Foto: BoBo
Foto: BoBo

V intervjuju za Radio Slovenija je na vprašanje o tem, zakaj ni feministka, dejala: "Bom rekla tako: sploh zdaj, ko sem prebrala nekaj komentarjev, moram reči zelo dobrih komentarjev o temah, kot je feminizem, in so se vezali name v smislu, da pa le delujem bolj kot feministka, sem si rekla, no, če je pa tako, če ne odobravam neenakosti, krivic, nesolidarnost, žalitev, sovražnega govora in dejanj – in če je to feminizem – potem sem pa ponosna, da imam takšne lastnosti."

Svoje mnenje glede feminizma je spremenila in veliko jasneje ter odločno izrazila tudi predsednica države Nataša Pirc Musar, ki je za radijsko oddajo Na pravi strani povedala: "Pred leti sem v nekem intervjuju dejala, da sebe ne vidim kot feministke. Morda se sliši nekoliko oguljeno, vendar se vse življenje učimo in s tem tudi spreminjamo poglede. Sama sem se področju enakosti spolov in prebijanju steklenih stropov žensk v zadnjih letih res intenzivno posvečala, tako profesionalno kot osebno. Zato danes s ponosom povem, da sem feministka in ob tem rada poudarim tudi prepričanje, ki sem ga povzela po veliki Slovenki Aleksandri Kornhauser Frazer, da ženske ne potrebujemo prednosti, potrebujemo le enakopravnost."

Tudi iz kabineta predsednika vlade Roberta Goloba so na vprašanje o tem, ali je predsednik vlade feminist, odgovorili nedvoumno pritrdilno. Odgovor pa celo okrepili in podčrtali.

Po podatkih Svetovnega gospodarskega foruma, ki se že vrsto let ukvarja z analizami zagotavljanja enakosti spolov v različnih državah, bomo na ravni EU-ja za vzpostavitev enakosti spolov potrebovali več kot 135 let. Evropski Inštitut za enakost spolov (EIGE) pa navaja podatek, da bomo za dosego enakosti spolov potrebovali še tri generacije.

"Zgodovinsko prelomno in pomembno izjavljanje v slovenski politiki"

Takšno izjavljanje je prelomno v zgodovini slovenske politike in ima velik simbolni pomen, meni nekdanja dolgoletna predsednica Ženskega lobija Sonja Lokar. Pravi, da gre za pomembno in pogumno gesto: "Namreč kdor si danes upa izreči, da je feminist, se zavestno spusti v boj s tistimi, ki so proti enakosti."

Kljub temu Sonja Lokar ostaja kritična: "Hkrati pa je v trendu in v koraku z zahodnim liberalnim svetom, da politiki rečejo, da so feministi. Bistveno vprašanje pri tem je, kaj se bo zgodilo, ko bo treba z besed preiti na dejanja. Odlično je, da so se naši moški in ženske v politiki opredelili do feminizma, ampak tisto, kar pričakujemo, so ukrepi. Ne v samo simbolnih akcijah, temveč pri sprejemanju političnih odločitev in prioritet. Šele ko se bodo tega zavedali in temu ustrezno ravnali, bom zadovoljna."

Za zdaj pa še nismo tam, še pravi Sonja Lokar in dodaja: "Že od devetdesetih let dalje vemo za revščino starejših žensk, pa do danes ni nihče ukrepal. Je kdo od političark in politikov z eno besedo izpostavil dejstvo, da je že skoraj 300 tisoč žensk v Sloveniji brez ginekologa? Je kdo spregovoril o plačnem razredu J in o tem, katerega spola so osebe, ki prejemajo takšno plačo? Tudi o tem se v politiki blebeta že pol stoletja, naredi se pa nič."

Milica Antić Gaber s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in Vesna Leskošek s Fakultete za socialno delo se strinjata, da golo izjavljanje o feminizmu ni dovolj, ob tem pa ugotavljata, da je tako v slovenski politiki kot tudi družbi na splošno pomanjkljivo razumevanje tega, kaj je feminizem, in ločevanje med enakopravnostjo ter enakostjo.

Enakopravnost je po besedah Vesne Leskošek redukcija obsežnega načela enakosti. Sicer smo v Sloveniji v povezavi z enakopravnostjo naredili velike korake, pravi, "imamo celotno zakonodajo, vezano na enake možnosti moških in žensk, sprejeli smo tudi zakon o preprečevanju nasilja v družini in spremenili družinski zakonik, čakajo nas še pravice transspolnih oseb". Enakopravnost pomeni, da smo enaki pred zakonom. Načelo enakosti pa je veliko širše načelo, še poudarja Vesna Leskošek.

Tudi načelo enakih možnosti pomeni redukcijo načela enakosti, zato ker imajo ljudje zelo različna izhodišča. "Ljudje se rodijo v revne družine, rodijo se v družine, ki so družbeno podvrednotene in zanje enake možnosti niso dovolj. Najprej je treba narediti strukturne korake, da si ljudje lahko zagotovijo golo eksistenco, šele potem se lahko pogovarjamo o enakih možnostih."

Seveda pa je treba vedno znova opozarjati na to, da enakost ni istost; da ne gre za istost med moškimi in ženskami in da ne gre niti za istost med ženskami samimi ali za istost med moškimi samimi, še poudari Vesna Leskošek.

