DL: Novela zakona o zaščiti živali - Zanikanje truda kmetov in stroke

27.7.2023 | 14:40

Prepoved privezovanja psov z izjemo, da ima pes kljub privezu možnost gibanja na najmanj 40 kvadratnih metrov površine, je pri nas v veljavi že od oktobra 2021, novela zakona o zaščiti živali pa bi prinesla popolno prepoved.

Po odzivih na novelo se postavlja vprašanje, kdo razen politikov jo sploh podpira – Kmetje in stroka predlogu ostro nasprotujejo, a tudi društva, ki delujejo na področju varstva živali, z njim niso povsem zadovoljna

Novela zakona o zaščiti živali, ki jo je poslanska skupina SD marca vložila v zakonodajni postopek, je v javnosti sprožila veliko razburjenja. Deležna je bila ostrega odziva kmetov, kmetijske in veterinarske stroke, pa tudi društva, ki delujejo na področju varstva živali, s predlogom zakona niso najbolj zadovoljna.

Novela zakona med drugim predvideva ustanovitev specializirane inšpekcije za zaščito živali, ustanovitev prehodnih hlevov za odvzete živali in vzpostavitev obveznega internega video nadzora v klavnicah, prinaša pa tudi podelitev statusa delovnih živali terapevtskim psom, uveljavitev obveznega označevanja mačk, zakonsko osnovo za vzpostavitev mobilnih klavnic, popolno prepoved privezovanja psov na verige, prepoved uporabe vseh živali za nastopanje in prikazovanje v cirkusu ter opredelitev mučenja živali kot hude malomarnosti.

SPORNO

»Novela je problematična z več vidikov. Prvi je že sam način vložitve. Predsednik vlade in kmetijska ministrica sta namreč obljubljala, da tega zakona ne bo, potem pa so ga skozi stranska vrata, s podpisi poslancev, vložili v Državni zbor,« pravi strokovni tajnik Sindikata kmetov Slovenije Jernej Redek. Kar zadeva vsebine, je najbolj sporna novost uvedba pooblaščenih svetovalcev za zaščito živali. Nedopustno je, kot pravi, da bodo ljudje s subjektivnimi občutki in subjektivnim gledanjem na živali hodili po kmetijah, kmete izobraževali, kako živali rediti, in jim celo svetovali na tem področju. Poleg tega novela ne navaja, kako bo poskrbljeno za zaščito pred vnosom različnih bolezni oz. za biovarnost živali. Zato, kot pravi, nikakor ne morejo dovoliti, da bi se ljudje prosto sprehajali po kmetijah in vstopali v hleve. »In to ljudje, ki v življenju niso imeli stika oz. niso vzredili ene rejene živali. Da bodo po 40-urnem tečaju hodili po kmetijah, je zanikanje vsega truda slovenskih kmetov in vse stroke, živinorejske in veterinarske. Po drugi strani pa je tudi vprašanje, kdo bo odgovarjal za poškodbe, če bo do njih prišlo,« opozarja Redek.

ODZIV STROKE IN NEVLADNIKOV

Zaradi predvidenega 40-urnega usposabljanja pooblaščenih svetovalcev, na katerem naj bi jih naučili tudi o obnašanju živali, kar pa jih, kot pravi Redek, ne more naučiti veterinar, ampak kmetje, na KGZS pravijo, da gre za razvrednotenje veterinarskega poklica. Po njihovem mnenju je sporno tudi, da jim bo zakon omogočal zbiranje dokazov in njihovo uporabo v uradnih inšpekcijskih postopkih, opozarjajo pa tudi, da gre pri možnosti, ki jo daje novela pooblaščenim svetovalcem, da vstopijo na zasebno lastnino in s fotografiranjem zbirajo dokaze, za hud poseg v zasebnost.

Da gre za nezaupanje v pristojne državne ustanove in degradacijo veterinarske stroke, pravijo tudi na veterinarski fakulteti in veterinarski zbornici, kjer menijo, da novela ni odraz dilem pri izvajanju obstoječega zakona, da ne odgovarja na aktualne dileme na področju zaščite živali in da ni usklajena z določili celotnega zakona v veljavi ter da ne upošteva veljavnega pravnega reda RS, določenega z drugimi pravnimi akti.

