Novice Svet24

Sašo Švigelj

Na to opozarja Monika Ažman, predsednica Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveze strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije. »Nasilnega vedenja do zaposlenih je vse več. Najbolj, če se osredotočim na zdravstvene ustanove, so ta hip na udaru medicinske sestre, saj imajo prvi stik s pacienti. Poročajo, da se 'lomijo' pod težo pritiska, ki ga doživljajo od bolnikov, ki se do njih obnašajo vse prej kot dostojanstveno,« je dejala.

Ažmanova pravi, da je najpogostejši vzrok za neprimerno obnašanje pacientova stiska. »To doživljajo, ko imajo zdravstveno težavo in obravnave niso deležni, ko si jo želijo, ampak morajo nanjo počakati. Strah jih je za zdravje, kar je razumljivo, a to ni opravičilo za nesprejemljivo ravnanje. Do nasilja nad zaposlenimi v zdravstveni in babiški negi ter nad drugimi delavci v zdravstvenem varstvu velja ničelna toleranca, ne glede razloge,« poudarja. »Osnovni načeli dela izvajalcev zdravstvene in babiške nege sta etični kodeks in profesionalna komunikacija, in tak odnos si zaposleni želimo tudi od pacientov,« izpostavlja sogovornica.

Nenasilje vodi v višjo kakovost

Kot razlaga, so v zdravstvu konflikti štirikrat pogostejši kot drugje. »Nasilje v zdravstvenem okolju ni dobrodošlo in ima negativne posledice za vse udeležene. Zato je naš cilj pravočasno prepoznavanje in uspešno preprečevanje izbruhov nasilja. Samo ko tega ni, je lahko oskrba bolnikov kakovostna, strokovna in prijazna,« izpostavlja predsednica Zbornice – Zveze. 

Dodaja, da se je zelo pomembno v zdravstvenih in socialnovarstvenih zavodih na pojave vsakršnega nasilja takoj odzvati in nemudoma sprejeti konkretna in natančna navodila, kako naj zaposleni ravnajo oziroma se s tem soočijo. Na Zbornici – Zvezi imajo celo delovno skupino za nenasilje v zdravstveni in babiški negi, ki zaposlene osvešča, kako rokovati s podobnimi situacijami in kaj storiti, če postanemo žrtev incidentov.

Ažmanova spregovori o primeru, o katerem je bila obveščena tik pred našim pogovorom. »V bolnišnico je na obravnavo k specialistu prišla oseba brez napotnice. Od sestre je na vse možne načine – najprej zlepa, potem zgrda – poskušala izsiliti pregled. Da bi zdravstvena delavka ublažila napetosti, je na lastno pest poklicala osebnega zdravnika te osebe in ga seznanila, da njegov pacient želi obravnavo, vendar nima napotnice. Zdravnik je pristal, da napotnico napiše in da jo mora pacient samo priti iskat. Vidite, koliko truda je v glajenje napete situacije vložila sestra?! Tega ji ne bi bilo treba, ampak vseeno se vsi, ki delamo v tem poklicu, zavedamo, da smo tam za ljudi, da jim pomagamo, četudi nas ti zmerjajo do konca,« izpostavlja Monika Ažman.

Kar ni in ni odnehal

Epilog primera, ki ga predstavlja, je bil negativen. Oseba, ki je hotela izsiliti pregled, je sicer po napotnico odšla, vendar se je še isti dan vrnila v bolnišnico, tokrat na urgentni oddelek, in tam naredila še eno zdraho; ponovno je z grozilno komunikacijo terjala pregled oziroma obravnavo, ki so jo seveda odklonili, saj ni bila življenjsko ogrožena..

