Zmagoviti kreativni izliv brutalnosti
Najboljše pride vedno na koncu – in na začetku, lahko dodamo v primeru 24. festivala slovenskega filma Portorož, ki se je s slavnostno podelitvijo nagrad sklenil pravkar. Uradni program sta zaokrožila dva prvenca istega producenta, produkcijske hiše December, ki jo vodita Vlado Bulajić in Lija Pogačnik. V torek ga je odprla Inventura Darka Sinka, v soboto ob gromoglasnem aplavzu dvorane v Avditoriju Portorož, ki se je do konca napolnila šele med vikendom, pa ga je zaključil celovečerec Prasica, slabšalni izraz za žensko režiserke Tijane Zinajić. Oba sta poleg publike očarala tudi žirijo.
Žirija v sestavi igralec Primož Bezjak, srbski režiser in scenarist Želimir Žilnik in hrvaška režiserka in producentka Dana Budisavljević je največ nagrad razdelila med dva filma – otvoritvenega in zaključnega. Prasica, slabšalni izraz za žensko in Inventura.
Prasica, slabšalni izraz za žensko je tako postala najboljši film festivala, kar je žirija utemeljila z besedami »Film, ki nas je nabolj presenetil in očaral. Film, ki poka od energije, življenja in naklonjenosti do svojih likov. Ne igra na karto v evropskem art filmu trendovskega minimalizma, ampak izrablja vse, kar se mu ponuja – od plazu besed do tišine, od plesa do posedanja v mali kuhinji in drogeraških tripov. In v vsem je dober. To je film sijajno zrežiranega igralskega ansambla, dinamike in neke čisto nove, sveže filmske energije.« S povperčno oceno 4,74 pa ga je za najboljši film izbralo tudi občinstvo.
Najboljši film preteklega festivala pripoveduje o 27-letni Evi, ki ji je v življenju vse zastalo. Nikakor ne najde pravega navdiha, da bi se lotila slikanja za skupinsko likovno razstavo, njeno ljubezensko razmerje z že vezanim mentorjem Jakobom je že nekaj let v leru, v knjigarni, kjer dela, ji že nekaj mesecev niso izplačali honorarja, posledično zamuja z najemnino za stanovanje, kjer živi še z dvema cimroma, in prav toliko časa zamuja tudi njena menstruacija – ta sicer edina še zanesljiva stvar v njenem življenju. Krizo slovesa od mladosti poskuša prebroditi z ekscesnim drogiranjem, pijančevanjem in seksualnimi eskapadami, kar pa seveda ne vpliva blagodejno na njeno psihofizično stanje. Vsa svoja bizarna vprašanja naslavlja na strička googla ali pa jih pretresa z enako dekadentnima prijateljema dilerjem Blažem in slikarko Nino, ki je obsedena s slikanjem spolnih bolezni.
Eva prezira malomeščanskost, normalnost, družbene konvencije in spolne vloge, politično korektnost, prilagajanje, pretvarjanje in klišeje, a hkrati sama postaja prav to. Kliše neprilagojene, avtodestruktivne, neuresničene umetnice, besne na ves svet. Drvi proti temu, da se pridruži klubu 27 (zvezdnikom, ki so umrli v tej starosti – Jimi Hendrix, Jim Morrison, Janis Joplin, Kurt Cobain, Jean-Michel Basquiat, Amy Winehouse), a se na tihem zaveda, da bi vendarle morala v življenju še kaj doseči, preden umre mlada in slavna. Če je Špela v filmu Urše Menart o sebi mislila, da je luzerka, je Eva v prvencu Tijane Zinajić luzerka na n-to potenco. Če bi Evo v roke dobil Freud, bi bila zagotovo ona, in ne Anna O., glavna protagonistka njegovih Študij o histeriji.
Toda več kot 120 let pozneje histerija in njeni javno izraženi simptomi niso več tabu, ampak znak opolnomočenja. Eva v prevelikem krznenem plašču blodi po mestu kot podivjana volkulja in renči na vsakogar, ki ji prekriža pot. Iz nje bruhajo vulgarizmi in bizarne obscenosti, ki jih uporablja kot ščit, če že ne kar svojo super moč. Super žensko moč, gnev in pravico do izrekanja in početja vsega, kar ti pade na pamet. Prav zato, ker tega ne bi smela. Ker se ne spodobi. Eva se na politično korektnost dobesedno poščije.
