Domača scena

Anuša Kodelja: od osnovnošolskega dramskega krožka do nagrade vesna

Nova Gorica, 18. 12. 2021 09.00 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 7 min
Avtor
Eva Mavrič
Komentarji
0

Mlado primorsko igralko Anušo Kodelja, ki so jo gledalci spoznali v nadaljevanki Najini mostovi, igra spremlja že od malih nog. Svojo ustvarjalno pot je namreč pričela že v osnovni šoli, kjer se je v sklopu dramskega krožka prvič spoznala z nastopanjem. Šolsko avlo so nato hitro nadomestile prave odrske deske v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica, kjer je kot članica mladinske gledališke skupine delovala vse do odhoda na Akademijo. Na njenem zadnjem postanku na barviti igralski poti pa si je z vlogo v filmu Prasica, slabšalni izraz za žensko prislužila najvišje priznanje za filmsko ustvarjanje v Sloveniji, nagrado vesna.

Začeli bova s čestitko. Pred kratkim si bila namreč nagrajena z vesno za najboljšo stransko žensko vlogo v filmu Prasica, slabšalni izraz za žensko. Glede na to, da je bila to tvoja prva večja vloga v celovečercu, je veselje ob dosežku najbrž še toliko večje?

Zame je bilo vse skupaj tako novo, da sploh nisem razmišljala o nagradah, zato sem bila zelo presenečena. Zelo sem ponosna na ekipo in na film. Hvaležna sem tako za izkušnjo kot tudi seveda za nagrado. Res je bil krasen projekt s krasnimi ljudmi, zato sem še toliko bolj vesela za vsak uspeh. 

Za nagrado si izvedela na odru?

Ja, v Gleju smo igrali predstavo Izginem, in čeprav so nagrade začeli podeljevati že pred začetkom, do nastopa še nič ni bilo znano. Med poklonom pa je režiser Jaka Smerkolj Simoneti s šampanjcem prišel na oder, ustavil aplavz ter uradno potrdil, da sem prejela nagrado. Res je bil poseben trenutek. 

"Šele po koncu akademije sem se začela zavedati, da je to sedaj dejansko moj poklic."
"Šele po koncu akademije sem se začela zavedati, da je to sedaj dejansko moj poklic." FOTO: Peter Uhan

V filmu igraš Nino, svobodno in posebno mlado žensko sodobnega časa. Kako si se spopadla z vlogo? Bi bili Nina in Anuša prijateljici? 

Na začetku sem mislila, da mi bo Nina bolj tuja, saj sem po načinu življenja sama bolj mirna, a smo nato imeli z režiserko Tijano Zinajić veliko vaj in celo tedenske priprave v Brestanici, kjer smo ves teden živeli skupaj in spoznavali like, odnose in gradili njihov svet. Na začetku mi je bilo kar malo nerodno brati njene replike, čez čas pa mi je Nina postala veliko bolj domača, kar je najbrž tudi posledica procesa ponotranjenja in razumevanja vloge. Definitivno bi z Nino šla na kavo, bi si imeli veliko za povedati. 

Z gledališčem in igro si se pravzaprav spoznala že v osnovni šoli. Si si takrat predstavljala, da bo nekega dne ta postala tudi tvoj poklic?

Morda bolj kot si predstavljala, sem si to želela. Kljub temu, da je želja obstajala že od začetka, sem se šele po koncu akademije začela zavedati, da je to sedaj dejansko moj poklic in da bom od tega živela. Takrat sem dobila občutek, da gre zares. 

Šolsko avlo, v kateri si nastopala v sklopu dramskega krožka, so kmalu nadomestile prave odrske deske v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica, kjer si se pridružila gledališki skupini Mladi oder AMO. Kako se spominjaš teh časov?

