu, a priznam, da ga pred podkastom nisem zaznal. Za zdaj je sicer objavil le deset epizod, a navdušen sem nad njegovo pozitivno naravnanostjo, zavračanjem cinizma in aktivnim iskanjem rešitev. Sam se na Twitterju že nekaj let trudim s promoviranjem dobrega in pozitivnega s ključnikom #PohvalaNaDan in če bi si v glavi zamislil idealnega ambasadorja, bi bil to David. Naravni in idealni kandidat.
Berimo knjige. In ja, svet je tudi lep.
No, David brez dvoma ne bo pozabil leta 2022, ne le zaradi podkasta, ampak tudi prve knjige, ki jo je napisal prav v tem letu. Življenje v sivi coni je bila izbrana za knjigo leta, sam pa sem prav knjige postavil za rdečo nit devete sezone podkasta Številke. S tem sem želel povzeti vse prejšnje osrednje teme (sanje; ekstremi; vprašanje "kaj nas dela ljudi?"; osebni pogled), ki jih knjige znajo tako izjemno opisati in razširiti, hkrati pa ponujajo še številne druge dimenzije. Knjigam ne rečemo zaman, da so portal v nove svetove. Raziskave kažejo, da približno polovica prebivalcev naše države v enem letu ne prebere niti ene knjige. Tako sem si za enega od ciljev zastavil širiti dobro besedo o (kakovostnih) knjigah in motivirati ljudi, da pogosteje sežejo po tem magičnem predmetu. Priporočal bi seveda vse knjige, ki sem jih z avtorji podrobno predstavil, na tem mestu pa bi izpostavil le še Človeštvo nizozemskega zgodovinarja Rutgerja Bregmana, ki (popolnoma na kratko in v moji interpretaciji) govori, da je svet (lahko) precej lepši, kot si mislimo. Da, svet je čisto zares tudi lep.
TV-seriji: Severance in Beli lotus
To običajno ni najpogostejše sporočilo v svetu filma in televizije, kar je bil očitno tudi dodatni razlog, da se me je lani tako dotaknila serija Ted Lasso. Da, lahko smo tudi prijazni. Seveda bi živel v hudi iluziji, če bi pričakoval, da bo (za marsikoga naivni) trener v tej industriji prinesel globalno spremembo. Seveda je ni, kar pa še ne pomeni, da so serije, ki govorijo o temačni človeški naravi, kaj slabše. Iz letošnje bere bi tako omenil Severance ter Beli lotus. Druga sezona se je dogajala na nam bližnji Siciliji, tematika moči, denarja, bogastva, razredov in izkoriščanja pa se je razširila predvsem na spolnost. Ustvarjalcu Miku Whitu je spet veliko večino protagonistov (tudi tokrat ni enega glavnega lika, kar je v resnici čar serije) uspelo prikazati kot (milo rečeno) nesimpatične kretene.
Ustavite se na Postaji 11
No, zapisa ne želim končati v temačnih predelih človeške duše, zato se vrnimo še k eni seriji, ki se je začela vrteti sicer lani, končala pa se je januarja, to je Postaja enajst. Nastala je na podlagi istoimenske knjige (kakopak :), ki jo je leta 2014 napisala kanadska pisateljica Emily St. John Mandel, govori pa o postapokaliptični družbi in vlogi umetnosti v njej. Prav pred nekaj tedni smo dobili tudi odličen slovenski prevod. V nasprotju z običajnim procesom sem najprej videl serijo in šele nato prebral knjigo. Obe stvaritvi sta si ponekod dokaj različni (kar je bilo pri mojem vrstnem redu konzumiranja v resnici pozitivno), obe pa poudarjata velik pomen umetnosti, ki se je včasih niti ne zavedamo v vsakdanjem svetu, ko se nam vse zdi samoumevno. Logično − vrednosti dobrin se zavedamo šele, ko jih izgubimo. Pomislimo le na zdravje in ljubezen.
Ljubezen je Vse povsod naenkrat
In ko sem že pri ljubezni, se moram za konec dotakniti še filma. Najbolj me je nasmejal Neznosno breme ogromnega talenta, besedo ali tri pa želim nameniti filmu Vse povsod naenkrat. Sem pač zaljubljen v žanr znanstvene fantastike, ko pa ji dodamo še zakompliciran pojem vzporednih vesolj, v viziji režiserjev Daniela Kwana in Daniela Scheinerta, dobimo poslastico, ki je tako komična, vizualno lepa in bogata s sporočilom. Tudi ljubezni.
Priznajmo si, v resnici vsi koprnimo prav po ljubezni. In prav te vam želim v letu 7*17*17!
Obvestilo uredništva:
Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje