Najprej: dobro jutro, Europa! Kje je Evropska unija bila, ko je sam francoski predsednik (Sarkozy) prepričeval skeptičnega Platinija, naj, v imenu nacionalnega interesa demokratične Francije, podpre svetovno prvenstvo v Katarju v zameno za prodajo več milijonskega orožarskega paketa tamkajšnjim emirom?
Korupcija je že dlje časa sistemska na relaciji Zaliv–»demokratična Evropa«. Afera z Evo Kaili je na tej relaciji pravzaprav drobiž; zakaj pa je bila »razkrita« šele zdaj, bo treba šele razumeti v zapletenem političnem kontekstu »demokratične Evrope«.
Da ne bo nesporazumov: korupcija je korupcija v vsakem primeru, naj gre za sto tisoč ali sto milijonov oziroma milijard evrov. Skorumpirance je treba kaznovati. A nekaj mi pravi, da se nosilcev sistemske korupcije v »demokratični Evropi«, ki je sedaj pod napadom, ne bo še dolgo dotaknil nihče. Že leta se na vodilne ustanove in predstavnike EU odvijajo »napadi« raznoraznih lobistov, korporacij in kartelskih interesov, ki nemalokrat uspejo diktirati, usmerjati ali omiliti evropsko zakonodajo na področju finančnih transakcij, bančništva, davčnih oaz, energetike, farmacevtike, intelektualnih pravic, digitalizacije, kmetijstva, transporta in vojaške industrije. Kot je nedavno na TV pojasnil Alojz Peterle, v njegovih mandatih evroposlancem ni bilo sploh treba prijaviti lobističnega obiska. O teh »napadih«, ki so v preteklosti sprožili številne razprave v samem evropskem parlamentu, se danes sliši le kakšen osamljen kritični glas. Korporacije razpolagajo z neskončnimi sredstvi za »komuniciranje« in prepričevanje; za zagotoviti si ljubi mir. Kam in komu gredo ta namenska sredstva, ki jih multinacionalne družbe strateško investirajo v oblikovanje prijaznega okolja pri političnih odločevalcih, nam, navadnim smrtnikom in evropskim državljanom, ni znano. Policije in tožilstva pa vselej ukrepajo po dobro fokusiranih namigih in časovnicah.
Sprašujem se hkrati, kako je možno – če ostanemo pri enem od najaktualnejših scenarijev, kakršna je pandemija covida-19 in posledična globalna cepilna strategija – da izrazita netransparentnost sklepanja pogodb denimo med Evropsko komisijo in farmacevtsko multinacionalko Pfizer ni spodbudila nekaj več radovednosti med politiki, preiskovalci in tudi mediji. Le danes se države EU prebujajo po dvoletnem spancu in ugotavljajo, kako je skrivnostna pogodba škodljiva in nevzdržna, saj zahteva, da vlade kupijo odmerke cepiva še celo za leto 2023, tudi če jih ne potrebujejo. Prva država, ki se je že pred meseci uprla tem nesmiselnim pogodbenim zavezam, ki so pisane na kožo finančnim interesom farmacevtskega velikana, je bila (sic!) demokratično deficitarna Poljska. Sledilo je še nekaj nejevolje, tudi kakšno godrnjanje, zlasti na vzhodu, a mediji so o absurdnosti cepilne pogodbe poročali skopo, če sploh so. Biti in ostati v jedrskem območju EU je predpostavljalo tudi zavezo tišine in nevednosti. Vendar so ministri za zdravje EU nedavno prekinili molk in od Evropske komisije zahtevali, da se prične s Pfizerjem resno pogajati o spremembi določil, saj večina držav še sedaj ne ve, kaj početi z nakopičenimi zalogami cepiv s skorajšnjim iztekom roka. Nekaj jih je sicer šlo v Afriko, kjer so jih morali Afričani uničevati tudi za nas. Cepilni kolonializem, pač. Ljudje v Evropi se cepijo vse manj, covid pa ni več nekdanje strašilo. A milijarde, ki so jih farmacevtske korporacije medtem zaslužile, tudi ali predvsem z radodarnimi injekcijami javnega denarja, omogočijo učinkovito investiranje v »edino pravo, strokovno in znanstveno« obveščanje. Zato smo o sporni pogodbi izvedeli tako malo.
No, vendar je zdaj aktualen Katar, seveda. In sveta jeza.
Franco Juri, Koper
