Sankcije nimajo voznega reda
Iz dveh svetovnih vojn sta izšli tudi dve mednarodni organizaciji, ki naj bi zagotavljali, da vojne ne bodo več orodje za reševanje konfliktov med državami. Obe, Društvo narodov in Organizacija združenih narodov – dokaj nenavaden prevod, saj so bile njune članice države in ne narodi – bosta ostali zapisani v zgodovini kot dve utopiji. Nista pripomogli k uresničitvi Kantovega filozofskega osnutka večnega miru.
Kreatorji Društva narodov so bili prepričani, da so ga opremili z novim mogočnim orodjem prisile za ohranjanje miru in stabilnosti. Leta 1919 je ameriški predsednik Woodrow Wilson razglasil sankcije za mogočnejše orodje od vojne. Imel jih je za mirno, tiho in smrtonosno zdravilo, ki z grožnjo popolne osamitve državo spravi k pameti, posameznikom pa ubijejo voljo do bojevanja. Wilsona je seveda navdihnila izkušnja iz prve svetovne vojne, ko so zavezniške sile vodile tudi gospodarsko vojno z nemškim cesarstvom, avstro-ogrsko monarhijo in Otomanskim cesarstvom. Sankcije so našle svoje mesto tudi v Organizaciji združenih narodov in seveda v pogodbi o EU. Njihova uporaba ni uresničila Wilsonovega pričakovanja.
S širitvijo vzporednega in nenadzorovanega evro-dolarskega sistema je dolar prenašal financializacijo iz ameriškega prostora na ves svet. To dolarsko denarno ureditev, ki je hrbtenica svetovnega finančnega sistema, so ZDA spretno militarizirale in uporabljale tudi kot sredstvo svoje varnostne in zunanje politike. Dobila je svoje mesto v orožarni sankcij, ki jih ZDA rade uporabljajo za kaznovanje tistih, ki se nočejo ukloniti njihovi viziji svetovnega reda. Do danes so ZDA uvedle več sankcij kot obe organizaciji in EU skupaj. Vendar njihov cilj ni bil preprečevanje vojn. Država rekorderka, ki živi pod ameriškimi sankcijami, je Kuba. Drugi dve izstopajoči državi sta Iran in Severna Koreja. Nobene med njimi sankcije niso zlomile. Mimogrede, v ZDA uporabljajo nekatere ukrepe, kot so sestavljanje seznama potencialnih financerjev terorizma in prepoved letenja zanje, tudi v primeru svojih lastnih državljanov, to je potencialnih notranjih sovražnikov.
Šestindvajsetega februarja 2022 so voditelji evropske komisije, Francije, Nemčije, Italije, Združenega kraljestva, Kanade in ZDA napovedali, da bodo skupaj z drugimi zavezniki in partnerji z vsega sveta, poleg diplomatskih prizadevanj in prizadevanj za obrambo lastnih meja, sprejeli tudi ukrepe, ki bodo onemogočili stike Rusije z mednarodnim finančnim sistemom in njihovimi gospodarstvi. Z njimi so zaostrili sankcije iz leta 2014, ki so bile očitno neučinkovite.
Toda pri novih sankcijah nastopa nekaj nebrzdanega in brutalnega, kar nakazuje surovo plat ameriškega pogleda na svet. Neimenovani visoki uradnik ameriške administracije je namreč 27. februarja 2022 pojasnil, da so se voditelji odločili za (1) uporabo iranskega modela sankcij z izključitvijo izbranih ruskih bank iz sistema SWIFT, (2) za spodkopavanje in razorožitev Centralne banke Ruske federacije, to je njeno onesposabljanje za obrambo rublja, (3) za spodbujanje bega kapitala iz Rusije in preprečevanje pritoka novega kapitala v Rusijo, (4) za ustanovitev posebne skupine, ki bo lovila stvarno in finančno premoženje ruskih družb, oligarhov in politikov. Zaradi teh ukrepov je po njegovih besedah Rusija postala globalna, ekonomska in finančna parija, Putinova vlada pa je bila izgnana iz mednarodne finančne ureditve. Povsem razumljivo je, da so mesec dni pozneje sledile besede ameriškega predsednika, da Putin ne sme ostati na oblasti. Ni edini, ki tako misli. Lahko bi torej mislili, da gre za ameriško različico cerkvene anateme in islamske fatve. So bile te besede izraz besa zaradi spodletele zunanje politike in osebne užaljenosti ameriškega predsednika, ki je imel pomembno vlogo pri oblikovanju politike ZDA do Ukrajine in s tem tudi do Rusije? Namesto da bi se angažiral za mirno rešitev, je sprožil val brezobzirnega hujskanja ameriške in evropske javnosti in val sovraštva do vsega, kar je rusko. Očitno ga je pri tem bolj kot želja pomagati Ukrajini vodila želja maščevati se Rusiji. Pri tem ne smemo prezreti, da je po sramotnem umiku iz Afganistana merek usmeril tudi na Kitajsko, ki ji zdaj skoraj že odkrito grozi s sankcijami. In evropski liderji, samooklicani branilci svobodnega sveta in evropskih vrednot, mu sledijo kot ovce.