Zinajićeva je nagrajenemu scenariju Ize Strehar, ki ga je razvijala na scenaristični delavnici Scenarnica, s svojo vizualno estetiko in iznajdljivimi režijskimi rešitvami dodala neopunkovski hardcore utrip in izpisana junakinja je v Lizi Marijini zaživela iz mesa in krvi. Temačna epizoda v Evinem življenju pa je dobila tudi svojo glasbeno podlago, sestavljeno iz komadov slovenskih alter-rock, trap, neopunk, nu-jazz zasedb, ki si gotovo zasluži sama svoj soundtrack.
Šopek vesen
Nagrajene so bile še Liza Marijina za glavno žensko vlogo Eve, ki je »še enkrat dokazala, kako močno in natančno občuti jezo generacije, ki na videz noče odrasti, čeprav ji je vse kristalno jasno. V liku Eve s svojo neizprosno neposrednostjo in jebivetrstvom »ubija« in »kolje« vse okrog sebe, obenem pa v njej začutimo strah, negotovost in globoko hrepenenje.«
Anuša Kodelja za stransko žensko vlogo, ki nas kot Nina »popolnoma očara s svojo svežino, razigrano drznostjo in izjemnim občutkom za humor. Postane naša »bestička«, sorodna duša, s katero bi odšli na konec sveta – ali pa vsaj do Berlina.«
Iza Strehar za scenarij, ki je »anarhičen in analitičen. Ironičen in samokritičen. Psovaški in umetniško ambiciozen. Feminističen in falusoiden. Iskren in prevarantski. Trezen in pijan. Drogiran in čist. Abstinenčen in »jebački«. Kot življenje.«
Neža Zinajić za scenografijo, ki je poskrbela, da se »številne lokacije, med njimi mnoge in vsem dobro znane ljubljanske vedute, študentska stanovanja, galerijski in zabaviščni prostori, stranišča in ordinacije, odlično vklapljajo v eklektični slog filma in vse deluje avtentično ter podpira like in režijo.«
In Matic Hrovat za kostumografijo - za ulično modo, prenešeno v filmsko kostumografijo, ki odlično oriše like, zataknjene med otroštvom in odraslostjo.
Inventura nagrad
Za najboljšega režiserja in debitanta leta (pod pokroviteljstvom Iridium Filma) je bil razglašen Darko Sinko, ki je žirija pohvalila z besedami »Film je na prvi pogled videti nevsiljiv in zadržan, a je vsaka njegova minuta domišljeno zrežirana. Režiser z natančnostjo kreira ritem in tok pripovedi. V svoji slogovni enovitosti in zadržanosti Inventura odseva negotovost, frustracije in strah, ki ga občutimo, medtem ko nam življenje polzi v obstranskost.«
Njegov film Inventura je dobil skupno pet nagrad: Radoš Bolčina za glavno moško vlogo Borisa, v kateri se »suvereno, z vso svojo igralsko širino in izkušnjami giblje po tanki črti med coenovskim absurdom nevidnega človeka, realizmom in inteligentnim humorjem.«
Dejan Spasić za stransko moško vlogo policijskega inšpektorja, ki je kot je ugotovila žirija na filmu viden že tolikokrat, da ga je težko odigrati na izviren način. A Dejanu Spasiću je v filmu Inventura uspelo prav to. »Inšpektor Andrej je zadolžen za primer, ki se ne bo nikoli razrešil, a je obenem razumen in topel človek, ki je tu prav zato, da razreši primer.«
Za »pogumno rabo močnih glasbenih poudarkov in odmik od glasbe, ki se staplja z oblikovanjem zvoka. Glasba v filmu Inventura, namesto tega, prevzame vlogo še enega filmskega lika,« pa je bil za najboljšo izvirno glasbo nagrajen še Matija Krečič.
