Ne, nisem se naveličal sončnega vremena, moram priznati, da sem užival v toplem in suhem vremenu, sploh v tej karantenski situaciji, da sem lahko hodil na sprehode, se preganjal s kolesom po suhih makadamih in gozdnih poteh (še sreča, da živim v dovolj veliki občini) in opazoval, kako čebele oprašujejo cvetoče sadno drevje. Da, težko bi rekel, da se »lepega« in prijetnega vremena nisem zavedal vsak dan sproti in se ga naveličal, kot na primer če pijemo samo dobro vino, ne vemo več, kako je dobro, ali pa če jemo samo prvovrsten kruh, nam sčasoma tudi ne bo več vzbujal takega užitka kot na začetku. Pri vremenu je vendarle drugače. Na to, da je sončnega vremena preveč, nas opozorijo druge stvari. Na primer, da trava kljub toplemu vremenu in dejstvu, da je že konec aprila, skoraj ne raste.
Se morda spomnite, kako visoka je bila trava lani ob tem času oziroma je običajno ob tem času? Ste morda opazili, če seveda imate sploh to možnost, da so se posušili jarki in da je marsikatera žaba letos ostala brez potomstva, ker se je žabji mrest posušil? Morda bi kaj na to temo znali povedati tudi ribiči. Ali pa, kar je seveda vezano le na moj poklic, ko se poveča število telefonskih klicev z vprašanji, kdaj bo kaj dežja. Ali ko hodiš po gozdnih vlakah, ki so presušene in je na tleh že bolj prah kot zemlja, tla pa so rumena od cvetnega prahu. Ko je včeraj modrino neba zamenjala sivina, mi je bilo prav všeč. In ko je padlo nekaj dežja, se mi je vse zazdelo bolj zeleno in sveže. Končno je april pokazal nekaj svojih čarov, s katerimi je letos prav nemarno skoparil. Žal je že precej zamudil.
Marsikdo si bo začetek tega leta zapomnil po občutku, da se nas je Zemlja naveličala in nas začela na svoj način prepričevati, da ne spadamo sem, ker preveč kvarimo tukajšnje vzdušje s svojim rovarjenjem po planetu. Kdo bi si mislil, da se bomo svoji mami tako zamerili?