AMO je bil zame zares dragocen. Tam sem preživela večino svojega prostega časa. Emil Aberšek je ustvaril tako atmosfero, da smo se vsi hitro povezali in radi prihajali na vaje ter se zabavali in ustvarjali. Predal nam je neskončno ljubezen do gledališča in zavedanje, da ima gledališče glas in moč. Zame je to bil varen prostor, na katerega me vežejo najlepši spomini. 

Imaš kakšno posebno anekdoto iz tistih časov?

Spomnim se, da smo igrali predstavo Volk in sedem kozličkov in nikoli ne bom pozabila, kako se je mama nekega otroka v prvi vrsti pričela tako smejati, da je v smeh spravila celotno ekipo. (smeh) Tako smo se smejali, da nismo mogli nadaljevati predstave. Na odru smo doživeli marsikaj. Bila je dobra priprava na poklic, ker smo predstave res velikokrat odigrali. Na akademiji sem kasneje spoznala, da sem se nekaterih stvari, sicer drugače poimenovanih, naučila že takrat.

"Z opazovanjem se lahko ogromno naučiš," pravi Anuša, ki se za nasvet velikokrat obrne k starejšim kolegom.
"Z opazovanjem se lahko ogromno naučiš," pravi Anuša, ki se za nasvet velikokrat obrne k starejšim kolegom. FOTO: Barbara Čeferin

Po koncu srednje šole je nastopil čas za študij. Je bil AGRFT edina logična izbira ali si pri tem imela pomisleke?

Predvsem si nisem upala verjeti, da bi lahko bila sprejeta. Logična izbira je bila z vidika, da me je to zares veselilo ter da sem si tega želela, ampak se mi je zdelo, da ni vse v mojih rokah. 

O sprejemnem izpitu in študiju na AGRFT nasploh obstaja veliko mitov in legend. Kako si šolanje tam doživljala sama? 

Različno od obdobja do obdobja. Sprva smo bili vsi navdušeni nad vsem ter se čisto potopili v ta svet, ki nas je popolnoma prevzel. Čez čas smo začeli pridobivati distanco, začeli smo se vračati tudi k drugim stvarem. Spoznala sem, da potrebujem tudi odmik od odra. Kljub temu, da sem bila s faksom načeloma zadovoljna, sem kot pomanjkljivost videla  predvsem to, da filmska igra ni bila dovolj dobro zastopana. Sem pa slišala, da se je na šoli vzpostavil nov val in da je prišlo do premikov. 

Študij ti je očitno zelo ležal, saj si že tekom študentskih let nastopala v več slovenskih gledališčih. Kako so te kot študentko sprejeli preostali igralci? 

Kar se tega tiče, sem imela res srečo. Vedno sem se čutila sprejeto, nikoli nisem imela problemov. Starejše kolege sem skoraj pri vsakem projektu prosila za pomoč ali nasvet in vedno so mi bili v oporo. To mi je še vedno eden izmed ljubših delov pri procesu, spoznavanje novih ljudi, njihovega načina ustvarjanja, pristopanja k delu. Z opazovanjem se lahko ogromno naučiš. Sicer pa se mi zdi, da je v slovenskem gledališkem prostoru veliko kolegialnosti, vsaj moja izkušnja je taka. 

Se morda spomniš kakšnega napotka ali nasveta specifičnega igralca?

Kaj pa vem, tega je bilo res precej. Še vedno me najbolj spremljajo nasveti mentorjev. Sem se pa od kolegov naučila, kako pomemben je užitek na odru. Pred vsako predstavo si rečem “Samo uživaj”.

"Najini mostovi so me s svojim tempom in trajanjem snemanja že precej sprostili pred kamero."
"Najini mostovi so me s svojim tempom in trajanjem snemanja že precej sprostili pred kamero." FOTO: POP TV

Tudi ob koncu študija ti ni bilo dolgčas. Priložnost si namreč dobila zaigrati v slovenski seriji Najini mostovi, kjer si stopila v čevlje Tanje Jug. Si kdaj doživela, da so te gledalci na ulici prepoznali in pristopili do tebe?

