Je posameznik sploh lahko zares svoboden? (in druga družbeno-kritična vprašanja)

Potrebujete primer?

»... če v isti sobi nekdo uporablja pravico do glasnega petja, to ni združljivo s pravico druge osebe, da v isti sobi spi v popolni tišini in svoboda se dodatno ’krči’, če sta posameznika na istem področju v istem času več kot le dva.«

Glede na to, da planet ta trenutek naseljuje skoraj osem milijard posameznikov, če štejemo le ljudi, se prostor naše ’svobode’ drastično skrči. In če k temu prištejemo še živali in rastline, ki jim prav tako pripada ’svoboda’, je živih bitij mogoče šteti že v stotine milijard.

Je torej posameznik sploh lahko popolnoma svoboden?

»Enostavno dejstvo pravi, da se svoboda posameznika konča tam, kjer se začne svoboda drugega posameznika.«

Zatorej lahko sklepamo, da je prekomerna svoboda posameznika mogoča le na račun drugega posameznika, neomejena svoboda posameznika pa kar na račun celotne skupnosti (oziroma večine drugih posameznikov).

Kaj pa svoboda skupnosti?

Ta v resnici ne obstaja. »... saj skupnost obstaja le kot ’navidezna’ skupina posameznikov, ki imajo skupne motive ali lastnosti in si jih izmenjujejo. Zato je svoboda vseh posameznikov hkrati tudi svoboda skupnosti.«

Zanimivo?

Zgornja razmišljanja in poudarke smo povzeli po pisanju avtorja (ali pa morda avtorice) knjige Lutkar, ki se ji na drugem koncu znotraj istih platnic pridruži še Kapitalistični manifest. Avtor knjige je iz sebi lastnih razlogov želel ostati neimenovan,. bralci njegovega ostro družbeno-kritičnega pisanja pa bodo z njim vseeno lahko navezali stik prek spletnega poštnega naslova, ki so ga v ta namen objavili na spletni strani založbe Chiara.

Lutkar & Kapitalistični manifest

Za kaj torej gre?

Lutkar je knjiga analiz izkoriščevalskih družbenih sistemov z jasno ponujenimi in izvedljivimi rešitvami za povrnjeno dostojanstvo vsem delovnim ljudem v kapitalizmu in drugih oblikah družbenih ureditev, medtem ko Kapitalistični manifest med drugim izpostavi tudi to, da je sposobnost opravljanja človeškega dela osnovni osebni kapital posameznika. In da bi moralo biti zato zaščiteno kot posebna kategorija kapitala.

Ker je struktura knjige tudi v osnovi takšna, da si avtor neprestano postavlja vprašanja, na katera pa nato tudi bolj (in manj) uspešno odgovarja, tudi v naši predstavitvi knjige nadaljujemo s podobno maniro.

Kdo sploh (ali celo kaj) je Lutkar?

»Lutkarji smo prav vsi in je zatekanje k miselnosti, da smo samo lutke, pravzaprav zatiskanje oči pred tem, da je lahko le večina vseh Lutkarjev edini mogoči vzvod sprememb.«

Kako (in kdaj) pa naj bi se predlagane družbene spremembe uvedle v prakso?

»Čim prej, če bi želeli ohraniti, kar nam je ostalo od naravnega okolja. Kako? Izključno demokratično, s 'pritiskom' na voljene predstavnike.«

In kako naj bi to storili?

Rešitev je presenetljivo očitna, praktična in oprijemljiva. Strategija, ki jo neimenovani avtor predstavi v svoji dvojni knjigi, namreč sledi naslednjim ključnim točkam:

• sledenje naravnemu redu tudi med ljudmi (v naravi ni 1000-krat ali milijonkrat večjih živali od najmanjših. Kaj pa razmerje bogati-revni?)
• regulacija kot možnost drugačne obdavčitve (izravnalne in izravnane davčne stopnje)

• regulacija onesnaževanja (kjer si naredil škodo, plačaj!)
• sistemske samoomejitve (dokler svojega pohlepa ne zna brzdati človek, naj ga zakoni)
• vzdržnost posameznikov ter moralno-etično ravnanje
• opolnomočenje vseh volivcev
• dodatne usmeritve za ravnanje posameznika v sistemu

Vse našteto (pa tudi tisto, kar nato sledi) pa seveda začne (ali konča) z naslednjo odločitvijo: »Grem na volitve!« je še odločen in jasen avtor.

Za več branja in razmislekov na dano temo boste ob priliki morali dati priložnost kar sami knjigi: Lutkar & Kapitalistični manifest.

K temu dejanju vas bosta morda uspela nagovoriti tudi naslednja zapisa o knjigi:

Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel