Nedavna izjava nekdanjega predsednika republike dr. Danila Türka v Odmevih, da je aktualni predsednik Republike Slovenije Borut Pahor vazal (hlapec) vlade, je po podatkih medijev (Siol.net, 30. 5. 2021) izzvala v javnosti precejšnje zgražanje. Obsojena je bila kot neprimerna, ker naj bi bil z njo “tudi Türk prevzel agendo antijanšizma” (Sebastjan Jeretič).
Analitiki o Türkovih izjavah in njegovem vazalstvu: Türk se je, kot so zapisali politični analitiki, po porazu na volitvah s to izjavo “izkazal kot popoln zamerljivec, ki ne more čez to bolečino” (Bernard Nežmah), in da je to govorjenje “še vedno neokusno hvalisavega propadlega politika nesramno in pobalinsko” (Bojan Požar). Politolog Miro Haček pa mu je poočital (Nova24TV, 27. 5. 2021), “da je bil kot predsednik najbolj naklonjen levici, medtem ko se Pahor trudi biti predsednik vseh”.
Končno nismo še pozabili Türkove nezaslišane izjave (Novi glas, 1. 8. 2004), “da bi bilo treba vodjo opozicije in njegovo stranko SDS odstraniti iz političnega življenja”, s katero ni samo pokazal, komu je vazal, ampak izjava spominja kar na totalitarne popadke, saj smo jo lahko razumeli kot spodbudo za sodni in politični pogrom zoper Janšo, ki ga navsezadnje sprijena tranzicijska levica izvaja že tri desetletja,. Na njeno veliko razočaranje pa žal neuspešno. Da ne omenjam posebej, da je leta 2014 Türk v svojem neskončnem povzpetništvu kandidiral (in pogorel) nič manj kot za generalnega sekretarja OZN, od koder naj bi ob svojih navedenih totalitarnih izpadih širil demokracijo po svetu. Po mnenju Bogomirja Štefaniča (Družina, 9. 9. 2020), je Türk “tudi z diplomatsko izmuzljivostjo skušal reševati podobo nevtralnega splošno sprejemljivega reprezentanta države, a je imela ta fasada tako velike razpoke, da ni mogla prikriti rdečih zidov predsedniške stavbe”. Ne nazadnje je dr. Dimitrij Rupel nekoč spomnil (Reporter, 3. 10. 2011), da je Türk leta 1990 celo “javno zaničeval plebiscit”. Seveda je voditeljica odmevov Tanja Starič, tudi ona v svoji zvesti vazalski maniri, vse to preskočila ali pa je te Türkove izjave štela za drugorazredni problem in je tako reševala njegovo fasado.
Ob Türkovi izjavi v zvezi s Hudo jamo pa je slovenska javnost skoraj dobesedno obnemela. Tedaj je Justin Stanovnik zapisal (Slovenski čas, september 2011), “da je bil to faux pas (napačen korak), po katerem se preprosto ni mogoče več vrniti na oder, če imaš kaj politične kulture”. S to izjavo je namreč Türk dosegel dno in razgalil vso svojo človeško majhnost, česar pa se očitno sploh ne zaveda. So si pa vse te njegove izjave zapomnili volivci. In ko se je potem pognal v tekmo za drugi mandat, zaverovan v varljiv občutek svoje nepremagljivosti, ki so mu ga napihnili lakajski dominantni mediji, je večina volivcev prav dobro razumela, kdo je vazal, ga enostavno izpljunila in ga odložila med množico levičarskih političnih trupel, kjer se mu je nazadnje pridružil tudi Karl Erjavec in kar verjetno čaka tudi Tanjo Fajon in Marjana Šarca, če je njuna bedna protivladna in protijanševska retorika vse, kar premoreta.
Uporništvo, ne pa vazalstvo Boruta Pahorja
Ob Pahorjevi prvi izvolitvi za predsednika države sem v odprtem pismu objavil med drugim tudi nekaj naslednjih svojih misli: “Neodvisno od najine različne politične pripadnosti si z dnem izvolitve postal tudi moj predsednik v nasprotju s tvojim predhodnikom dr. Danilom Türkom, ki ga kot takega nisem priznaval iz več razlogov (med njimi tistih, ki so navedeni v prejšnjem odstavku) … Ko si dan ali dva po predčasnih parlamentarnih volitvah svetoval svoji stranki, naj ne vstopa v koalicijo z Zoranom Jankovićem, sem v različnih medijih iskreno pozdravil to tvojo pogumno držo, s katero si se na levici kot drugi (po Kavčiču) uprl diktatom mračnega rdečega političnega zakulisja. S tem si rešil svoje človeško dostojanstvo, ki so ga kasneje skriti botri še drugače poteptali, ko so te najprej ustoličili za premierja in se ti, potem ko si zapadel v veliko človeško stisko, odrekli in te pustili v obcestnem jarku, ne da bi bili sposobni doumeti, da zadani udarci in storjene krivice pravega človeka lahko samo okrepijo, da se potem dvigne močnejši kot prej.”
Predsednik republike Borut Pahor.
Zapisal sem tudi, da bodo ljudje to tvojo držo nagradili, kar se je ob volitvah za drugi mandat tudi zgodilo. “Tako si kljub neuspešnemu vladnemu mandatu, mnogim storjenim in priznanim napakam ter preživetim krivicam vstal močnejši, samosvoj in nikomur ničesar več dolžan ter stopil na pot, ko boš pred težkimi odločitvami lahko prisluhnil predvsem globini in tišini svojega notranjega glasu, ki je, kot si nam lepo dejal ob soočenju s Türkom, tvoja najljubša glasba.” In ravno iz te glasbe, kot je znano, prihajajo pravi odgovori. Bil sem prepričan, “da boš presegel Türkov domet, in da boš zmogel enkrat končno prezračiti zatohle rdeče dvorane predsedniške palače. Mnogi smo čutili, da se z dnem tvoje izvolitve za predsednika obrača nov list v življenju naše mlade in drage države. Zavedaj se, da si nekoliko premlad za ta položaj in da ti manjka veliko življenjskih izkušenj, ne toliko političnih kot pa tistih klenih, ki izklešejo človeka … Vendar, če se boš naslonil na tiste sile v sebi, ki so te dvignile iz obcestnega jarka, boš zmogel tudi ta podvig. Tak kot si, vključno s svojimi pomanjkljivostmi, si v tem trenutku za Slovenijo pravi Božji blagoslov”. Zapisal sem tudi, da mu ne bo lahko, ker je, prvič, “premagal najmogočnejšega nasprotnika tovariša Milana Kučana”, kar je pravi smrtni greh, in drugič, ker so “v igri velike stave”. Dejal sem še, da “nekajkrat že poražene sile naše mračne preteklosti ne bodo mirovale”, kar nam več kot dokazujejo naščuvane slovenske ulice, katerih tarča je skupaj s pomladniki postal tudi Pahor.
Milan Gregorič