POPKAST

Na predstavi o spolnih zlorabah otrok izkušnjo delila tudi gledalka

Ljubljana, 02. 03. 2024 07.00 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 7 min
Avtor
Kaya Kamenarič
Komentarji
0

Veliko je tem, ki so pri nas še vedno tabu. Ena izmed njih je gotovo spolno nasilje, še posebej spolno nasilje nad otroki. Kako se na pravi način lotiti te teme, ozaveščati o tem, kaj je prav in kaj narobe, kako s tem hkrati opolnomočiti žrtve? S temi vprašanji so se pred dobrim letom začeli ukvarjati ustvarjalci predstave KRIK: prvi glas. Igrani uprizoritvi sledi pogovor, ustvarjalcem pa je uspelo ustvariti tako varen prostor, da je na eni izmed predstav svojo izkušnjo iz preteklosti delila tudi gledalka.

V tokratnem Popkastu sta nastopila Katja Markič, dramaturginja in producentka, in Jure Žavbi, dramski igralec, performer in producent. 

Ko je Žavbi kot študent dramske igre začel razmišljati o svoji magistrski nalogi na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, je ugotovil, da ga zanima predvsem avtorsko gledališče. "Spraševal sem se, ali ima gledališče moč, da transformira družbo oziroma kakor koli poseže v družbeno mišljenje," je povedal in dodal, da bi rad spregovoril o tematiki spolne zlorabe otrok. Ocenil je, da je to še vedno zelo velik tabu. "Vem za kar nekaj primerov, da imajo ljudje to izkušnjo. Želel sem, da bi se o tem spregovorilo in da bi se zadeva nekam premaknila," je povedal. 

Predstava je prejela tudi univerzitetno Prešernovo nagrado. 
"Magistrska predstava nas popolnoma nepripravljene postavi pred tabuizirano temo spolnih zlorab otrok in mladostnikov, od prizorov, ki vznemirijo s svojo dokumentarističnostjo, do simbolnih komentarjev, ki s svojo gledališkostjo prepričajo in prevzamejo," je zapisano ob obrazložitvi. 

"Ko mi je Jure predstavil idejo, me je takoj pritegnila. Za sabo imam že nekaj avtorskih projektov, nikoli pa se še nisem ukvarjala z družbeno angažiranim gledališčem. Zdelo se mi je, da je o tej temi zelo pomembno govoriti," je povedala Markičeva. Pod predstavo so se sicer podpisali štirje avtorji, poleg Markičeve in Žavbija še Lara Wolf in Urša Majcen. Vsi so člani kolektiva REAKTOR. 

Začeli so raziskovanje tematike – ogledali so si več filmov, dokumentarnih filmov, skušali pridobiti čim več pričevanj, govorili so tudi s seksologom. Žavbi priznava, da se na začetku sploh niso zavedali, v kaj se spuščajo. "Bolj kot smo temo raziskovali, bolj smo ugotavljali, da je to ena res zelo težka tema. Še bolj, kot smo si predstavljali, pa že tako vemo, da je," je povedal. 

Jure Žavbi, dramski igralec, performer in producent
Jure Žavbi, dramski igralec, performer in producent FOTO: Damjan Žibert

Izjemno sočutje v dvorani igralka vzbudi s prizorom zaslišanja v sodni dvorani, ko se popolnoma razgali

V proces so vključili tudi Združenje za moč, humanitarno organizacijo, katere poslanstvo je zagotavljati celostno psihosocialno pomoč in podporo žrtvam spolnega nasilja. "Prinesli so ogromno praktičnih izkušenj, od tega, kako izvajajo terapije z ljudmi, ki imajo izkušnje spolnih zlorab, pa do tega, kako jih spremljajo na sodnih obravnavah," pravi Markičeva. 

Nekatere študije kažejo, da je eden izmed petih otrok v času otroštva žrtev spolnega nasilja. To pomeni spolno zlorabo, spolno zlorabo v družini, spolni napad vrstnikov, otroško pornografijo in prostitucijo, nagovarjanje preko spleta, spolno nadlegovanje in drugo. 

Prav del predstave, ki prikaže sodno obravnavo, je eden izmed tistih delov, ki se je gledalcev najbolj dotaknil. V dvorani nastane tema, z žarometi je močno osvetljena le glavna igralka, ki mora odgovarjati na vrsto težkih vprašanj, tudi takšnih, ki skušajo vliti dvom v storjeno dejanje in "očrniti" njen značaj. Pokončno stoji na podestu, vendar pa z vsakim vprašanjem sleče kos oblačila. S tem, ko se dobesedno razgali, je odlično prikazano, kako ranljivo se na obravnavah počutiti oseba, ki mora v dolgotrajnih postopkih večkrat ponoviti, kaj se ji je zgodilo. 

