Medtem, ko so dobro znane zgodbe o povojnih množičnih umorih na Teznem in v Kočevskem rogu, je manj znana zgodba o Slovenski Bistrici, ki je bila v času po drugi svetovni vojni pravi slovenski Auschwitz. V zaklonišče tamkajšnje tovarne Impol so partizani privedli prek 7 tisoč slovenskih in hrvaških žrtev, nato pa so vhod minirali, da so se ujeti v grozljivih mukah zadušili in umrli. Čez nekaj let je Ozna odredila čiščenje grobišča, v katerem trupla še niso pričela razpadati, delo pa so prisilno izvajali na smrt obsojeni zaporniki. Po prebitju vhoda je vanje udaril neznosen smrad, pričakali pa so jih grozljivi prizori, med drugim matere, ki se objema z otrokom. Nato so morali trupla naložiti na vagone in jih potiskati do velike peči tamkajšnje tovarne Impol, tisti zaporniki, ki so pri tem od smradu omedleli, pa so tudi sami končali v peči. O dogajanju sta med drugim poročali Mladina in Demokracija, portal Komunistički zločini pa je objavil pričevanje enega izmed zapornikov, ki ga je po njegovi smrti uredil njegov bratranec in je bilo prvotno objavljeno v kanadskem Hrvatskem glasu.
Danes je znano, da je bilo več tisoč ljudi iz kolon, ki so bežale s Hrvaške, odvedenih tudi v Kočevski rog, kjer se danes nahajajo njihovi posmrtni ostanki. Posmrtni ostanki so bili v velikem številu odkriti tudi med gradnjo avtoceste pri Teznem, našli so jih raztresene po celotni okolici kraja. A več tisoč ljudi je bilo odvedenih tudi v bližnjo Slovensko Bistrico. Tja so partizani nasilno privedli več kot 7 tisoč Slovencev in Hrvatov, in sicer v protizračno zaklonišče tovarne Impol v Slovenski Bistrici, nato pa so minirali dostop do zaklonišča, v katerem so se žrtve zadušile in umrle v grozljivih mukah. Komunistični režim je nato leta 1948 odkopal njihove posmrtne ostanke in jih zažgal v pečeh omenjene tovarne, delo pa so izvedli na smrt obsojeni zaporniki, ki so bili potem likvidirani. Kot je že poročala Demokracija, gre za pravi slovenski Auschwitz, a je bila njegova skrivnost v času režima strogo skrivana – tako kot preostala množična grobišča, v katerih je bilo samo na slovenskem ozemlju po drugi svetovni vojni umorjenih med 200 in 300 tisoč ljudi.
Kac naj bi sam sestavil seznam obsojenih, večinoma premožnih, med množičnimi umori pa si je veliko nagrabil
Inštitut za sodno medicino iz Ljubljane je tam po osamosvojitvi izvedel izkop kosti 233 žrtev, posmrtne ostanke pa so spravili v vreče in začasno shranili v jedrskem zaklonišču Impola, saj je podjetje RG ING prenehalo z izkopavanjem, dokler se ne doreče mesto pokopa vseh žrtev, ki so na tem mestu. Nad tovarno se nahaja hiša, v kateri živi Franc Simončič z družino, ki je za portal Komunistički zločini povedal, da se je v Sloveniji po tem odkritju dvignilo veliko prahu, a ljudje zaradi strahu ne upajo izdati imen partizanov, za katere sumijo, da so sodelovali v pokolu. Največ se glede tega sicer govori o Francu Kacu iz Gornje Bistrice, ki je bil pripadnik Ozne v letih 1945 in 1946, po pokolu pa se zaradi svojih dejanj v domačem kraju ni več počutil varnega in se je odselil v Portorož. Neimenovani Bistričan je o njem za Mladino pred leti povedal: “Kakor se govori, je ob koncu vojne Franc Kac, tukajšnji šef Ozne (Oddelek za zaščito naroda), drugače domačin iz Zgornje Bistrice, dobil nalog, a brez spiska. Sam je sestavil seznam obsojenih, večinoma bogatejših ljudi, ki so jih nagnali v bunker. Rov so minirali in …” Prav Kac naj bi si med pomori veliko nagrabil, z ukradeno Attemsovo zlato krono pa naj bi v Portorožu odprl slaščičarno. O Kacu je za Komunističke zločine spregovorila tudi njegova sestra Kristina Skrbinek, ki je povedala, da se ji več mesecev ni javil po telefonu, po podatkih slovenske policije pa naj ne bi več živel v Sloveniji. V tistem času je takratna generalna državna tožilka Zdenka Cerar rekla, da bi moral biti Kac zaslišan, a za to ni bil dostopen.
