Barbara Korun, slovenska pesnica v fokusu vileniškega festivala: Ona, ki poje, poje tako, kot izvira voda iz skale - čisto, bistro, silovito

Ob vstopu v slovenski literarni prostor tik pred koncem prejšnjega stoletja je Barbara Korun s prvencem Ostrina miline (1999) oblikovala slogovne, tematske in idejne temelje svoje pesniške poetike. Kontinuirano so jo dopolnjevale pesemske knjige Zapiski iz podmizja (2003), Razpoke (2004), Pridem takoj (2011), Čečíca, motnjena od ljubezni (2014), Vmes (2016) in Idioritmija (2021). Hkrati je nagrada Slovenskega knjižnega sejma za najboljši prvenec takoj spodbudila naklonjeno bralsko, kritiško in literarnovedno zanimanje za njeno poezijo, tako v Sloveniji kot v tujini, vsako novo delo pa ga je le še okrepilo. Barbara Korun tako danes sodi med najbolj prepoznavne sodobne slovenske pesnike.

To med drugim dokazujejo pomembne domače in tuje nagrade, številni revialni in knjižni prevodi del Barbare Korun, pesničina gostovanja v tujini, vključenost njenih pesmi v slovenske in tuje izbore ter šolski kurikulum.

Oksimoron “ostrina miline” v naslovu prvenca pomenljivo opozarja na protislovnost in podobno kot naslov tretje knjige Razpoke tudi dinamično napetost kot značilnost pesničine poetike. Ta na različne načine opredeljuje vse njene knjige ter v njih preplet bivanjske, ljubezensko-erotične in poetološke teme, prek katerih se sprva odpira še kulturno-družbena, od zbirke Pridem takoj pa opazneje tudi širša, kritična obravnava sodobne družbe.

Komaj jo še ulovim

s konico jezika

slovenščino

ampak potem le

s konico jezika

pomevljam

po ustih

stiskam slinim

grizem obračam

jezik

iz zbirke Idioritmija (KUD AAC Zrakogred : Hyperion, 2021)

V nenaslovljeni prvi, tako rekoč programski pesmi prvenca pridobi knjižni naslov dimenzijo glagolskega dejanja - ostriti milino. Ob bivanjskem sporočilu to napoveduje tudi avtoričin pesniški postopek kot “kogmotivno” dejanje, če si sposodim nevroznanstveni izraz za preplet čutnega, čustvenega, estetskega in intelektualnega, s katerim je Alojzija Zupan Sosič opredelila eno od značilnosti poetike Barbare Korun. Njeno pesništvo namreč na vseh ravneh (od notranje kompozicije pesemskih knjig do motivne, besedne, ritmične in zvočne gradnje posameznih pesmi) zaznamuje intelektualno močna oblikovalska volja ter avtoričin premislek o namenu in smislu pesniškega dejanja, hkrati pa odraža njeno izjemno tenkočutnost za čutno-čustvene vsebine, vzgibe, notranje (celo podzavestne) in zunanje pobude, ki jih pesniško reflektira ali v primeru zapisov nelogičnosti sanj (fragmentarno že od druge knjige, kot celoten razdelek/cikel pa v zadnji zbirki Idioritmija) “dokumentira” oziroma verbalizira. Tako “'izostri' in tudi 'zaostri' tisto, kar izreka, sicer bi se milina spremenila v 'milovanje', kar bi povsem preplavilo izrečeno in izničilo napetostni odnos med bralcem in pesmijo”, kot ugotavlja Samo Krušič. Tako dosežena napetost pesnici ne samo v prvi, temveč tudi v vseh naslednjih zbirkah, omogoča pogosto izražanje močnega sentimenta (in celo vračanje leksemov “duša” ter “srce”, prečiščenih romantične in novoromantične iz-rabe) in patetičnosti (z ritmičnimi paralelizmi, stopnjevanjem, vzkličnostjo), ne da bi se prepustila razčustvovanosti.

Erotika, postfeministični poudarki različnih spolnih identitet in ironija

V prvi zbirki poleg feminističnih poudarkov ženske erotične želje in pobude, tudi v različnosti od moške, prepoznamo že postfeministično perspektivo tematizacije različnih spolnih identitet. To postane še opaznejši namen druge knjige Zapiski iz podmizja. Heteroerotika (med drugimi tudi motivov prvega spolnega odnosa ženske in neprisilne prostitucije), lezbični ter transspolni motivi so izraženi prvoosebno, a subjekti govora (proznih besedil) dobivajo določnejše poteze literarnih oseb, ki stopajo še v dialog z drugimi osebami, ne le z bralcem. Z erotiko povezana, a v času izida te knjige neobičajna sta motiva poroda in nespontanega splava. Subtilna lirska obravnava slednjega v samotnem dialogu ženske z bolnišničnim stropom razpira individualna vprašanja tega “tehničnega” posega.

mokre suhe vejice

stisnjene pod skalo -

to si jih je morje postlalo

(Idioritmija, 2021)

Tudi erotika je v tej poeziji tesno povezana z metafizičnim: “v ognju dotika / trepetavi odblesk / zlatih kril” (pesem Poljub v ljubezensko-erotičnem razdelku z značilno protislovnim naslovom Hladni ogenj v zbirki Razpoke). V erotični akt je vpisana človekova primarna, antropološka golota “neimenljivega / telesnega / onkraj rojstva” (v nenaslovljeni pesmi z začetkom “dva se slačita” v zbirki Pridem takoj). Ko pa je erotika tematizirana iz ironične perspektive, še ene od značilnosti pesničine poetike, na primer v pesmi z (na)govorom Monike Levinski iz razdelka Monologi (Pridem takoj), postane integralni del družbene kritike, ki jo Barbara Korun tudi sicer pogosto izraža na satiričen način. Vendar zna pesnica z ironijo prav tako dregniti v kako svoje bivanjsko sporočilo.