"Nedavno sem zasledil še ta nov podatek: v letu 2022 so na Policiji za kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost prejeli 302 prijavi, od tega je bilo obsojenih le osem oseb. Ta odstotek se mi zdi zelo nizek," je poudaril Žavbi, ob tem pa dodal še, da je tudi število dejansko prijavljenih primerov zelo nizko. Številni zlorabe zaradi strahu ali sramu namreč sploh ne prijavijo. Še eden izmed razlogov, da oseba, ki ima izkušnjo spolnega nasilja, zlorabe ni prijavila, je dolgotrajni sodni proces. 

Katja Markič, dramaturginja in producentka
Katja Markič, dramaturginja in producentka FOTO: Damjan Žibert

Sicer pa so v predstavo vključili tudi to, kako se v družbi trenutno govori o problematiki spolnih zlorab otrok, in spolno nasilje na spletu. "Pomagali smo si na primer s spletnimi forumi," je razložila Markičeva. Predstavili so tudi vpliv spolnih zlorab na dinamiko znotraj družinskih odnosov in posledice, ki jih zloraba na posamezniku pusti tudi v odrasli dobi. 

Izsek iz predstave, ki gledalce spodbudi k razmišljanju o tem, kdo so: 

Kdo sem, ko te slečem in ti rečem, a me nimaš rada?
Kdo sem, ko ti častim pijačo in pričakujem, da mi daš?

Kdo sem, ko ti pustim, da me v svoji pisarni šlataš za rit?
Kdo sem, ko te povabim plesat in ti grem z roko pod majico?

Kdo sem, ko mi rečeš ne in rečem, zakaj ne?

Kdo sem, ko ti pridržim vrata, samo zato, da te pogledam v rit?
Kdo sem, ko te ogovorim pri šanku in ti rečem, da nič nočem od tebe?

Kdo sem, ko jokaš in ti rečem, da si preobčutljiv?

Kdo sem, ko ti rečem ne, pa sem takoj problematična?

Kdo sem, ko ti rečem, pa sej si moški, dej, zgrabi jo?

Kdo sem, kot ti rečem, ali si malo shujšala?
Kdo sem, ko izzivam?
Kdo sem, ko ostanem tiho?
Kdo sem, ko raziskujem o pedofiliji?
Kdo sem, ko ti zaupam?
Kdo sem, ko ti rečem, da te ljubim?

Po igrani uprizoritvi se igralcem na odru pridruži strokovnjak: 'Občinstvu damo prostor, da spregovori'

Predstava je dejansko sestavljena iz dveh delov. Po igrani uprizoritvi se igralcema in ustvarjalcem predstave na odru pridruži še strokovnjak, običajno predstavnik iz Združenja za moč, in začne se pogovor. Gledalci tako ne obsedijo s tem, kar so videli, pač pa se o tem tudi pogovorijo. Ustvarjalcem lahko zastavijo tudi kakršno koli vprašanje. 

Kot je povedal Žavbi, so si zamislili, da bi pogovor trajal do 45 minut, vendar pa so določena občinstva izkazala takšno zanimanje, da se je pogovor nadaljeval tudi do dve uri. "S predstavo nekako odpremo vsa ta vprašanja, v pogovoru pa želimo dati publiki prostor, da spregovori. To je bil vendarle začetni impulz, kako skozi umetnost, skozi gledališče spregovoriti o tej tematiki," pravi Žavbi.

Ustvarjalci so bili sprava sicer precej zadržani, ker niso vedeli, ali se bodo gledalci sploh odzvali. "Ampak so se zelo odprli, veliko spraševali. Kar nakazuje na to, da ljudje želijo govoriti o tej temi, pa nimajo priložnosti ali pa prostora. To se nam je zdelo tudi za nadaljnje delo zelo pomembno. Ustvariti varen prostor, kjer ljudje lahko spregovorijo o tej tematiki," pravi Žavbi. 

Ženska po predstavi prvič javno spregovorila o svoji izkušnji iz preteklosti

Kot je povedal Žavbi, so bili nekateri pogovori še posebej ganljivi. Navedel je eno izmed predstav, kamor je hči pripeljala svojo mamo. Kot običajno so po igranem delu predstave začeli pogovor. "In takrat je mama prvič javno izpostavila, da jo je prestava spodbudila k temu, da tudi ona s svojo hčerko spregovori o svoji izkušnji iz preteklosti. In to je bil sigurno eden najbolj ganljivih momentov teh pogovorov. Rekli smo si, evo, nekaj smo pa dosegli, že če je eden, je veliko," je povedal. Cilj, da bi torej več ljudi spregovorilo in se počutilo opolnomočene, je bil dosežen.

V predstavi nastopata dva igralca: Lara Wolf in Jure Žavbi.
V predstavi nastopata dva igralca: Lara Wolf in Jure Žavbi. FOTO: Željko Stevanić - Arhiv CTF UL AGRFT

Predstavo so doslej, torej v dobrem letu, odigrali 18-krat, kar je za tako majhno produkcijo velik dosežek. Odigrali so jo v Ljubljani, Mariboru, Kostanjevici, Kopru in na festivalu v Bratislavi. Običajno je bilo med 30 in 40 gledalcev, največje je bilo občinstvo v Kostanjevici, kjer so igrali pred več kot 100-glavo množico. 

