Nekaj tednov pozneje, kmalu po novem letu, se je Anže Logar po meritvi ene od agencij znašal v vrhu priljubljenosti. Nenavadno, saj je za SDS pa tudi za pol, ki ga imenujemo desni, leto 2022 leto porazov. Očitno lepa beseda lepo mesto najdejo, pravi pregovor. Četudi gre bolj za leporečenje.
Izgubil je predsedniške volitve, bil poražen na volitvah v prestolnici (odstopil zato kot predsednik ljubljanskega odbora SDS), njegova stranka je izgubila še tri referendume, s katerimi bi se revanširala za aprilski poraz. SDS je najbolj odbojna stranka v očeh vprašanih v raziskavah javnega mnenja. Kot da bi Logarju prav zato tako radodarno dali popust.
Z drugimi besedami, volivci naj bi zaradi slabo vesti odrivanja SDS dali toliko boljšo oceno nekdanjemu zunanjemu ministru. Četudi in prav zato, ker ne počne nič takšnega, da bi se zameril in tudi v medijih ga skoraj ni več, v državnem zboru ne nastopa. A nekaj mora vendar početi; biti visoko na lestvicah zato, ker te novinarji puste pri miru, na zdrži preizkusa na volitvah oziroma v realnem času in situaciji. Opravičiti mora svojo mnogo obetajočo napoved po drugem krogu predsedniške tekme, da smo na »pragu nečesa velikega«.
Pravi termin za prvo akcijo nove »platforme o prihodnosti« – v službi mehčanja trdih kontur podobe SDS, obrat k bolj zmernejši pragmatični desnosredinski politiki – bi bil lahko kak dan okoli 15. maja. Tega dne bo minilo trideset let, odkar je Janša prevzel Socialdemokratsko stranko Slovenije.
Recimo, da Logarju ni do ničesar več, kar bi dosegel s stranko in bi mu to direktno zaračunal Janez Janša. Noče voditi morebitne preiskovalne komisije (ko in če bi NSI dala glasove zanjo), niti kakega drugega delovnega telesa državnega zbora. Vnaprej se je odrekel se je kandidaturi za evropske volitve na listi SDS. Kaj torej delati?
Če so našli Roberta Golob z novo prijateljico, bi bilo nenavadno, če bi ne »zasačili« Anžeta Logarja na kavi z nekdanjimi premierjem Cerarjem in na kosilu z nekdanjim predsednikom države Pahorjem. Pogovarjajo se o Logarjevi med kampanjo napovedani »platformi« pogovorov o prihodnosti države. Kot nam je dejal še kot predsedniški kandidat, ga moti stanje permanentnega političnega spopada. Kot vemo je v takšni polarizaciji desnica obsojena na poraz.
Nič ne kaže, da gre za Logarjev solistični projekt. Ne gre za to, kaj bo Logar storil s političnim kapitalom dobljenim na predsedniških volitvah, ampak kaj bo z njim napravil Janez Janša. Po starem in z njim kot personifikacijo starega pa vsekakor ne gre več naprej. Saj vendar SDS ni stranka statusa quo!?
Pravi termin za prvo akcijo nove »platforme o prihodnosti« – v službi mehčanja trdih kontur podobe SDS, obrat k bolj zmernejši pragmatični desnosredinski politiki – bi bil lahko kak dan okoli 15. maja. Tega dne bo minilo trideset let, odkar je Janša prevzel Socialdemokratsko stranko Slovenije.
Mesec šmarnic in mesec mladosti je lep čas za to, da se, naj citiramo Logarja, zapro ena vrata in druga odpro. Če se druga vrata ne odpro – potem bo nič.