Žal so sklepi, do katerih ljudje pridejo, ko so priča podobnemu izpadu, da lahko s silo dosežejo želeno, škodljivi, ugotavlja Monika Ažman. »Nekateri so prevzeli mišljenje, da se z agresijo oziroma nekorektnimi potezami pride do cilja. Zdaj pa si zamislite zaposlene, ki vsak dan doživljajo take in podobne dogodke. Ni čudno, da so psihično povsem na tleh, da se odločijo zapustiti svoj poklic,« stanje opisuje sogovornica. Posledice so krute, nadaljuje; zdravstveni delavci doživljajo osebnostne stiske, so izčrpani, počutijo se ponižane.

Sašo Švigelj

Davil jo je

»Imeli smo tudi primer, ko je spremljevalec pacienta zgrabil sestro za vrat in ji ob tem grozil. Ne bom se čudila, če bodo varnostniki v zdravstvenih institucijah postali realnost. Za zdaj jih bolj ali manj vidimo le v večjih bolnišnicah, kjer je visoka frekvenca ljudi in s tem večja možnost, da pride do odklonov, o kakršnih govorim danes, a morda jih bo kmalu morala imeti vsaka bolnišnica, vsak zdravstveni dom.«

Kot pravi, je treba vsako grožnjo, ki se zgodi v zdravstvu, jemati resno, saj se lahko zgodi tudi kaj hudega. Spomni na leto 2016, ko je v izolski bolnišnici neki domačin z orožjem ubil zdravnika Luisa Guillerma Martineza Bustamantea. Ranjena sta bila tudi dva policista, od katerih je eden umrl. Motiv za strelski pohod Koprčana v tej obalni bolnišnici naj bi bil povezan s čakalnimi dobami.

Odklone, nadaljuje Ažmanova, vsak zdravstveni zavod beleži sam, in sicer služba za kakovost in varnost. Pravi, da se je po nekih raziskavah z nasiljem na poklicni poti srečalo kar 80 odstotkov zaposlenih v zdravstvu! Do enakega podatka je prišla tudi sama, ko je pred leti delala raziskavo v enem od zdravstvenih zavodov na Gorenjskem. »Osemdeset odstotkov zaposlenih se je srečalo z nasiljem, ki jih nad njimi izvajajo pacienti. Trideset odstotkov kadra pa je doživelo nasilje znotraj stroke od svojih kolegov.«

Ažmanova od ministrstva za zdravje pričakuje, da ustanovi skupino, ki bi se intenzivno ukvarjala prav z nasiljem v zdravstvu in izvajala preventivne ukrepe. »Poleg tega bi se bilo treba zavedati, da je prvih pet let razvoja medicinske sestre najbolj kritičnih. Če v tem obdobju ne bo opolnomočena, se je ne bo podpiralo, da bo poleg vseh veščin znala obvladovati tudi stres in rokovati s situacijami, o katerih govorim, je možnost, da bo poklic zapustila, mnogo večja kot kasneje na karierni poti,« izpostavlja.

Ne razumemo jih dovolj

Tudi Zdravniška zbornica zaznava ogromno napadov na zdravnike in ostale člane zdravstvenega tima. »Stopnjevanje napetosti v tej dolgi epidemiji se kaže tudi v konfliktih pri iskanju zdravstvene pomoči,« so dejali. Opažajo, da je veliko nejevolje med prebivalstvom, ki obišče zdravstveno ustanovo, predvsem zaradi spoštovanja ukrepov za preprečevanje širjenja virusa. »Nesprejemanje ukrepov ni samo izkazovanje zanikanja, želje po drugačni resničnosti in nepoučenosti, temveč občutek izključenosti in iskrenih strahov, ki jih morda ne moremo dovolj razumeti in jih zato pravilno soditi. Vendar naloga zdravnika ni soditi, zlasti pa ne obsojati stisk, temveč stisko razumeti in pomagati z vsem znanjem. V odnosu med bolnikom in zdravnikom ni mesta za prisilo, saj ta poruši zaupni odnos med obema, prestrašenega človeka dodatno mobilizira k radikalnemu razmišljanju in tudi skrajnim ravnanjem,« poudarjajo.