Žavbi nam je zaupal, da jih je bilo na začetku malce strah, saj niso navajeni tako velikega občinstva, a je bila izkušnja izjemno pozitivna. "Že med predstavo sva s soigralko čutila, kako poslušajo, kako ni tega zidu. Res jih je zanimalo vse, kar smo pokazali. Ta pogovor je bilo res težko prekinili. Ljudje bi še kar spraševali, pa smo morali zaključiti, ker je bil naprej program. So že zapirali," je povedal Žavbi. 

"V Ljubljani je prišlo nekoliko več gledališke publike, ki je v pogovoru spraševala bolj glede procesa priprave predstave, v drugih krajih pa smo se bolj dotaknili teme spolnega nasilja. Tam so bili zelo produktivni pogovori. Mislim, da se ljudje iz različnih krajev želijo o tem pogovarjati, samo priložnosti ni," je dodala Markičeva. 

Glede na odzive je lahko sklepati, da je povsem mogoče, da so nekateri obiskovalci predstave o vsebini spregovorili tudi s svojimi prijatelji, znanci ali družino. Tako pa je bil tudi cilj predstave dosežen – da se o temi spolne zlorabe otrok bolj odkrito govori. Tako se lahko opolnomoči žrtve, hkrati pa morda tudi prepreči kakšen napad ali prekine zlorabe, ki se morda ponavljajo. 

Izsek iz predstave KRIK: prvi glas
Izsek iz predstave KRIK: prvi glas FOTO: Željko Stevanić - Arhiv CTF UL AGRFT

Pa načrti za prihodnost? Drugi del že uprizorili, nastaja tretji del

Cilj ustvarjalcev je, da bi predstavo pripeljali tudi pred srednješolce. "Ogledalo si jo je že nekaj pedagogov in vsi so rekli, da je predstava primerna za to starost. Predstava je dobila tudi priznanje zlata paličica, ki ocenjuje predstave, ki imajo tudi izobraževalno funkcijo. Z nekaj šolami smo že dogovorjeni, ker pa je opremljena tudi s pogovorom, pa je še toliko bolj primerna kot neke vrste delavnica," je povedala Markičeva. 

Žavbi je pripomnil, da bi bila predstava, če bi jo malo prilagodili, primerna tudi za višje razrede osnovne šole. "Gotovo bi radi izvedli še kar nekaj ponovitev," je dodal. Markičeva ocenjuje, da so mlajše generacije že na sploh zelo opolnomočene v smislu pogovarjanja o svojih mejah. "Če jim ponudimo platformo in priložnost, da se o tem še vodeno pogovarjajo s pomočjo strokovnjakov, je to lahko samo koristno," je prepričana. 

Popkast: spolne zlorabe
Popkast: spolne zlorabe FOTO: Damjan Žibert

Prav pozitivni odzivi na predstavo pa so jim dali tudi zagon za naprej. Septembra lani so namreč v Mariboru premierno uprizorili drugi del predstave – KRIK: vrzeli. K projektu so povabili še dve drugi igralki, skupaj v predstavi torej nastopajo Jure Žavbi, Kaja Petrovič in Julita Kropec. "Tematizirali smo osebnostne meje (angl. boundaries) in se ukvarjali s tem, kdaj sami prestopamo meje drugega in kdaj čutimo, da so bile prestopljene naše meje," je povedala Markičeva. Dodala je, da je najbolj ključna stvar komunikacija, velik del pa odigra tudi empatija. 

V drugi predstavi sicer pogovora po predstavi ni. "Vsak mora svoje meje preizkušati in postavljati sam zase, mi lahko samo spodbudimo, da se o tem razmišlja," je pojasnila Markičeva. 

Tretji del predstave, ki se trenutno pripravlja, pa se bo ukvarjal s tematiko družine. Premiera bo predvidoma septembra letos v gledališču Glej. 

Kolektiv REAKTOR je skupina mladih samostojnih gledaliških ustvarjalcev, ki jih druži skupno zanimanje za nehierarhično gledališko delo, kjer ustvarjalci znotraj procesa dela prehajajo med sicer rigidno zastavljenimi vlogami. Njihovo delo ruši meje udobja tako v okviru ustvarjalnega procesa kot na podlagi tematik, ki jih obravnavajo. Zanimata jih predvsem aktivno vključevanje umetnosti v družbo in transformativni potencial gledališča, raziskujejo teme družbene neenakosti, diskriminacije, spolno zaznamovanega nasilja in enakopravnosti znotraj trenutnega družbeno-političnega sistema. 

Člani: Jure Žavbi, Katja Markič, Lara Wolf, Urša Majcen, Aljoša Živadinov Zupančič, Domen Lušin.

  • image 4
  • image 5
  • image 6
  • image 1
  • image 2
  • image 3