This is a testimony concerning a post WW II massive murder (one of many) by Slovenian Communists (“partisans”), here in Slovenska Bistrica, next to Maribor. 70 years of appalling impunity and the continuity of the Communist regime covering up the crimes. Please, retweet …! https://t.co/DGkHzyDst4
— Boštjan M. Zupančič (@bmz9453) August 24, 2019
V Hrvatskem glasu objavljeno grozljivo pričevanje zapornika, ki je bil prisiljen sodelovati pri čiščenju grobišča
Nekdanji hrvaški zapornik Srećko Bolčić je svojo zgodbo zaupal bratrancu Marku Trogliću, ki jo je nato objavil v hrvaško-kanadskem tedniku Hrvatski glas. Bolčićeva življenjska pot je bila tragična. Rodil se je leta 1930 v Žeževici na jugu Hrvaške, leta 1958 pa je kot eden mnogih povojnih migrantov odšel v Kanado, kjer je po dveh letih umrl zaradi poškodb glave, ki jih je utrpel kot zapornik v Jugoslaviji. Že pred koncem druge svetovne vojne je njegov oče od doma pobegnil zaradi strahu pred partizani, Bolčić pa se ga je kot 15-letni najstnik odločil poiskati. Pri tem se je priključil koloni Hrvatov, ki so bežali iz Jugoslavije in prispel do Dravograda, bratranec pa mu je na poti predlagal, naj se vrne domov. “Upošteval sem njegov predlog in se vrnil v Križevce. Prišli so do mene in me odvedli. Rekli so, da bomo skupaj poiskali mojega očeta in da me ne bodo izpustili iz zapora, dokler ga ne najdemo. Od takrat do leta 1948 so me selili iz zapora v zapor, iz vasi v vas,” je pripovedoval Bolčić. Tudi Bolčić je bil prisiljen sodelovati pri čiščenju partizanskih grobišč: “Nekaj nas je iz izkopane jame nalagalo trupla na vagone, drugi pa so jih potiskali do tovarne, kjer so jih zažigali v veliki peči. V skupini z mano je bilo še 50 zapornikov. Kot zapornik sem moral opravljati najrazličnejša dela, med drugim tudi zažigati človeška trupla.”
Zaradi smradu so nekateri zaporniki, ki so izkopavali trupla, omedleli in skupaj z njimi končali v peči
Bolčićevo pripovedovanje o zažiganju trupel postane naravnost grozljivo: “Nekega dne smo prišli v Slovensko Bistrico, kjer so nam dodelili delo. Nekateri so pričeli odkopavati zasuto jamo, drugi pa so polagali tire za majhne vagone. Po nekaj dnevih odkopavanja se je pred nami prikazala velika jama, iz katere je udaril močan vonj. Smrad je bil tako močan, da nismo mogli nadaljevati dela brez maske. Ko smo, kljub smradu, uredili vhod v jamo, se je pred nami prikazal grozljiv prizor, ki ga ne bom pozabil do konca življenja. Jama je bila polna trupel. Na njih se je lahko dobro prepoznalo vojaške uniforme, uniforme hrvaške domače straže, civilnih oddelkov … Mati z otrokom v objemu … Trupla so bila stisnjena kot sardine in še niso razpadla do konca. Razpadanje se je začelo, ko so prišla v stik z zrakom.” Bolčić je nato kmalu odkril, kam vodijo tiri, ki so jih položili: “Nekaj nas je nalagalo trupla na vagone, drugi pa so jih potiskali do tovarne, kjer so jih zažigali v veliki peči. Mnogi od nas so zaradi neznosnega smrada popadali v nezavest, nekateri od onesveščenih pa so skupaj s trupli končali v peči.” Tudi Bolčić bi skoraj končal v peči, če ne bi posredoval visoki komunist, ki je poznal njegovega bratranca, ki je zapisal pričevanje.
Kac pred Pučnikovo parlamentarno komisijo povedal, kako so tovornjaki tri noči vozili ljudi v zaklonišče
Kot je navajal Bolčić, je podjetje Impol v času druge svetovne vojne proizvajalo za nemško vojsko, rov pa je imel vlogo zaklonišča, prav tako pa je po vsej verjetnosti točna njegova navedba, saj je tudi na zaslišanju pred parlamentarno preiskovalno komisijo pod vodstvom dr. Jožeta Pučnika Kac izjavil, da je imel podatek o tem, da se je druga večja likvidacija v rovu zgodila pozimi leta 1945 ali 1946, ko so tovornjaki tri noči vozili ljudi v zaklonišče, eden izmed Bistričanov, ki je bil takrat otrok, pa je izjavil, da je neke zimske noči v njihovo hišo prišel oficir, ki je zahteval, da zaprejo vsa okna in vrata, saj naj bi prišlo do velike eksplozije. To se je tudi zgodilo, zjutraj pa so opazili, da je bilo zaklonišče zasuto. Zelo verjetno je Bolčić v zaklonišču videl otroke hrvaških domobrancev in civilistov. Poleg Bolčićeve obstajajo tudi druge pripovedi o dogajanju v teh krajih, v manjšo tovarno blizu Celja, kjer so med drugim razkuževali vojaške uniforme, naj bi po pričevanju preživelega očividca slovenska Ozna leta 1945 privedla 98 otrok, starih od 2 do 5 let, od katerih so 80 najmlajših usmrtili v plinski celici, najstarejših 18 pa je poveljnik ločil od skupine.
Rok Krajnc