“Vsako vprašanje, vsako podvprašanje, vsaka poizvedba je bila predpriprava, da se iz odgovora naredi agiprop članek s predjedjo polresnic in podtikanj. Treba jim je priznati, da slovenski mediji, zbrani pod pahljačo ProPlus, RTV in Odlazkove hobotnice obvladajo posel političnega agitpropa. Prvih 14 dni sem odgovarjal pretežno na vprašanja zakaj je Vasko Simoniti zaposlil mene, bivšega kolumnista Nova24TV, če pa sem enkrat v kulturi napisal nekaj grdega,” se ob koncu mandata spominja svojih začetkov delovanja na ministrstvu za kulturo Mitja Iršič, ki je slovenskim aktivistom, ki so lažne informacije pošiljali v tujino, sporočil, da so riti – izdali so tako sebe kot tudi svojo domovino. Med drugim je še poudaril, da lahko vsakemu kulturniku pogledajo v oči – ministrstvo Vaska Simonitija je med drugim zagotovilo rekordni proračun za kulturo; da je bil Simoniti najboljši minister, pa priznavajo tudi delavci v kulturi – a le na štiri oči, saj jih je strah pogroma skrajnega dela svojega ceha.
Mitja Iršič, ki je bil zadnji dve leti svetovalec kulturnega ministra za stike z javnostmi, je ob koncu mandata napisal nekaj besed. “Ko sem leta 2020 sprejel delo ministrovega svetovalca za odnose z javnostmi, se mi ni niti sanjalo, kaj me čaka. Nisem imel tako dobre domišljije,” je priznal in dodal, da so se podobno verjetno počutili tudi člani Trumpove administracije, ko so ameriški liberalni mediji nad predsednikom izvajali zgodovinsko neprimerljiv pogrom. Vladi Janeza Janše so mediji namreč že na samem začetku, ko se je Iršič sredi vrhunca panike ob prvem valu pandemije vozil v službo po prazni avtocesti, napovedali vojno. “PR-ovka, ki je bila prej vodja službe, me je najprej mirila, da so tudi do drugih vlad napadalni, na koncu pa je po nekaj tednih vendarle priznala – tako hudo kot pri Janševi vladi pa zopet ni bilo,” se spominja Iršič.
Po začetnem zasliševanju, zakaj je minister za kulturo dr. Vasko Simoniti zaposlil prav njega, so po Iršičevih besedah že sledili dvomi o protikoronskih ukrepih vlade. “Tudi ko smo kulturnikom dali vse, kar so si želeli – samozaposleni so dobili neverjetnih 1100 evrov na mesec, država je plačevala nadomestne plače zaposlenim v javnih in zasebnih kulturnih institucijah – so nas proglašali za rablje žive kulture,” je izpostavil in spomnil, da je Aktiv delavk in delavcev v kulturi v uradnem sporočilu zapisal, da Simonitijev mandat spominja na zgodnji nacizem. “Špela Kožar je na javni televiziji (Studio City) rekla, da podpiramo neonacizem – pri tem se je spotikala ob povsem rutinsko podelitev statusa Društvu za promocijo tradicionalnih vrednot, ki nima prav nič z nacizmom, predsednik društva, ki je izrekel nekaj kontroverznih besed, pa je odstopil,” je še spomnil Iršič in ob tem poudaril, da je bila slovenskim novinarjem pomembna le krilatica “Simoniti podpira fašizem”.
Naša kulturna elita ni sprejela, da nekateri “večni” direktorji na rednih razpisih niso bili ponovno imenovani
Še hujši od slovenskih novinarjev so bili tuji novinarji, katerim so slovenski novinarski aktivisti izvažali izmišljene novice, ki so jih nato tuji mediji hvaležno objavljali, ne da bi preverili točnost informacij, se v nadaljevanju svojega zapisa spominja Iršič. “Neskončno neprespanih noči sem preživel v nejeveri, da so tuji mediji tako neverjetno naivni in neskončno ur ždel v pisarni pisoč demantije v angleščini,” je pojasnil. Die Welt, Der Standardt, Sueddeutsche Zeitung so recimo poročali – ne da bi koga kaj vprašali – da so zamenjali šest od sedmih direktorjev kulturnih institucij. V resnici pa so zamenjali le eno – Renato Zamido, direktorico Javne agencije za knjigo, ki jo je želel zamenjati že SD-jev minister Zoran Poznič zaradi očitnih in ponavljajočih kršitev. Vsem ostalim direktorjem je potekel mandat. “A naša kulturna elita ni sprejela, da nekateri “večni” direktorji na rednih razpisih niso bili ponovno imenovani (npr. Zdenka Badovinac, znana po jugonostalgični razstavi Junaški glasovi iz nekdanje Jugoslavije, sicer velika zagovornica jugoslovanskega modela socializma, ki je bila na položaju že od osamosvojitve). Zato so aktivisti v tujino plasirali novice, da so bili ti direktorji zamenjani,” je zapisal strokovnjak za stike z javnostmi.
