Tatjana Zagorc je direktorica Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij pri Gospodarski zbornici Slovenije. Je diplomirana inženirka živilske tehnologije in doktorica znanosti s področja biotehnologije. Sodi med – ne le zaradi svojega položaja – vztrajne podpornike živilske industrije in tudi zato kljub vsakodnevnim izzivom rada hodi v svojo pisarno, ki jo ima v sedmem nadstropju poslopja GZS za Bežigradom.
»Delo je zelo pestro in zahtevno, dostikrat tudi stresno, saj nekako čutim stisko in potrebe podjetij in deležnikov znotraj dobavnih verig. Živim s tem sektorjem. To delo res rada opravljam in z vsakim napredkom v podjetjih in v panogi sem vesela,« pripoveduje direktorica zbornice, ki ima 260 članov.
Živilski sektor je pomemben ne le zaradi svoje vloge pri zagotavljanju prehranske oskrbe, ampak je tudi pomemben zaposlovalec, saj je v njem zaposlenih okoli 15 tisoč ljudi in še tisoče drugih, ki so s sektorjem neposredno ali posredno povezani.
Zadnji izračuni multiplikativnega učinka, ki so sicer stari že nekaj let, so pokazali, da gotovo sodi med tri sektorje z največjim učinkom na druge panoge. »Želimo biti aktivni del strateškega načrta in se vidimo na vseh področjih, tudi pri upravljanju naravnih virov, pri spoprijemanju s podnebnimi izzivi, v predelavi pa na področju optimizacije in porabe različnih virov, od vode, embalaže do energije – temu želimo resnično dati poudarek in tako želijo tudi podjetja,« odgovarja Tatjana Zagorc na vprašanje o izzivih, na katere se bo zbornica morala v prvi polovici leta najbolj osredotočiti.
Zadnjih nekaj let se vse bolj pogovarjamo o pomenu prehranske varnosti, s tem pa kmetov in živilcev. Ali se po vašem mnenju zares zavedamo njenega pomena? Kaj vas pri tem najbolj skrbi?
Prehranska varnost je z nacionalnega vidika izrednega pomena. Zato se od države in ministrstev pričakuje, da jo ustrezno upravljajo. To ne pomeni samo reševanja trenutnih kriz, temveč tudi dolgoročno delo. To področje je bilo po mojem mnenju v preteklosti, ko nismo bili soočeni z večjimi krizami in zunanjimi izzivi, zanemarjeno. Ko se zgodi kriza, pa moraš biti sposoben populacijo dveh milijonov posameznikov prehraniti in ji zagotoviti varnost. Vsi se ukvarjamo s tem, koliko svinjine vzredimo, koliko zelenjave pridelamo, ne naredimo pa dovolj velikih in pogumnih korakov, da bi proizvodnjo in s tem prehransko varnost zares povečali.
Država in kmetijsko ministrstvo si morata dovoliti in upati narediti velike korake v smeri, da se začnemo hitreje razvijati. Da so učinki vidni, da začnemo dosegati kazalnike, ki si jih zastavljamo. Ne pa, da potem gledamo, kako bi upravičili svoj neuspeh.
Ampak nekaj se gotovo premika?
Preveč parcialno se ukvarjamo z dobavnimi verigami in ne gledamo učinkov in medsebojnih povezav. Želim si, da bi bila država pogumnejša in bi bolj delala v smeri zagotavljanja boljše prehranske varnosti. To pa pomeni zagotavljanje ustreznih količin. To ne pomeni, koliko denarja se bo razpršilo med kmetovalce in druge deležnike, ampak to, kakšne učinke bodo ti deležniki dosegli. Po mojem mnenju sta izrednega pomena pogum in trdna osredotočenost države in nas vseh, da naredimo potrebne premike.
Boj za trgovinske police bo neusmiljen
Živilska podjetja so leta 2021 čiste prihodke od prodaje povečala na 2,4 milijarde evrov, naložb je bilo za 144 milijonov evrov, stroški dela so skočili za 9,6 odstotka, blaga, materiala in storitev pa za 11 odstotkov. Podjetja so zaposlovala skoraj 15 tisoč ljudi. Kako kaže s podatki za leto 2022, kaj lahko pričakujemo letos?
