Fondovi bloki so bili zgrajeni po principu vrtnega mesta
Pred kratkim, po dobrem desetletju je sodišče parcelo z vrtovi prisodilo ljubljanskim Fondovim blokom, ki so v tem času zaradi projekta Bežigrajski športni park postali prepoznavni tudi zunaj meja ljubljanskega Bežigrada. Zgrajeni so bili v obdobju med obema vojnama, ko je v Ljubljani zaradi množičnega priseljevanja s podeželja vladala huda stanovanjska stiska. Z njimi pa je železnica v okviru stanovanjske zadruge poskrbela za stanovanja svojih zaposlenih. Na fasadi Fondove palače je še zdaj vidno krilato kolo – simbol železnice.
Kot je kmalu po izgradnji leta 1940 pisalo v zborniku Naš Bežigrad, je za Plečnikovim stadionom proti severu na obširnem železniškem zemljišču med letoma 1931 in 1938 zraslo devet velikih dvonadstropnih hiš, »v katerih je 120 lepih in higiensko prvovrstnih stanovanj za železničarje«. S tem jim je »Fond za gradbo stanovanjskih hiš na področju direkcije državnih železnic v Ljubljani«, ki je bil lastnik in upravitelj hiš, priskrbel cenejša stanovanja kakor v zasebnih hišah. Gradili so sproti, kolikor je bilo na voljo denarja, v prvih letih, ko ni bilo večjih popravil, se je vsa najemnina po odbitku upravnih in davčnih stroškov lahko namenjala za zidanje novih stavb.
»Zunanjost hiš je preprosta, notranjost pa brez vsakega luksuza, toda po smotrni razdelitvi stanovanjskih prostorov in pritiklin vendar prav prikupna in udobna. Vsak najemnik ima na razpologo majhen vrtiček, da ga obdelava in nasadi po svoji volji, in priznati moramo, da so ti železniški vrtovi, polni pestrega cvetja, tudi za razvajeno oko prijetno presenečenje,« je brati v zapisu.
Med hišami in vrtovi, med Tyrševo in Vodovodno cesto, so uredili posebno ulico, ob njej pa postavili devet velikih železnih paviljonov ter jih zasadili z ovijalkami, tako »da je v prijetni senci tudi za oddih na prostem v poletnih dnevih lepo preskrbljeno. Vkljub temu, da je skupaj 120 družin, nima stanovalec prav nobenega občutka, da stanuje v kaki zloglasni skupni vojašnici, kjer so ljudje nekako drug drugemu napoti.«
Tudi stare fotografije življenja v Fondovih blokih, ki jih je pred enajstimi leti prikazala domoznanska razstava Fondovi bloki, so kazale živahno življenje v soseski; mladino ob igranju namiznega tenisa leta 1942, poročno druščino iz leta 1957 pa mamici z dojenčkoma v naročju sredi cvetočih vrtov neznanega datuma ... Zbrala jih je ena od avtoric razstave, bibliotekarka Nataša Kokošinek (roj. Žlender), že v svoji diplomski nalogi o bivalni kulturi prebivalcev te železničarske kolonije v predvojnem času. Sredi 80. let se je pogovarjala s sedemnajstimi stanovalci, večinoma starejšimi, ki so v naselju bivali že od začetka.
»Zanimiva je bila predvsem ugotovitev, da se jim je ob selitvi zdelo, kako daleč na deželo gredo. Neka gospa je dejala, da ker je bila mama bolna na pljučih, ji je zdravnik svetoval, naj se iz centra preseli nekam na deželo, kjer je svež zrak. In ko so prišli tja, je bil, kot je dejala, zrak izredno čist in okolica lepo urejena, imeli so tudi vrt,« je sogovornica izpostavila eno svojih ugotovitev. Vrtovi so bili predvsem pomemben družabni prostor stanovalcev. Dopoldan so se tu zadrževale matere z otroki, v popoldanskem času šolarji in študentje, ob vikendih pa so za delo na vrtovih poprijeli še očetje.
Po njenih ugotovitvah je bilo v hišah od sedem do devet stanovanj – polovica vseh je bila dvosobnih –, v kleteh so bile skupne pralnice, v hišah, kjer so bila stanovanja brez kopalnic, pa so bile kleti tudi skupne kopalnice. Največja triinpolsobna stanovanja so dobili v najem uslužbenci z višjo in visoko izobrazbo, zdravniki, pravniki in inženirji, kletna pa so pripadala hišnikom, ki so morali biti po besedah Kokošinkove izučeni obrtniki (mizarji, ključavničarji, vodovodni inštalaterji ...). Za pridobitev najemniškega stanovanja pa je bil eden od pogojev tudi zgledno vedenje in dober vtis na službenem mestu.