Sem doživela, a ne velikokrat. Serija je prišla ven med epidemijo, ko smo v javnosti bili že vsi precej zamaskirani. Me je pa zelo presenetilo, da me večina ljudi prepozna po glasu. 

Triperesno deteljico igralstva si nato dopolnila še s filmsko vlogo v slovenskem filmu Prasica, slabšalni izraz za žensko, ki je bil odlično sprejet tako pri stroki kot tudi pri obiskovalcih festivala Liffe. Kakšne spomine imaš na snemanje svojega prvega celovečerca?

Film in Najine mostove sem snemala sočasno, kar je bil velik izziv, saj sta si bila projekta precej različna. Pri filmu gre namreč vse počasneje in bolj natančno, so me pa Mostovi s svojim tempom in trajanjem snemanja že precej sprostili pred kamero. Pri filmu se tako nisem več ukvarjala s tem in sem se lahko bolj prepustila. Spomini na snemanje obeh projektov so lepi, vsako snemanje je sicer zahtevno, ker gre navadno za naporen urnik, a ne glede na to pred kamero zelo uživam. Res rada snemam. Vedno znova me fascinira, kako drugače kamera ujame določene trenutke. 

Vprašanje, kaj ti je ljubše: gledališče, film, televizija, si najbrž v zadnjih mesecih že večkrat slišala, zato bom raje vprašala, katerega si želiš še več v prihodnosti?

V prihodnosti bi si želela delati vse. Najlepše in najbolj zanimivo je, ko se različni projekti prepletajo. 

"Na začetku mi je bilo kar malo nerodno brati njene replike," je o liku Nine dejala igralka.
"Na začetku mi je bilo kar malo nerodno brati njene replike," je o liku Nine dejala igralka. FOTO: osebni arhiv izvajalca

Ko govoriva o snemanju filmov in ustvarjanju gledaliških predstav, ne moreva mimo dejstva, da je oboje občutilo negativne posledice ukrepov ob epidemiji. Tudi sama si se pridružila gibanju 'Mi smo kultura', kjer ste umetniki opozarjali na kritično stanje v kulturi. Kako si kot igralka preživljala dolge mesece v izolaciji? 

Prvi val sem izkoristila za zaključek magisterija ter za preživljanje časa z družino, v drugem zaprtju pa smo s Tjašo Bucik in Terezo Gregorič ustvarile predstavo Nisem dekle niti ženska, ki je izhajala ravno iz koronskega nedela in najbrž brez epidemije sploh ne bi nastala. Povod je bil ravno to, da so se nam projekti prestavili ali odpadli. 

Kakšno pa je stanje danes? Ali se je tvoje delo vrnilo v normalne tirnice?

Kljub temu, da na predstavah sedaj igramo pred na pol prazno dvorano, sem ob vsakem aplavzu hvaležna, da to počnemo v živo. Spomnim se namreč nelagodja, ko smo predstave odigravali prek spleta. Pozdravljam to, da so se gledališča v nastali situaciji znašla in ohranila stik s publiko, a menim, da to nikakor ne nadomesti izkušnje v živo. Ob tem pa pozivam, da se vrnemo v dvorane in podpremo ustvarjalce in organizatorje. 

Za konec se ozriva še v prihodnost. Kaj je naslednji korak Anuše Kodelja?

(smeh) Naslednjega koraka se zelo veselim, saj bom delala predstavo s svojo sošolko Mašo Pelko. Mašo imam rada kot režiserko in prijateljico in mislim da bo to znova en lep projekt. Zelo pa se veselim tudi premiere filma Prasica, slabšalni izraz za žensko, ki bo marca prišel v kinematografe. Zelo me zanima, kako bo film sprejet med širšim občinstvom. Veselim se tudi, da si ga končno ogledajo moji prijatelji in družina. Upam, da v čim bolj polnih dvoranah. 

  • image 4
  • image 5
  • image 6
  • image 1
  • image 2
  • image 3

KOMENTARJI (0)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.