Slovenskim aktivistom, ki so te neumnosti pošiljali v tujino, pa lahko rečem le naslednje: riti ste. Izdali ste sebe in svojo domovino
Sueddeutsche Zeitung je še pisal, da je del vladne represije tudi “evakuacija dveh alternativnih kulturnih centrov v Ljubljani”. Šlo je seveda za akcijo Zorana Jankovića, ki je izpraznil center Rog. Naši aktivisti so se najbrž veselo krohotali, ko so videli kako naivni so tuji mediji. Zato so postali vedno bolj drzni. Isti medij je objavil, da Radio Študent od države ne prejema več nobenih nepovratnih sredstev s strani države. Šlo je za laž, na katero se je odzval tudi Radio Študent in povedal, da so lani dobili sredstva iz medijskega razpisa in posebnega sklada za NVO-je. Radio Študent je v resnici v sporu z zasebnim lastnikom (ŠOU), naši aktivisti pa so zgodbo “prodali” kot spor med vlado in RŠ. Slavni the Economist je izjavil, da “vlada noče poravnati proračuna RTV“. Očitno se jim ni sanjalo o čem pišejo in kako se financira javna radio-televizija ali pa so narobe razumeli agitprop, ki so jim ga servirali slovenski aktivisti. Je pa res sramota, za tako elitno revijo, da napiše kaj takšnega. V istem članku poročajo še o “starejšem novinarju RTV”, ki pravi: “Novinarji RTV-SLO so se bali za svoja delovna mesta. Le malo nas je še vedno kritičnih, a nas želijo utišati.” Kdorkoli v Sloveniji bi ob taki izjavi planil v smeh. Neue Zuriche Zeitung je v članku o ministrstvu za kulturo (z istimi izmišljenimi tezami o zamenjanih direktorjih kulturnih institucij) izjavil, da je Janša moral leta 2012 odstopiti kot predsednik vlade, ker je bil obsojen korupcije in je moral v zapor. Isti članek navaja, da je želi Janez Janša z osebnimi napadi ustrahovati novinarje javnih radiotelevizijskih postaj, ki kritično poročajo o njem in da tudi v tem pogledu spominja na Trumpa.
Francoski La Liberation je pisal, da so v Sloveniji umorili novinarja (zamenjal nas je s Slovaško, kjer so ubili novinarja Kuciaka) in da je Nova24TV na javnem medijskem razpisu prejela 120 tisoč evrov (isto tezo je nato ponovila nizozemska EU poslanka ReNew Tineke Strek, na zasedanju EU odbora LIBE). Marko Milosavljević profesor na FDV je za New York Times izjavil, da Pop TV pošilja svoje prispevke lastnikom v Prago, kjer jih preverijo, da ne bi užalili Janeza Janšo. Vsak, ki je kdaj gledal 24ur se je ob tej izjavi najbrž pošteno nasmejal. Mimogrede, z istim novinarjem (Andrew Higgins) sta se dve uri pogovarjala tudi Iršič in direktorica direktorata za medije, na koncu je v članku objavil dve njuni iz konteksta iztrgani izjavi. Zelo hitro se je videlo, da gospod svet dojema skozi črno-bela očala dobrih levih in slabih desnih sil, nas pa dojema kot vazalno državo Madžarske, ki spada pod slabe desne sile, poleg Poljske in (pogojno) Češke. “Takšnih pozdravov iz tujine je bilo več kot jih lahko preštejem. Na vse smo odgovorili in demantije objavili na domači strani ministrstva, ne glede na to kako Sizifovo je bilo takšno početje. Slovenskim aktivistom, ki pa so te neumnosti pošiljali v tujino pa lahko rečem le naslednje (ne bom varčeval z besedami): riti ste. Izdali ste sebe in svojo domovino. V imenu dnevnopolitičnega aktivizma in partikularnih finančnih interesov. Domovina vam ne pomeni nič. Obstajajo ljudje z dušo in takšni brez. Vi ste brez nje. Ker ste brez duše, ste tudi brez vesti,” je povzetek o medijskem delovanju zaključil Iršič.