Podjetja oddajajo poročila aprila in podatkov za minulo leto še nimamo. Leto 2022 je bilo zaznamovano z visokimi cenami repromaterialov, surovin, transporta in energije, kjer so bile cene dosti višje, kot jih je imela konkurenca v naši bližini in državah, od koder uvažamo. Tukaj smo bili res v slabšem konkurenčnem položaju. Povečali so se tudi tokovi blaga iz Poljske in Hrvaške, torej iz držav, ki so imele bolje subvencionirane energetske vire, in to se na našem trgu takoj pozna. Prislovično že dva ali trije tovornjaki s priklopniki lahko zamajejo naš trg.
Letos še nismo premagali vsega, kar sta zapustila covid in ukrajinsko-ruska kriza, poleg tega bo občuten tudi učinek povišanja minimalne plače. Ljudi je seveda treba primerno plačati, a taki veliki skoki so zares velik izziv za podjetja, saj je treba vsem zaposlenim primerno uravnati plačo. Omenila bi tudi prilagajanja podjetij na zeleni trajnostni prehod in digitalno preobrazbo, o čemer je res težko razmišljati, ampak je to skoraj obvezno. Boj za trgovinske police bo neusmiljen. Vse to so izzivi, s katerimi smo v letu 2023.
Kako vidite vlogo živilskih podjetij v oskrbovalni verigi in ali gre pričakovati nadaljnjo konsolidacijo živilskih podjetij?
Večje konsolidacije podjetij so že za nami, vendar to ne pomeni, da se v panogi ne bo še kaj zgodilo. To niso bili glavni izzivi, s katerimi so se zadnjih nekaj let ukvarjala živilska podjetja. Veliko je bilo v tej smeri storjenega precej prej. Uvedli so tudi nove oblike poslovanja in upravljanja precej pred covidom.
Je pa pomembno vprašanje, kakšna je vloga živilskih podjetij v oskrbovalni verigi. Zakaj? V Sloveniji – drugje je ta vloga živilske industrije drugače obravnavana – je premalo pozornosti namenjene prav predelavi. Dostikrat smo prepuščeni nekemu sosledju naključij. Vsi členi v dobavni verigi so zelo pomembni, tako kmetijska gospodarstva in živilskopredelovalna podjetja, ki dajejo na trg kakovostne in varnostno stabilne izdelke, tudi take, ki so v sozvočju s časom, so ustrezne sestave in ustrezno formulirani, kot tudi trgovci. Veselimo se naklonjenosti vseh trgovcev.
Pomembno je, da so proizvajalci enakopravno obravnavani tudi z vidika kakovosti, ne le cene. V Slovenijo prepogosto prihajajo presežki iz drugih držav, po precej nižjih cenah. Živilska industrija je vezni člen med vsemi in tudi rešuje primarno proizvodnjo, ko nastajajo krize. To se je dogajalo že med covidom, po njem in tudi pred njim. Znamo torej najti ravnotežja in rešitve. To ves čas dokazujeta mlekarska veriga in veriga belega mesa. Videli smo, kakšna tveganja lahko industrija prevzame nase. To je bilo do zdaj prepogosto spregledano in premalo cenjeno.
Za več sodelovanja v mesnopredelovalni verigi
Pravite, da podjetja že dajejo na police izdelke v sozvočju s časom. Kako vidite posodabljanje živilskih podjetij?
Vodilni proizvajalci se izzivov sodobnega življenjskega sloga dobro zavedajo in se nanje odzivajo. Na zbornici že dobrih deset let delamo v smeri priprave podjetij na reformulacije živil, sprejete so bile zaveze pekarskega sektorja, mlekarskega sektorja, sektorja proizvodnje brezalkoholnih pijač in pivovarskega sektorja, da se njihovi izdelki prilagajajo porabniku, vsebujejo manj sladkorjev, soli, več polnozrnatih sestavin, označevanje je bolj transparentno. Živilska industrija je glede na dogajanje na trgu sama začela preoblikovanje v bolj zdrava, kakovostna in uravnotežena živila.
