Na zimski finančni šoli smo se z najstniki spomnili na bančni depozit. Zaradi politike Evropske centralne banke zadnjih nekaj let obresti na depozite ali vezane vloge tako rekoč ni bilo. »Ljudje, ki imajo denar na bankah, imajo zaradi tega skoraj večino svojega denarja na bančnih računih, ne v depozitih,« je razložil najstnikom Srečko Korber, novinar Mojih financ in poznavalec bančnega sveta.
»Je pa začel 'pihati veter' tudi v drugo smer in se nekateri premiki pri obrestnih merah pri depozitih začenjajo videvati. A pričakovano je, da se bodo prej zvišale obrestne mere za posojila kot za depozite,« je povedal Korber.
»Kaj je fora obrestnoobrestnega računa?«
... nas je vprašal najstnik. Ker se marsikateri posameznik velikokrat požvižga na moč obrestnoobrestnega računa, smo se v delu, ko je upravljavec premoženja Rok Potočnik iz NLB Skladov najstnikom razkrival finančne modrosti, kakšne naložbe obstajajo, in pojasnjeval tveganja (saj v realnem svetu gibanje na trgu ni ravna črta), dotaknili razlike med navadnim obrestovanjem in močjo obrestnoobrestnega računa.
»V primerjavi z navadnim obrestovanjem se pri obrestnem obrestovanju poleg glavnice obrestujejo tudi obresti. Je pa pravi učinek obrestnega obrestovanja viden šele čez čas,« je pojasnil udeležencem finančne šole in predstavil razliko na primeru.
»Predstavljajte si, da danes vložimo tisoč evrov in imamo letne obresti deset odstotkov (to je naš donos). Po poteku enega leta pri desetodstotnem donosu imamo na koncu leta 1.100 evrov. Če se tega donosa ne odločimo porabiti in ga pustimo pri miru več let, začnejo nastajati pri obrestnem obrestovanju pomembne razlike pri naših sredstvih. Ker? Kot že omenjeno, se poleg glavnice obrestujejo tudi obresti. Po desetih letih bi z navadnim obrestovanjem naša privarčevana sredstva znašala dva tisoč evrov, z obrestnim obrestovanjem pa 2.594 evrov,« je razložil in omenil, da je zato smiselno varčevanje začeti čim prej, še posebej za pokojnino.
Zoisova štipendija ni šla za nakup računalniških iger, ampak za ogljikova vlakna
»Prvi izdelek, ki sem ga naredil in ga lahko tudi uporabil zase, je bil kolesarski nosilec za bidon. To je bilo, ko sem bil star okoli 15, 16 let. Ni šlo za izdelek, ki bi bil nekaj zelo posebnega. Ampak videl sem, da je v trgovinah takšen izdelek dosegel ceno 50 evrov. Raziskoval sem materiale in ugotovil, da bi lahko za ta znesek pravzaprav naredil 20 takšnih nosilcev. Rekel sem si, da bom tvegal, kupil material in si sam naredil takšen nosilec.
Takrat me je gnala predvsem radovednost, ali sem to sploh sposoben izdelati, ne pa misel, da je kolesarska industrija lahko moja poslovna priložnost,« je najstnikom na zimski finančni šoli v Mariboru povedal nekdanji profesionalni kolesar, inovator in podjetnik, 30-letni Jure Berk, ki je izdelal kolesarske čevlje za slovenskega kolesarja Tadeja Pogačarja in eno najlažjih cestnih dirkalnih koles na svetu iz ogljikovih vlaken, ki tehta manj kot štiri kilograme.
Omenjeno kolo so prodali za 25 tisoč evrov. Zdaj se v njegovem podjetju Berk Composites posvečajo predvsem izdelavi butičnih ultralahkih kolesarskih sedežev iz ogljikovih vlaken – izdelajo jih okoli tri tisoč na leto, letos so jih več kot polovico prodali na azijskem trgu. »V Aziji postaja kolesarstvo novi golf. Ljudje se tam s tem zelo radi pokažejo,« je dodal Berk in omenil tudi, da so njihovi kupci predvsem rekreativni cestni kolesarji in da se kolesarska panoga vidno seli nazaj v Evropo.
Sta k prepoznavnosti podjetja s svojimi uspehi prispevala tudi kolesarja Primož Roglič in Tadej Pogačar? »Absolutno. Slovenijo sta v tem smislu postavila na zemljevid. Prej je v kolesarskem svetu malokdo vedel, kje je Slovenija. Vsi športniki so ne le ambasadorji države, temveč tudi podjetij,« je iz izkušenj še povedal Jure Berk.
