Istrska vodovodna mora
V (slovenski) Istri že več kot 40 let zaman iščejo strateško stabilen vodni vir. V sedemdesetih in osemdesetih letih so stihijsko razvijali gospodarstvo in urbani prostor. Dokler ni leta 1987 počilo in so več tednov po kapljicah delili vodo. Ni res, da od takrat niso naredili nič. Tedanja slaba izkušnja je vendarle vplivala na veliko večjo skrb in urejanje vodooskrbe.
Rižanski vodovod je od leta 1992 do leta 2010 investiral približno sto milijonov evrov, brez katerih bi letos že junija ostali popolnoma brez vode. Zgradili so cevovod, ki jim zdaj prinaša vodo s Krasa, zgradili so novo vodarno v Cepkih, nov magistralni cevovod med vodarno in Piranom, več vodohranov, dodatno so prenovili staro, puščajočo vodovodno omrežje, uvedli so sodobno telemetrijo, s katero krmilijo zahteven vodovodni sistem, ki se z vodo oskrbuje iz štirih pičlih in nezanesljivih virov.
Največjega problema, zanesljivega vodnega vira, pa same štiri občine ne morejo rešiti, ker ga nimajo. In tu se začenja istrska mora. Medtem ko v štirih istrskih občinah vztrajajo pri 70. a členu ustave (pravica do pitne vode) in pri tem, da bi jim vodni vir zato morala zagotoviti država, so nam še pred nekaj leti z ministrstva za okolje odgovarjali, da je oskrba s pitno vodo po zakonu o varstvu okolja naloga občinske javne službe. Vendar koprski vodovod ne more sam zgraditi svojega vodovoda nekje na Krasu. Pri tem kavlju se je zrušil vsak načrt, ki so ga imeli do zdaj v Istri. Načrtovali so, da bi vodo dobili iz Malnov na Postojnskem, potem zajetje Kubed (nad dolino Rižane), leta 2003 so prvič začeli pripravljati zajetje Padež in Suhorica, a ga je vlada štiri leta pozneje ustavila. Leta 2012 so začeli projekt povezave treh vodovodov s črpališčem v Klaričih. Ustavilo se je pri pridobivanju služnosti na 1500 zemljiščih, kjer bi potekalo novo vodovodno omrežje, ministrstvo za kmetijstvo in okolje (vodil ga je Dejan Židan) pa ni hotelo slišati, da bi država pomagala. Tako je kraškim in istrskim občinam splavalo po vodi 50 milijonov evrov kohezijskih sredstev, ki so jih lepo preusmerili v severovzhodni del Slovenije.
Leta 2019 se je v dolini Rižane iztiril vlak in ob tem je iztekla večja količina kerozina. Vsi smo se bali, da bo Istra dolgo ostala brez vode, vendar je nevidna roka preprečila najhujše. Šarčeva vlada je takrat obljubila rešitev v dveh letih, marca 2020 pa je ministrstvo Andreja Vizjaka napovedalo obuditev zajetja Padež in Suhorica, proti katerem so vstali civilna iniciativa, park Škocjanske jame in kraški župani. Zdaj Kraševci spet navijajo, da bi vse sile usmerili v črpališče Klariči. Istrski župani temu ne nasprotujejo, vendar niso prepričani, da so Klariči dolgoročno lahko varen vir. Že požar na Krasu, ki je včeraj ogrozil tudi vodno črpališče, je pokazal, kako lahko nesreča mimogrede preseka tudi ta vir in narekuje smotrnejše reševanje problema. Seveda bi bilo bolj smiselno povezati tri vodovodne sisteme. Zdi se, da je vsaj sedanjemu ministru za okolje jasno, da brez večjega vodnega zajetja za reševanje problema preskrbe z vodo v času podnebnih sprememb v vse bolj suhi krajini vendarle ne bo šlo.
Odkar so zgradili Rižanski vodovod, se je marsikaj spremenilo. Ne samo skorajšnja potrojitev prebivalstva in nebrzdana rast turističnih, kmetijskih in drugih gospodarskih zmogljivosti. Ne zgolj dejstvo, da v Istri od lanske jeseni ni bilo večjega dežja. Podnebne spremembe so načele ledenik na 3300 metrov visoki Marmoladi, sušo imajo v Alpah, ki so še pred nedavnim (podobno kot slovenske reke) veljale za nepremagljivo vodno trdnjavo z neomejenimi zalogami vode. Vodna zajetja so tako stara tehnologija, kot je naša civilizacija. Brez njih ne bi imeli dovolj (umetnega) snega v smučarskih središčih.
Ob pomanjkanju vode je smešno poslušati svarila, da vodna zajetja ne dajejo tako kakovostne vode kot izvirska voda. Smešno je poslušati strahove, da se jez lahko poruši, saj se lahko poruši vsaka hiša. Ali pa, da je kraška narava pomembnejša od istrske narave, ki sicer velja za enega večjih »predmetov poželenja« v tej državi. Res je del vodnega greha skrit tudi v grabežljivosti do istrskih nepremičnin. Nihče v tej državi do zdaj ni določil meje razvoja v Istri. Še prejšnji teden so svetniki dovolili hrvaškim lastnikom Metropola, da v Portorožu zgradijo nove hotelske sobe, čeprav več kot očitno slabo gospodarijo s hotelom in je jasno, da gre za špekulativno okupiranje prostora.
Podobnih primerov strateškega kapitalskega zasedanja naravnih dobrin v Istri je še na stotine, ker sta kapital in bitka za prostor očitno precej pomembnejša kot narava. Zato lahko kdo očita, da so prebivalci Istre sami krivi, da so delno dovolili urbanizacijo prostora. Dovolili morda z izgovorom, ker je morje javno dobro, torej od vseh? Tudi viri pitne vode so last vseh. Zato si jih župani in direktorji vodovoda iz posameznih občin ne morejo lastiti. Če sta morje in voda od vseh, potem naj bodo tudi suša in njene posledice od vseh, in vlada ne more reči, naj se Kraševci in Istrani sami zmenijo za vodni vir. Škoda, ki nastaja ob takem vodovodnem neredu, je za državo neizračunljivo prevelika.