Sankcije proti Rusiji nimajo voznega reda, vnaprej vidnih postojank in križišč. Dokler ne bodo dosegle cilj, če ga tisti, ki so ga sprejeli, sploh še vidijo, bo v Ukrajini potekalo uničevanje. Kdo si sploh prizadeva za mir? Propagandna vojna je tudi mnoge strokovnjake obdala s psihologijo množice, ki kaže neverjetno željo po bojevanju in tekmovanju v nasvetih, kako zrušiti Putina in Rusijo. Najde se tudi kdo, ki meni, da bodo sankcije proti Rusiji odigrale isto vlogo kot poraz Rusije v rusko-japonski vojni leta 1905, ki je sprožil krvavo zadušen upor proti carizmu, le-ta pa pripravil pot za februarsko in oktobrsko revolucijo leta 1917. Prav nič pa ne znajo povedati o tem, kako se bojevati z vsesplošnim zviševanjem cen ter pomanjkanjem surovin in hrane.
Denar in kri hodita z roko v roki. Rusija se na sankcije, v evrobirokratskem jeziku na omejevalne ukrepe, odziva s protiukrepi. Njihov učinek se minimizira. Če zahod pritiska s sankcijami brez vojske, Rusija uporablja oboje. Surovine, nafto, hrano in vojsko. Bombastična retorika ameriškega predsednika, ukrajinskega predsednika in evroatlantov ne zagotavlja miru, hrane in ogrevanja. Sedanji preganjalci vsega ruskega so bili zavezniki tudi takrat, ko so ruskemu denarju nastežaj odpirali vrata svojih trezorjev. Dovoljevali so, da se pobegli kapital, tudi ukrajinski, ne samo ruski, nalaga v njihove finančne institucije in trge, ki so delovali kot velikanske pralnice denarja. Londonski City in lordska zbornica sta bili zato nagrajeni s skovanko Londongrad. Danes, ko iz Ukrajine bežijo ljudje, niso tako velikodušni. Bolj kot solidarnost držav deluje solidarnost njihovih državljanov.
EU je po eni strani besedno enotna, po drugi pa zbegano razdvojena. Ta zbeganost razkriva njeno podrejeno vlogo v ameriški ureditvi sveta, vlogo, ki jo je neki ameriški politolog opisal z besedami, da je zgolj protektorat Nata, torej nekakšen EUS. Tudi evropske diplomatske spretnosti so se razblinile in doživele sramoten poraz. Poleg politične in vojaške odvisnosti se bo povečala še evropska energetska odvisnost od ZDA. Doživljamo evropski energetski polom. Ukrajina pa bo še vedno odvisna od ruskega plina. V zvezi s tem je zanimiv lik ukrajinskega predsednika. Pred dobim mesecem je omahoval med klici evroatlantskih siren in svarili Rusije. Ko so se ruska svarila uresničila in so evroatlantske obljube zbledele, je ostal le človek, ki igra po scenarijih, ki jih pišejo drugi. Če bo Rusija dosegla svoje, bo v spominu ostal kot človek, ki ni bil kos igri, ki je potekala. Propagandisti, ki so mu nadeli vlogo junaka, ga lahko čez noč spremenijo v bedaka.