Presenečeni nad povečanjem pooblastil nevladnim organizacijam pa so bili tudi v Društvu za zaščito živali Novo mesto. »Naše poslanstvo je jasno: izobraževanje v smeri odgovornejšega lastništva, ne pa izvrševanje zakonodaje,« pravi prostovoljka društva Lina Debeljak. Živalska policija v tujini ima veliko pomanjkljivosti in je, kot pravi, daleč od učinkovite sistemske rešitve. »Tovrsten organ pri nas že imamo, in sicer veterinarsko inšpekcijo, ki pa je pogosto prepočasna in neučinkovita, kar je med drugim tudi posledica prevelikega obsega dela,« pravi. Prijav je namreč vsako leto več, število inšpektorjev pa ostaja enako, prav tako število zavetišč, tako da trpinčenih živali nimajo kam odvzeti. »Velik problem je, žal, tudi občasna malomarnost inšpektorjev, ki za svoje (ne)delo ne odgovarjajo. Namesto da ustanavljamo nove organe, rajši okrepimo obstoječega in poenostavimo delo, ki ga upočasnjuje birokracija.« V društvu sicer pozdravljajo predlog, da bi uradni veterinar v postopku lahko upošteval dokaze, ki jih zbere pooblaščeni svetovalec, in jih veseli, da se o zaščiti živali čedalje več govori, tudi v DZ. »Se pa sprašujemo, ali gre res za pošten dialog ali bolj za politično promocijo,« pravi in dodaja, da upajo, da gre za iskren angažma za boljšo prihodnost živali, ki pa ga, žal, spremlja tudi slabo poznavanje terena in posledično neuporabne rešitve. »Veseli nas tudi, da se je tudi o rejnih živalih začelo govoriti kot o čutečih bitjih, smo pa o nekaterih predlogih v povezavi s tem skeptični,« pravi.

Kmetje ostro nasprotujejo predlogu, da bi stanje rejnih živali na kmetijah nadzorovali pooblaščeni svetovalci, ki bi imeli za seboj le 40-urni tečaj. (Foto: T. F.)

ČIPIRANJE MAČK IN PRIVEZOVANJE PSOV

Obvezno čipiranje mačk v društvu označujejo za pomembno novost, prav tako tudi opredelitev hude malomarnosti za mučenje živali, glede privezovanja psov pa pravijo, da je že od oktobra 2021 prepovedano. Kot izjema ob privezovanju psov na javnih mestih, na katerih je uporaba povodca zaradi zagotavljanja vsesplošne varnosti obvezna, je dovoljen privez na oprsnici ali široki ovratnici, ki ni zatezna, na najmanj 5 metrov dolgem vodilu, ki omogoča psu gibanje najmanj 4 metre v vsako stran; to pomeni, da ima pes kljub privezu možnost gibanja na najmanj 40 kvadratnih metrih površine. »To samo po sebi gotovo še ni dovolj za primeren psihofizični razvoj psa, je pa vsekakor precej boljša alternativa trenutnemu privezovanju na kratke verige, ki so na žalost še dandanes stalna praksa po slovenskih vaseh,« pravi Debeljakova in dodaja, da pa se bojijo, da bodo ljudje iznašli še kakšno preprostejšo alternativo – zapiranje psov v premajhne pesjake, kar tudi ni nobena redkost pri nas.

»Razlika je med psom v mestu in na deželi. Marsikateri pes na deželi, ki ima dolgo verigo ali celo celotno dvorišče, da se lahko sprehaja na verigi, ima gotovo veliko večjo svobodo in so njegove etološke potrebe bolj zagotovljene kot pri tistem psu, ki ga človek ves dan pusti zaprtega v stanovanju,« pa pravi Redek. Psi na kmetiji so že tradicionalno tudi čuvaji, privezovanje, kot pravijo tudi na KGZS, pa je včasih nujno tudi zaradi aktivnosti na kmetiji. Kmečko dvorišče je, kot poudarjajo, poseben prostor, kar bi se moralo upoštevati glede privezovanja psov in označevanja mačk. »V ozadju čipiranja mačk je finančni motiv. Na kmetijah ni potepuških muc, te imajo v mestih,« pravi Redek.

KAJ POGREŠAJO

»Kmetje pogrešamo, zakaj v zakonu ne piše, da se psov ne sme sprehajati po kmetijskih površinah, da mora imeti vsak, ki ima psa, določeno površino ali pa da mora iti v park, ki je namenjen za pse, ne pa da ti opravljajo potrebo po travnikih in njivah,« pravi Redek, ki je marca na svoji kmetiji na njivi med šparglji na dobrih sto metrih naštel tri iztrebke. Na KGZS menijo, da je treba določiti jasna merila in pogoje glede površine za gibanje psov in ne v celoti prepovedati njihovega privezovanja.

Da prepoved priveza sama po sebi ne bo prinesla dobrobiti živali, so nevladniki opozarjali že ob sprejetju novele pred dvema letoma, zato bi zdaj, kot pravi Debeljakova, pričakovali vsaj še zaostritve glede velikosti pesjakov in obveznega izpusta, pogrešajo pa tudi kak konkreten predlog glede izobraževanja javnosti, predvsem mladine, saj bi pri tem potrebovali sistemsko podporo. »Kot smo poudarili tudi na Posvetu za boljšo prihodnost živali v državnem zboru januarja letos, potrebujemo nov, jasen in nedvoumen zakon o zaščiti živali, ki ni napisan za to, da bo všečen javnosti, ampak je izvedljiv tudi v praksi ter daje inšpekciji in policiji možnost hitrega in pravilnega ukrepanja,« še pravi Debeljakova.

Članek je bil objavljen v tiskani številki Dolenjskega lista

Mojca Leskovšek Svete