"Mi mislimo, da je pri nas kar vse v redu, ker imamo dobro zakonodajo," pa opozarja Milica Antić Gaber. "Šele ko pogledamo natančneje, številke in prikaze resničnega stanja stvari, lahko ugotovimo, da so še vedno področja, kjer ženske enakih možnosti ne morejo uresničiti, da so še vedno stekleni stropi in stene, ki jih ženske zaradi stereotipnih razumevanj vlog ne morejo podreti. Od enakosti smo še daleč."

Feministična zunanja politika

Če so bile izjave naših politikov in političark glede feminizma oklevajoče, pa je po drugi strani pred nekaj dnevi presenetila predstavitev nove zunanjepolitične strategije. Ta bo po besedah ministrice za zunanje zadeve Tanje Fajon vključevala feministično zunanjo politiko. V praksi to pomeni, da se bo država v zunanji politiki zavzemala za enakost spolov.

Raziskovalka in predavateljica na univerzi v Leedsu Jana Javornik meni, da je to sicer pomembna gesta, ki izobražuje lokalne javnosti, vendar kritično dodaja, da se ne spomni, da bi kateri koli slovenski politik – ali političarka kadar koli stopila v bran denimo finski premierki Sanni Marin, ki je bila že večkrat deležna sovražnih napadov; ali pa novozelandski premierki v odstopu Jacindi Ardern ali kateri koli drugi političarki, in teh, ki so bile v preteklosti tarče mizoginije, je bilo veliko.

V tem smislu, tako dr. Jana Javornik, feministični politiki manjka solidarnosti. Prav tako se ni nihče od predstavnikov in predstavnic slovenske zunanje politike javno odzval na ukinitev reproduktivnih pravic ženskam v ZDA, na Poljskem, Madžarskem ali nenazadnje na kršenje reproduktivnih pravic ženskam v sosednji Hrvaški, dodaja dr. Milica Antić Gaber, ki odločitev za feministično zunanjo politiki sicer pozdravlja, vendar opozarja na to, da bomo morali biti zelo pozorni, ali bo takšna zaveza tudi uresničena

"Ali bo v zunanji politiki več žensk? Ali bodo poskrbeli za enake možnosti; za to, da bodo slovenske diplomatke lahko odhajale tudi v tujino? Ali bo usklajevanje zasebnega življenja in njihove profesionalne kariere v ospredju razmisleka tistih, ki vodijo zunanjo politiko? Ali bodo podpirali protivojna gibanja? Pri teh vprašanjih se bo pokazalo, ali gre za sledenje feminističnim idejam ali gre samo za izrekanje za nekaj, kar je postalo tudi pri nas trend in moderno."

Enakost spolov je temeljna vrednota Evropske unije in tudi eden izmed njenih prioritetnih ciljev. Številne države se tega zavedajo, Slovenija pa je po indeksu Evropskega inštituta za enakost spolov v zadnjem letu 2021 kot edina članica EU-ja nazadovala. Čeprav imamo v Sloveniji trenutno najvišje število poslank in ministric v zgodovini samostojne države, je zavedanje pomena enakosti spolov v Sloveniji nizko, kar kažejo tudi številne druge raziskave.

Mizogini novinarji in odgovornost medijskih hiš

Feminizem kot trend gor ali dol – dejstvo je, da žaljivo komentiranje videza, izbora oblačil in pojavnosti političark v slovenskem javnem prostoru ne pojenja. Ravno nasprotno, v preteklih nekaj dnevih smo lahko znova brali seksistične komentarje in poskuse diskreditiranja predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič in ministrice za digitalno preobrazbo Emilije Stojmenove Duh.

Kot pravi Vesna Leskošek, gre za tipične degradacije, katerih namen je prikazati, v tem primeru predsednico državnega zbora, kot nekompetentno in vredno smešenja ter ji odvzeti glas. "Na takšen način želijo razvrednotiti njeno vlogo in način, na katerega vodi državni zbor, hkrati pa želijo razvrednotiti politično opcijo, ki ji pripada. Seveda pa to degradira tudi njo kot žensko. To, kar je za ženske v vsakdanjem življenju norma; od njih se pričakuje, da bodo lepe, da bodo ves čas lepo oblečene itd., postane v državnem zboru nekaj, kar je vredno smešenja. Tudi zato, ker odstopa od tega, kaj pomeni biti politik – nekdo, ki je siv, nekdo, ki ne izstopa, je resen in brezspolen. Od nje se zahteva, da bi bila brezspolna. In res, veliko je nivojev in razlogov za mizoginijo, ki bi jih na tem mestu še lahko razkrili."

Ob tem Milica Antić Gaber opozarja na veliko odgovornost tistih, ki delajo v medijih in bi se morali namesto toleriranja in celo reproduciranja mizoginije do takšnega vedenja jasno in kritično opredeliti. Novinarji so tisti, ki bi se morali v prvi vrsti zavedati, da s svojimi nekritičnimi objavami, tudi tistimi na družbenih omrežjih, kot je Twitter, prispevajo k že tako razplamtelemu sovražnemu govoru.

Je slovenski vrh politike feminističen?