Kulturni sektor še nikoli ni bil na tako zdravih temeljih kot v času te vlade
“Kar pa se tiče samega mandata, lahko vsakemu kulturniku pogledamo v oči – ministrstvu Vaska Simonitija je uspelo zagotoviti rekordni proračun za kulturo tako za leti 2021 kot 2022,” je poudaril Iršič, ki je dodal, da kulturni sektor še nikoli ni bil na tako zdravih temeljih kot v času te vlade. Vsako področje, ki spada pod pristojnost ministrstva je lani in letos dobilo več sredstev kot kadarkoli prej. Sanirati se je začela kulturna dediščina, ki je prej desetletje čakala na odrešitev. Potem ko vrsta prejšnjih ministrov tega ni bila sposobna, so napisali resolucijo o Nacionalnem programu za kulturo, ki je bila nato tudi potrjena v DZ. Začeli so urejati 11 let zapostavljeno področje izrednih pokojnin. Sprejeli so zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah (vlada Marjana Šarca ga ni, pa bi ga mogla, s tem pa so tvegali penale Evropske komisije, saj gre za implementacijo direktive EU). Iršič je nadaljeval, da so pripravili tudi zakon o medijih, ki bi pometel z netransparentnostjo medijev in lastniško koncentracijo medijev, ki uničuje medijsko pluralnost v državi – pa so ga zbombardirali tisti skrajni člani koalicije, ki so potem prestopili v Gibanje Svoboda. Zagotovili so prostore za Arhiv RS na Poljanski. Izognili so se naslednji črni luknji neskončnih dokapitalizacij s prekinitvijo projekta obnove Drame. Iz Srbije so uspeli dobiti originale 13 slovenskih celovečernih filmov, ki jih je domovina pogrešala že od leta 1968. Omogočili so gradnjo centra Rotovž, amfiteatra v Novi Gorici, Auerspergove železarne, obnavljati se bo začela Prešernova domačija in še veliko več. “Poleg tega smo uspešno izpeljali projekt slovenskega predsedovanja Svetu EU – EK je pod vodstvom ministra Simonitija sprejela pomembne sklepe na AV področju, vrhunec predsedovanja pa je bil balet Povodni mož Edwarda Kluga na Blejskem otoku, zamisel za katerega se je porodila prav na Ministrstvu za kulturo, kjer smo z avtorjem skrbeli tudi za izvedbo,” je še dodal Iršič.
Status samozaposlenega v kulturi se je povsem izrodil – zadnje številke kažejo, da država plačuje prispevke za socialno varnost že približno 2300 samozaposlenim
Na drugi strani pa smo zahtevali tudi uradniško in finančno disciplino. Minister je želel prekiniti s prakso inflacije števila samozaposlenih v kulturi. Država status vrhunskih umetnikov plačuje pop zabavljačem, ki igrajo dalmatinsko glasbo, repajo, esoterično udarjajo na bobne ali se prostituirajo (dobesedno) v imenu umetnosti. Status samozaposlenega v kulturi se je povsem izrodil – po zakonu o uresničevanju javnega interesa na področju kulture (ZUIJK) se status samozaposlenega s pravico plačevanja prispevkov prizna vrhunskim umetnikom, ki se ukvarjajo s tržno manj zanimivimi dejavnostmi, a vendarle s svojim delom predstavljajo Slovenijo in njen kreativni potencial. Nekoč je bilo takšnih okrog sto umetnikov. Zadnje številke kažejo, da država plačuje prispevke za socialno varnost že približno 2300 samozaposlenim, vsako leto pa jih je več, pogoji pa so vedno bolj ohlapni – kar je hotela vlada ministra Simonitija urediti. Odgovori nove ministrice dajejo slutiti, da se vračamo v stanje divjega zahoda, kjer bo vsak povprečen ”malar” s pravo ideološko izkaznico deležen statusa in plačevanja prispevkov s strani države. V tem mandatu smo stremeli po tem, da se status samozaposlenega v kulturi (s pravico plačevanja prispevkov) rezervira za res izjemne umetnike. To pa očitno marsikomu, ki si je ministrstvo predstavljal kot Center za socialno delo ni bilo všeč. Zato je sledil pogrom skrajnežev.