Ni smiselno napovedovati posledic nadaljnjega stopnjevanja gospodarskega vojskovanja. Že ruski odgovor, da bodo zahtevali plačevanje energentov v rubljih, je zanimiv protiukrep. Čeprav pri nekaterih vzbuja posmeh, je del prizadevanj skupine BRICS, skupine držav, ki se niso zvrstile pod ameriški bojni klic. Ta skupina snuje ne samo oblikovanje alternativne denarne in finančne ureditve z alternativnimi institucijami in alternativno infrastrukturo, temveč tudi spreminjanje unipolarnega tako imenovanega liberalnega ameriškega sveta v multipolarni, tudi iliberalni svet. Predstavljajo grožnjo Združenim državam in sedanji mednarodni denarni ureditvi. To je grožnja dedolarizacije ali kar detronizacije ameriškega dolarja in njegove vloge v svetovnem gospodarstvu. To je tudi grožnja evru, ki sam tekmuje z dolarjem. Nevzdržnost sedanje mednarodne denarne ureditve in nezadovoljstvo z njo se že nekaj časa potihoma in vendar vztrajno iz akademskih krogov selita v politične. Seveda se to ne bo zgodilo čez noč. Trajalo bo leta, mogoče tudi desetletja, toda pot je določena.
Vodilni svetovni finančni operativci so že pred ukrajinsko krizo napovedali konec sedanje po ameriško ukrojene ureditve. Leta 2009 je o dedolarizaciji javno spregovoril guverner kitajske centralne banke Zhou Xiaochuan, ki je nakazal rešitev v Mednarodnem denarnem skladu in reformiranju njegovih SDR (posebnih pravic črpanja). Istega leta je izmenični ruski predsednik Medvedjev kot gostitelj prvega vrha držav članic BRIC napovedal skupno delovanje pri gradnji pravičnejše mednarodne finančne ureditve. Leto pozneje se je skupini pridružila tudi Republika Južna Afrika.
Natanko deset let pozneje je o dedolarizaciji govoril tudi takratni guverner angleške centralne banke Mark Carney, ki je ocenil, da prevlada dolarja in oblikovanje dolarskih denarnih rezerv centralnih bank, s katerimi se države varujejo pred neželenimi vplivi notranjih ameriških razmer, omejuje mednarodno trgovino. Rešitev je videl v novi sintetični hegemonistični digitalni valuti, ki bi jo podprle gospodarsko najpomembnejše države. Skupna točka novih predlogov je preoblikovanje mednarodne denarne in gospodarske ureditve, ki danes, takšna, kot je, globalizira posledice kreditnega ustvarjanja denarja ene same države, to je ZDA, ki s tem globalizirajo svoje notranje gospodarske in politične probleme. Ravnanje Rusije in Kitajske, ki sta v zadnjih letih kopičili tudi rezerve zlata, je rezultat razmišljanja o denarni ureditvi, ki bi delno temeljila tudi na blagu kot nadomestilu za sedanjo papirno in zaupanjsko denarno ureditev. Putinova napoved, da bodo nafto prodajali za rublje, ni prazno govoričenje. Savdska Arabija razmišlja o prodaji nafte Kitajski za juane in ne za dolarje. Indija in Rusija se dogovarjata o uporabi rublja in rupije v medsebojni menjavi.
Simbolno povezanost denarja, nafte in vojne pa ponazarja tudi dejstvo, da je sedanji generalni sekretar Nata izvoljen za novega guvernerja norveške centralne banke. V njegovi biografiji piše, da je kot norveški premier sklenil sporazum z Rusijo o mejah v Severnem morju in Barentsovem morju, s katerim so odpravljena tridesetletna nesoglasja v tem z nafto in plini bogatem delu sveta. Piše tudi, da je zagovornik politike odvračanja in dialoga z Rusijo. V ukrajinski krizi tega nismo zaznali.
Vsi vpleteni se bodo morali soočiti za okroglo mizo in poiskati rešitve, preden Ukrajina doživi popolno humanitarno in gospodarsko sesutje. Vemo tudi, kako so se končale obljube zahodnih držav, ko je šlo za obnovo z vojno opustošenih držav. Verjetno bo takrat pozabljeno, da se Ukrajina, kot danes radi poudarjajo, bojuje za Evropo. Ne. Bojuje se zase in potrebuje več kot samo pomoč v orožju.
***
Ddr. Neven Borak, ekonomist in zgodovinar.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