Za izboljšanje položaja pesnic

Hkrati je literarni jezik bistveno zaznamovan z avtoričinim dialoškim razmerjem do sveta (“vse kar čutim do / drugega si / vsa odprtost”) in feministično zavestjo svoje kulturne zraslosti v patriarhalni simbolni red, ki pa ga preobrača: “[…] si rasel v meni / kot sin in ljubimec / […] si se razpršil / v očeta in brata / […] v nebesedah / se mi spreminjaš / v žensko” (Jeziku, Razpoke). Ob izidu prvenca Ostrina miline konec prejšnjega stoletja je ob šibki navzočnosti močnih ženskih pesniških glasov na Slovenskem v javnosti opazno odzvanjala avtoričina feministična misel: “še zmeraj mislim, da je / prostor poezije za / ženske prepovedan. / da sem po krivem tu. / ne bo kazni, a / pravilo je prekršeno”. Z zapisom v razdelku Očetje, posvečenem za pesnico vplivnim slovenskim pesnikom (Zajcu, Šalamunu, Kocbeku), posredno apostrofira tudi problem v privilegirani kulturni prostor nesprejetih in zato nepoznanih pesniških “mater”. Ne preseneča, da je Barbara Korun veliko svoje ne zgolj ustvarjalne energije, temveč tudi družbenega, javnega delovanja namenila prav izboljšanju položaja pesnic in že dvanajsto leto vodi mesečna srečanja Pesnice o pesnicah s pogovori o poeziji avtoric. Tudi na ta način nasprotuje literarnemu klanovstvu in pokroviteljski drži, proti čemur se je opredelila že v pesmi Osrčenje (Razpoke), uresničuje pa tudi svojo misel “pisanje je pôl / pôl je delovanje” (nenaslovljena pesem z začetkom Nimam več ljudi, Idioritmija). Med ustvarjalko in pesmijo nastaja globinska povezanost: “tudi diha-m / zate / pesem” (nenaslovljena pesem z začetnim verzom “zmedla sem se”, Vmes).

Z zapisom v razdelku Očetje, posvečenem za pesnico vplivnim slovenskim pesnikom (Zajcu, Šalamunu, Kocbeku), posredno apostrofira tudi problem v privilegirani kulturni prostor nesprejetih in zato nepoznanih pesniških “mater”.

V prvem, naslovnem besedilu Zapiskov iz podmizja je formulirano pesničino poetološko izhodišče, ostati “v skritem, v nevidnem, v tihem središču vsega, kar je”, od koder bi lahko “odkrila in odkrivala skrito drugo, spodnjo stran življenja”. In že tu je pesnica svoj spoznavni in izjavljalni položaj imenovala “vmes”. To je kasneje postal naslov pesniške zbirke, tako kot že pred tem soroden leksem “razpoke”. Z opredelitvijo nastanka pesmi s krajevnimi, ponekod tudi časovnimi oznakami pesnica v zbirki Vmes zunanjo in notranjo pesniško situacijo ter njeno refleksijo trdneje pripne na - ne samo slovenski - zemljepisni in družbeni prostor, a znotraj tega še vedno izpisuje njegovo prikrito, nevidno ali zamolčano resnico (tudi v imenu deprivilegiranih in tistih, ki nimajo svojega oziroma javnega glasu) o posameznikovi družbeni u-strojitvi, kot to imenuje v nenaslovljeni pesmi s prvim verzom “sem lahko srečna” v zbirki Vmes. Pravzaprav kot privilegirano možnost za to dojema prav pesniški jezik. Ta postopek je prej utemeljila že v dvojezični slovensko-italijanski zbirki Čečíca, motnjena od ljubezni, ki je rezultat pesničine izkušnje (etničnega) roba v beneškoslovenski vasi Topolovo v Italiji. Z željo po izrekanju osebne in družbenokritične resnice, ki ostaja kljub enačenju življenja in pesnjenja subjektivno necelovita (“kako izreči resnico / ne da bi kaj zakrila / na koga pozabila // ampak če živiš kot pišeš / če pišeš kot živiš / je to dovolj?” v nenaslovljeni pesmi z začetkom “luknje ki ne bojo nikoli”), jo je izpisala z avtorskim subjektom, ki se načrtno odloča za pozicijo, opredeljeno kot ”nepravo, napačno, narobe, obrobno kot le zmorem” (v nenaslovljeni pesmi z začetkom “Samo poslušam, ne znajdem se (še)”). Ob spoznanju “Nekateri svetovi ostanejo vsaksebi” (v pesniškem monologu, položenem v usta domačina Serafina Loszacha, izseljeniškega delavca in slikarja samouka) je naloga umetnosti, ki jo pesnica namenja vsem, soočenje raznovrstnih svetov, da bi bilo tudi njihovo konkretno zbližanje lažje. In čeprav v naslednji zbirki Vmes podvomi o zmožnosti pesemskega pričevanja, ga ponovno osmisli z zavedanjem njegove etične vloge, da “zmore zlo napraviti vidno”, saj pesniška resnica “stvarem šele daje obliko, / dejanjem pomen” (Hannah Arendt poroča o sojenju Eichmannu). Tako pesnica tudi zadnjo knjigo Idioritmija sklene z odprtostjo svoje nezaključene pesniške naloge: “izginem / v potencial neštetih glasov / in neglasov / v svet / ki je svet”.

(izsek iz utemeljitve, ki bo v celoti objavljena v zborniku festivala Vilenica)

Naslov članka je verz iz pesmi Okruški VIII iz zbirke Zapiski iz podmizja.

---