Ostali nagrajenci
Najboljša manjšinska koprodukcija je postala Telesce Laure Samani, slovenskega koproducenta Vertigo. Žirija je povedala, da so v sklopu manšinjskih koprodukcij videli nekaj izjemnih umetniških filmov, ki so že obšli festivale po svetu in zagotovo sodijo v vrh evropske kinematografije, zato odločitev o tem, kateremu od njih dodeliti nagrado, ni bila lahka. »Odločitev nam je nekoliko olajšalo pravilo, da lahko slovenski avtorji dobijo vesno tako za večinske kot za manjšinske koprodukcije, s čimer smo želeli poudariti njihovo kakovost. Nagrado za najboljšo manjšinsko koprodukcijo prejme prvenec italijanske režiserke Laure Samani Telesce. To je film izjemne vizualne moči in telesnosti, ki se s platna preliva v gledalca. Postavi nas v izkušnjo podeželskega življenja z začetka 20. stoletja, ne da bi pri tem zapadel v kič ali romantizacijo življenja naših babic in prababic. Preseneti nas s subtilnimi scenarističnimi obrati ter z uporabo slovenskih in italijanskih narečij. Obenem je nežen in krut. Vsekakor je to čudovit film, za katerega upamo, da bo skupaj z drugimi izjemnimi manjšinskimi koprodukcijami našel pot v slovenske kinematografe.«
Pri Telescu je sodeloval tudi direktor fotografije Mitja Ličen, ki je bil nagrajen za najboljšo fotografijo, kar je bil izziv, saj se zgodba dogaja pred več kot sto leti. »To dramatično in čustveno pripoved, kjer se glavni junaki borijo za preživetje in se simbolno prebijajo skozi peklenske situacije, je direktor fotografije posnel tako, da se gledalec počuti del tega minulega sveta, njegovih grozovitosti in odrešitev,« je prepričana žirija.
Vesno za najboljšo montažo sta prejela Uroš Maksimović in Mariana Kozáková za film Odpuščanje, kar je žirija utemeljila z besedami: »Družinska tragedija, tradicionalna albanska vas sredi gorskih brezpotij. Nova gospoda in uprava, svečeniki in odvetniki, proces snemanja, ki je trajal šest let. Vse to je montaža uspela oblikovati v vizualno in dramaturško celoto. Glavni lik filma, dekle, ubito v družinskem sporu, ostaja prisoten v svoji bolečini, molku in pogledu njene matere. Moški liki – sosedje, sorodniki, uradniki in svečeniki – so okupirani z mačo temami: kdo je pomembnejši in kdo si je nagrabil več denarja. Sistem se je spremnil, a patriarhat je ostal.«
Odpuščanje je bil razglašen tudi za najboljši dokumentarec festivala. »Avtorica Marija Zidar skozi zapleten konflikt med sorodniki izriše kompleksno podobo patriarhalne družbe. Z natančno in zadržano opazovalno tehniko nas popelje v samo jedro dveh sprtih družin in tako ustvari večplasten in presunljiv dokumentarni film.«
Vesna za najboljšo masko je pripadla Martini Šubic Dodočić za film Oaza Ivana Ikića, ki se je žiriji zdela izjemen prispevek k realnosti in specifičnosti ambienta filma, pri čemer nikoli ne eksploatira svojih pritagonistov.