Mi smo lahko pogledali v oči vsem – a oni niso bili sposobni pogledati v oči nam. Zato pa so v zavetju noči risali svastike na pročelje stavbe MK, s črno tinto uničili fasado, pred MK postavili krvave mize z okrvavljenimi imeni in priimki ministra, sodelavcev in celo navadnih uradnikov. Ker na svoji strani niso imeli dejstev, so se posluževali zastraševanja. Kot ima Putin svojo Rosgvardijo ima slovenska kulturna scena svoje silovike, ki že od nekdaj grozijo uslužbencem, če kakšna odločba ni spisana po njihovem – to sem slišal s strani precej levo usmerjenih uradnikov, ki jih skrajnost dela umetniške scene vendarle pošteno moti. A tokrat so imeli umetniški siloviki prvič zaslombo v mogočem medijsko-gospodarsko-našističnem stroju, ki so njihove izpade ne le tolerirali ampak promovirali kot upor proti samodržni oblasti. Kot preostanku vlade, ki je delovala odlično, se je tudi ministru Simonitiju in njegovemu mandatu delala krivica. Vse merljive številke so kazale občuten napredek. Le aktivisti na cesti so govorili o obujanju zgodnjega našizma – ker so skupaj z mediji številke uspeli nadomestiti s poceni – povsem ideološko obarvano -gromovniško retoriko čistega zavajanja in laži. Njihova retorika, se podobno kot novinarska, ni prav nič razlikovala od ruske. Mi-oni. Svoboda-kolaboracija. Partizani-fašisti. Svet, ki so ga risali je bil – za umetnike, ki bi morali svet videti v barvah – presunljivo črno-bel, dolgočasen in moreče turoben. Po mojem skromnem mnenju je minister Simoniti daleč najboljši minister za kulturo v zgodovini Slovenije. Človeka, ki je dovolj odločen in samozavesten, da bi si upal postaviti nasproti tudi zdravstvenim lobijem, ne le anarholevičarskemu nazadnjaškemu delu kulturnega sektorja.
Da je bil Simoniti najboljši minister, priznali tudi delavci v kulturi – a le na štiri oči
Iršič je poudaril, da bodo dejstvo, da je bil Simoniti najboljši minister priznali tudi delavci v kulturi – a le na štiri oči. V javnosti pa ne, saj jih je strah pogroma skrajnega dela svojega ceha. “Le poglejte, kaj se je zgodilo z Uršulo Cetinski, direktorico Cankarjevega doma, ki si je upala pohvaliti ministra, zdaj pa jo novi oblastniki že uvrščajo na sezname za odstrel,” je opozoril Iršič ter dodal, da naj vsak sam presodi, ali je primerno, da je nova ministrica Asta Vrečko tudi sama samozaposlena v kulturi – se pravi, da s svojo dejavnostjo ne more poskrbeti za lastno preživetje. “Iz mojega vidika lahko rečem le to, da je bilo njeno zaslišanje pred odborom DZ globoko razočaranje,” je ocenil Iršič. Govorila je pavšalno, na pamet, večkrat se je videlo, da ustroja ministrstva niti približno ne pozna. Tudi strokovni sodelavci na ministrstvu za kulturo so se muzali, ko so slišali njene odgovore. “A pustimo prve vtise. Sodil jo bom po rezultatih,” je pripomnil in za konec povedal še to, da so se zaposleni na Ministrstvu za kulturo med seboj razumeli – ne glede na drugačne politične usmeritve. “Pričakoval sem zarote in spletke, dobil sem – običajne človeške odnose,” je priznal Iršič in poudaril, da je morda ravno omenjeno ministrstvo upanje, da se bomo nekoč tudi v Sloveniji znova tako razumeli, kot smo se nekoč že.
Sara Bertoncelj