Lani ste v intervjuju za časnik Finance poudarili pomen, da so kmetijska in živilska podjetja med seboj dobro povezana. A pri vseh sektorjih ni tako, kajne?
V žitnem sektorju se lepo vidi, da se bolje dela, ko se bliža žetev, če so poslovni odnosi že vnaprej zgrajeni. Da se ve, kolikšen bo odkup. V mlekarskem sektorju pa je tovrstno sodelovanje še močnejše, saj je mleko produkt, pri katerem pravzaprav vsaka ura šteje. V mesnopredelovalni industriji si želimo več pogodbenega sodelovanja. Tako bo veriga bolje upravljana, glede količin in cen ne bo več velikih odstopanj.
Spodbude z naše strani in tudi s strani kmetijskega ministrstva gredo v smeri, da si želimo več pogodbenega sodelovanja med deležniki. Tako se bo bolje vzpostavljala trdnost v dobavni verigi. To velja seveda tudi za zelenjadarski in sadjarski del živilske industrije. Treba je torej dobro načrtovati pridelavo in prirejo, odkup ter umeščanje na trg.
Večkrat ste omenili potrebo po izboljšanju evidenc o količinah …
Treba je pogledati, koliko od pridelanih poljščin, sadja in zelenjave, živali res pride na trg. Na trg dejansko ne pride vse, kar se pridela. Zato je treba pogledati, kje pridelki v rastlinski ali živalski proizvodnji končajo. Ta masni tok od polja ali hleva naprej je pri nas podatkovno pretrgan.
Opravljene so bile pomembne študije na področju količin v prašičerejskem in žitnem delu. Tako na primer pridelamo 150 tisoč ton žit, na trg pa jih pride bodisi polovica bodisi dve tretjini.
Natančnih številk, kje določeni proizvodi oziroma surovine končajo, ni. Na ministrstvu potekajo pomembni projekti digitalizacije in želimo si, da bi cele verige bile vključene v to in da bi od teh podatkovnih baz dejansko imeli koristi vsi, tudi pri načrtovanju, nabavi in prodaji. Transparentna slika skozi celotno pot surovine do predelanega izdelka je izredno pomembna.
Država z izračunavanjem košarice dela škodo
Kritični ste do izračunavanja košarice živil po zdajšnji metodi. Po vašem mnenju ta ukrep povzroča predvsem škodo …
Tudi ekonomisti z različnih fakultet menijo podobno. Dejstvo je, da je košarica zelo problematična za tistega trgovca, ki je bil v tednu izračunavanja prepoznan za najdražjega. Hkrati pa je to brezplačna promocija za tistega trgovca, ki je bil prepoznan za najcenejšega.
Trgovci na svojih policah nimajo samo izbranih živil, ampak je teh izdelkov 20, 40 ali še več tisoč. Opazili smo, da so se cene izbranih izdelkov nenadoma začele izenačevati, kot denimo pri jogurtih. Noben od trgovcev noče biti najdražji.
Izračunavanje košarice pomeni, da trgovec nosi dele bremena pritiska na nižanje cen, velikokrat pa ga prenese nazaj na proizvajalce. Na trgu se s tem ukrepom ni zgodilo nič pametnega. Ker naenkrat tudi poreklo ni več pomembno, dejansko lahko prihaja pri izdelkih, pri katerih želijo znižati ceno, do uvoza cenejših.
Nikakor ne razumemo, da na ministrstvu ne vidijo tega slabega učinka, ki ga ima ta košarica na domači trg. Želimo si, da je na trgu normalna konkurenca. A v to se je vmešala država.
Nimamo prave slike. Kmetijski izdelki so se podražili za 15 odstotkov, košarica pa kaže, da so se pocenili ali pa se cene niso spremenile. Vidimo torej, da je nekaj narobe. Kaže se torej izkrivljeno stanje tako pri poreklu kot tudi pri dejanskih cenah.
Kje ima živilska industrija še možnosti za izboljšave?