Julija Zornika je žirija nagradila za film Morena hrvaške režiserke Antonete Alamat Kusijanović in zapisala: »V letošnji festivalski selekciji ime Julija Zornika, oblikovalca zvoka večine tekmovalnih filmov, močno izstopa. Lahko bi rekli, da je Julij Zornik razred zase, pa vendar smo se morali odločiti za en film, pri katerem je sodeloval kot oblikovalec zvoka. Zaradi sijajno oblikovane zvočne atmosfere prostora pod in nad morsko gladino, ki je zelo drugačna od tiste najpogosteje uporabljene v mediteranskih filmih, nagrado podeljujemo filmu Morena v režiji Antoanete Alamat Kusijanović.«
Najboljši kratki igrani film so Kukline Sestre, v katerem »režiserka ponuja gledalcu kritičen razmislek o vlogi spola in z njo povezanim nasiljem v družbi. S pomočjo intenzivnega ritma, nasičenega prepleta vizualnih podob, zvoka in glasbe nas film silovito vodi od prvega do zadnjega kadra.«
Najboljši animirani film Steakhouse Špele Čadež, ki »na poetičen način in z določeno mero črnega humorja prikazuje surovost partnerskega odnosa ter s pomočjo vsebinsko in tehnično brezhibnega izdelka gledalca zapelje v zgodbo. V mehkobi vizualne podobe nas preseneti razplet, ki ga gledalec ne pozabi zlahka.«
Vesno za najboljši eksperimentalni film Vdor v režiji Matevža Jermana in Nika Novaka. »Film s pomočjo igre svetlobe in teme poganja zbirko v formaldehid shranjenih živalskih primerkov v nenehno gibanje. Avtorja filma manipulirata z abstraktnimi podobami, ki se gledalcu ne pustijo ujeti. Podobe skupaj z zvokom ustvarjajo nov, imaginaren in neskončen prostor gledalčevega občutenja.«
Najboljši študijski film (ne)vidni v režiji Anžeta Grčarja po mnenju žirije na gledalca naredi vtis z natančnim opazovanjem azilantov in prostovoljcev pod streho Ambasade Rog. Prevzel nas je angažiran pristop mladih avtorjev, ki pronicljivo in subtilno pristopajo k izbrani temi.
Vesne za posebne dosežke
Tenkočutnemu animiranemu filmu Babičino seksualno življenje Urške Djukić in Emilie Pigeard je žirija podelila vesno za posebne dosežke in zapisala, »Avtorica se teme loteva na angažiran in ironičen način, z enostavno in učinkovito risbo ter fotografijo. Gre za ganljivo dokumentarno pripoved s ščepcem satiričnega humorja. Posebni dosežek vidimo v domiselni strukturi filma in odličnem načinu pripovedovanja, ki subtilno razgrinja tabu temo naše polpretekle zgodovine.«
Še eno tovrstno nagrado je prejel Rok Biček za Kazenski strel. »Režiser, soscenarist, somontažer in producent Rok Biček nam z avtorskim pristopom v petnajstih minutah, polnih suspenza ter odlično vodene kamere in mladih igralcev, pokaže, da ima navidez nedolžna igra lahko resne posledice. Film od začetka do konca deluje kot vžigalna vrvica,« so zapisali žirantje.
Posebna omemba je doletela Jurija Grudna za dokumentarec Iskre v času, svetovni računalniški podvig, kjer so »predstavljena dejstva in osebna pričevanja Janeza Škrubeja in skupine elektrotehnikov, ki so se med prvimi na svetu lotili razvijanja slovenskega in jugoslovanskega računalnika. Gledalci se seznanimo tako z njihovim svetovnim uspehom kot tudi z okoliščinami in pritiski, katerim je bilo podvrženo njihovo inovatorsko delo. Film je pomembno pričevanje iz prezrte in pozabljene zgodovine.«
Tudi Blaž Završnik je dobil posebno omembo za film Ameba, »zaradi gverilskega pristopa k snemanju, ki se ga v slovenski in regionalni kinematografiji uporablja vse preredko, a lahko, kot je razvidno v tem primeru, da zelo zanimive rezultate.«
Žirija Artkino mreže Slovenije Špela Mrak, Luka Vidic in Jure Matičič so izbrali film Morena, ker ji he »osvojil s svojo vsebinsko večplastnostjo, vizualno estetiko, režijskim presežkom in izdelanimi igralskimi stvaritvami. Z odprtimi usti smo doživljali intenzivnost družinskih odnosov, nevzdržno stopnjevanje napetosti in mamljivost pobega iz raja.«
Tudi oni so dodelili posebno omembo Inventura, »ki v središče dogajanja postavi najbolj navadnega človeka, ki se znajde v precepu med lastno predstavo o sebi in tem, kar v resnici je.«
Nagrada Društva slovenskih filmskih publicistov FIPRESCI (Bojana Bregar, Rok Govednik, Simona Jerala) je pripadla filmu Odpuščanje, pri kater gre, kot so utemeljili, »za premišljen film, ki odpira vpogled v neopatriarhalne strukture. Ob intimni družinski tragediji subtilno prikaže spotikanje populizma ob demokratizem, pri čemer v presojo gledalk in gledalcev ne posega.«