Po principu vrtnega mesta
Zdaj so Fondovi bloki vpisani v register nepremične kulturne dediščine kot stavbna dediščina, zato se morajo ohranjati zlasti gabariti, avtentični stavbni elementi, stavbno pohištvo, prvotna likovno-arhitekturna zasnova fasad pa tudi zasnova zunanjega prostora, tudi vrtovi s paviljoni na južni strani blokov. Enak status zaščite imajo po besedah pristojne konservatorke dr. Tine Potočnik tudi Dukićevi bloki, prav tako zgrajeni v času med obema vojnama po načrtih Jožeta Sivca, stanovanjsko-poslovna soseska Ferantov vrt iz 60. oziroma 70. let Edvarda Ravnikarja pa tudi stolpnice v Savskem naselju iz druge polovice 50. let Milana Miheliča in Ilije Arnautovića.
»Sestav blokov, ki so bili nanizani ob na novo ustvarjeni ulični liniji, je bil zasnovan po principu vrtnega mesta. Gre za funkcionalistično shemo urbanizma, pri kateri so objekti umeščeni v zelenje. Stavbe izkazujejo značilnosti medvojne stanovanjske gradnje, najbolj reprezentančno Fondovo palačo na skrajnem zahodu pa odlikujeta poudarjeno oblikovano pročelje z napisom in cela vrsta kakovostnih likovnih, arhitekturnih in izvedbenih detajlov,« je izpostavila Potočnikova.
Arhitekt, do nedavna kustos, zdaj direktor muzeja MAO dr. Bogo Zupančič to ljubljansko sosesko trinadstropnih blokov z ravnimi strehami, ki sta jo zasnovala strokovni javnosti nepoznana arhitekta oziroma inženirja Srečko Rajner in F. Osredkar z gradbenega oddelka železničarske uprave, ocenjuje za solidno stanovanjsko gradnjo v odprtem blokovskem sistemu v tedanjem predmestju.
Po njegovih besedah se je v 20. letih gradilo v skladu s tedanjo urbano doktrino bolj po obodu parcele in z večnamenskim dvoriščem v sredini, v Ljubljani sta takšni Meksika in Rdeča hiša, v 30. letih pa so pod vplivom novih idej prešli v bolj odprt sistem prostostoječih blokov v zelenju. Poleg Fondovih blokov so takšni še denimo Mestna kolonija za Bežigradom in Dukićevi bloki v središču Ljubljane, ki pa nimajo vrtičkov, ker so v središču mesta. »Tovrstnih kolonij je veliko v Berlinu in večjih nemških mestih, verjetno tudi drugje. Res je, da blokovna pozidava pomeni bolj urban koncept, zato vrtički nekako ne sodijo zraven, vendar je tudi to mogoče,« je povedal.
Za bolj motivirane zaposlene
Kapitalisti in zasebniki so že zgodaj ugotovili, da so delavci in uslužbenci, ki imajo urejeno stanovanjsko vprašanje, učinkovitejši in bolje motivirani. »Prosvetljeni kapitalisti, kot je denimo tekstilni tovarnar Josip Hutter v Mariboru, so to spodbujali ter gradili delavske kolonije in stanovanjske bloke, ki so jih oddajali v najem svojim zaposlenim. Takšne vrste kolonij so zrasle v industrijskih predelih – poleg Maribora – še v Litiji, Idriji, Zasavju, Preboldu, Tržiču in Jesenicah,« je naštel.
Kje so režijska stanovanja?
»Ob številnih stanovanjskih zadrugah iz obdobja med obema vojnama med organizirane oblike stanovanjske gradnje sodijo tudi tako imenovana režijska stanovanja (tudi službena, kadrovska, mestna, vojaška), ki so v današnjih časih izginila iz ponudbe. Poleg Fondovih blokov so bila režijska stanovanja, dokler jih niso sprivatizirali z Jazbinškovim zakonom leta 1991, še v blokih za železničarje ob Resljevi cesti, ki so delo arhitekta Josipa Costaperarie z začetka 20. let, v stanovanjski koloniji arhitekta Iva Spinčiča iz leta 1929 ob nekdanji Carinarnici na Vilharjevi cesti ter v stanovanjski stavbi Poštne hranilnice na sedanji Prešernovi cesti, zgrajeni po načrtih arhitekta Josipa Černivca in vseljeni leta 1939,« je naštel Zupančič. Spomnil je, da pa je v okolici Nebotičnika najti celo četrt stanovanjskih stavb, ki so jih gradile različne finančne institucije, banke, zavarovalnice, pokojninski zavod bodisi za svoje nameščence ali pa za prodajo in oddajo.