Enoplastnega odgovora ni, saj so si sektorji med seboj zelo različni, so v različni kondiciji in imajo različno konkurenco. Na splošno pa so izzivi pomanjkanje kadrov, tehnološka posodobitev z robotizacijo in digitalizacijo, trajnostni prehod ter upravljanje.
Za kadre prihodnosti moramo delati z roko v roki tako s srednjimi šolami kot z univerzami. Za svoje delo bodo namreč potrebovali več različnih znanj in kompetenc. S tehnološkimi posodobitvami bo treba tudi olajšati delo ljudem v proizvodnji, kjer je še vedno veliko fizičnega dela.
Poleg tega je tukaj še obvladovanje razmer na trgu in prilagajanje razmeram na trgu, za kar potrebuješ veliko znanj, spretnosti, pa tudi nekaj sreče. Torej pametno in preudarno načrtovanje v podjetju in verigi. Pa tudi preudarno načrtovanje resornega in drugih ministrstev, saj sta pridelava in predelava hrane in pijač odvisni na eni strani od politik kmetijskega ministrstva kot tudi drugih ministrstev, kot so okoljsko, infrastrukturno, gospodarsko … Tudi ta namreč bedijo nad tem, kar počne agroživilska veriga.
Pod pritiskom mnenja laične javnosti
So pa razvojne možnosti gotovo tudi v boljšem razumevanju potreb porabnika, kajne?
Mlekarji, na primer, so že na konferenci pred dvema letoma opozorili na potrebo po večjih količinah ekološkega mleka. A da mlekarji lahko pridejo do ekološkega mleka, mora biti organizirana zadostna prireja ekološkega mleka. Konkurenčnost naših mlekarn je torej tudi pogojena s količinami prirejenega mleka. Pomembno je bedeti nad politikami, ki bodo upravljale prirejo mleka v tej finančni perspektivi in jo prilagajale potrebam trga.
V zadnjem času je pred nove izzive postavljen mesnopredelovalni sektor. Pomembna v tem sektorju je dobrobit živali, skrb za procese tako v prireji kot v predelavi. Okoljski vidik živinoreje, ki ga danes pogosto komentirajo in razlagajo laiki, predstavljajo kot škodljivega zaradi izpustov metana.
Tukaj bi se morala večkrat odzvati stroka, ki razume prirejo živali in zna razložiti vpliv živinoreje na okolje.
Želim si, da bi celostno verigo prireje živali res pogledali s podatkovnega in znanstvenega stališča ter verigo ustrezno upravljali. Premiki bodo verjetno v smeri spremenjenega asortimenta, kar napovedujejo tudi trgovci.
Mesnopredelovalni sektor ni sektor, ki bi lahko posloval na znanjih, ki jih ima, ampak bo v prihodnje šel skozi številne izzive in spremembe.
Za nami je covidno obdobje in leto postavljanja na noge. Ste glede leta 2023 optimistka? Evropska komisija je namreč nedavno zvišala napoved gospodarske rasti.
Smo še v obdobju, ko si celimo rane. Covidni leti smo razmeroma dobro prestali. Pri nabavnih tokovih so bile seveda prilagoditve, bilo je veliko izzivov na področju delovne sile, a zdi se mi, da je leto 2022 pustilo večji pečat na stabilnosti verig. Želim si, da bi nam na začetku leta 2023 vreme dobro služilo, da bo zagon rasti pri rastlinah dober in da si bomo rane zakrpali vsaj v tem delu.
Vseeno bomo na trnih, kaj se bo dogajalo v Evropi in svetu, kajti trgi še vedno delujejo po svoje. Pretresle so nas visoke cene gnojil, stekla, embalaže, transporta, energije, pomanjkanje mikrokomponent in še bi lahko naštevala.
Agroživilski sektor je sicer zelo reguliran, saj polovica evropske zakonodaje ureja ta sektor, po drugi strani pa izjemno občutljiv zaradi podnebnih sprememb in porabnikovih spreminjajočih se želja. Porabnik lahko zelo hitro zamenja proizvajalca in živilo.
