Ko smo vstopili v novo leto, smo bili… Doma. Ja, spet. In, še huje, spet smo ostali brez martinovanja. Tako da imamo še kakega v dobrem, ne? Takega, tridnevnega. Ampak kljub temu je bilo, ko gre za vse, kar si lahko prosto po vseh nastopajočih v tv šovih razlagate pod popkultura, pestro leto. Pa pestro je še milo rečeno. Zato kaj pestro! Naj se nas vidi, zasliši, začuti, zavoha!,

Leto, ko so Mariborčanke »razturile« v televizijskih šovih. Leto, ko smo dobili ateljeje, spektakle, plese po drevesih. Leto, ko smo se zaklinjali, da se ne bomo nikdar navadili na novo normalnost, ampak smo jo od lani vsekakor nadgradili. In nauk? Ne odlašat, ne čakat. Ker nikoli ne veš. Kdaj bo spet.

Mariborčanke v tv šovih. Kdor je gledal samo prvi del Sanjskega moškega ali pa niti to ne, je vedel. Ziher. Ni šlo mimo. Ni šans. Mariborčanke so… Markantne. Glasne. Direktne. Svojevrstne. Nepopustljive. No, pa saj to itak sami vemo. Ker brez njih? Vprašanje, če bi Gregor Čeglaj bil tako odmeven, da ga je na koncu drago stalo, em, ravno ocenjevanje deklet. In bi bile Vražje dame to, kar so? Dvomimo. Vsaj bralci Maribor24 ste te vsebine požirali! Slastno! Da, tudi tiste, za katere stiskate pesti na Slovenija ima talent.

Reklama: Magični krompiček. Oglas leta kakopak pripada punčki, ki je v Mariboru ugotovila, da obstaja magični krompirček, ki uresničuje želje. Pomahaš s krompirčkom in… Prižgejo se luči, voziš se lahko spet po Koroški in mimo frančiščanske in na Glavnem trgu je sejem, ki ga najbrž nikdar ne bomo imeli, čeprav so nam pustili par rekvizitov. Pri nas oglasa sicer niso predvajali, je pa na ogled na youtubeu. Ni kaj, Maribor… Če kaj, smo pa lepi, ne?

Dokumentarec: Maribor, vijol’čni. Taki, da dobiš »solzne oke«, smo zapisali. Dokumentarec, ki ga je režiral Jan Bilodjeriča o tej tako iber mariborski stvari. Fuzbalu, čem pa! Ja, je bilo z nekaj malo zamude, NK Maribor je praznoval 60. rojstni dan 12. decembra lani, toda na TV Slovenija je premiero doživel 3. januarja. Gledanost je bila izjemna, pohvale pa tudi. Da, bilo je zgodaj v letu, ampak kadrov, scen, izjav, bakel nismo pozabili. Nekaj, kar bo ostalo. Mhm.

Foto: posnetek zaslona, Tomi Gomilšek: Sanjski moški

Vrenkov viski z limono

Serija: Primeri inšpektorja Vrenka. Saj serij, ki bi se dogajale v našem mestu, ni ravno veliko, ne? Pri filmih smo, kaj, pri, em, Kavarni Astoria, Slovenija, Avstralija, in jutri ves svet in, itak, Slepilu? No, okej, malo smo površni. Ampak serije? Teh pa je res… No, ni. Zato… Kako smo bili ponosni na eksterierne kadrov Primeri inšpektorja Vrenka. Na vse smo se navadili, recimo, da je sedež policije v stavbi zavarovalnice, da je galerija v IZUM-u in da imamo jazz lokal v Dravski ulici, se pa zato do konca nikakor zares navadili na jezik. Uf. Ja. Ustvarjalci so ga, priznajmo, polomili. Zborna slovenščina in Maribor… Pač ne gre skupaj. Je bil pa Vrenko dober. Bil. In pil viski z limono. Zakaj, nam je povedal Dario Varga.

Koncert: Dubioza Kolektiv. Za koncert leta je izbor več kot dovolj pester. Ker jih je bilo kar nekaj, itak pa je težko določiti, kaj natanko je koncert leta in kaj ga določa. Če je kriterij vztrajnost in dobra volja občinstva, potem zmaga – Dubioza Kolektiv na avgustovskem Lentu. Čisto na koncu, zadnji špil. In tak naliv. In poklon Pekarni.

Koncertna serija: Lacha. Konkurenca v tej kategoriji je bila res izenačena. Kar je najbrž nekaj najboljšega sploh. Imeli smo cikel balkonskih koncertov Dovolj je! v izvedbi Narodnega doma. Še vedno migajo jazz koncerti v ciklu Blue Planet, tukaj je bila krasna serija Jazz ‘ma mlade, vse od Skuštranih in bradatih, pa Festivala Lent sploh omenjali ne bomo. In še smo pozabili malo morje serij koncertov. Med vsemi pa je izstopala zagnanost mladine, zbrane pod Lacho, ki se zna prilagajati prostorom, pa ohranja mlado, zagnano publiko.

FOTO: RTV Slovenija/posnetek zaslona

Sto bobnarjev in Soki

Spontanost. Samo en se lahko spomni nečesa tako ubrisanega. In to v teh časih. Ja, kdo. Marko Soršak – Soki. Svojih trideset let je na Glavnem trgu sredi septembra zgrnil v trideset minut in to s kar stotimi bobnarji!

Urbanost. Operna noč je zaradi prenove promenade v mestnem parku doživela selitev na Glavni trg. In kaj smo ugotovili? Kar pet stvari, kaj mesto dela mesto.

Novi plac: Atelier DH Fashion. Otvoritev Atelier DH Fashion na Ulici 10. oktobra je bil ob koncu avgusta en večjih dogodkov, kar jih družabna scena najbrž nasploh pozna v zadnjih letih.

Alo!Stari izdali prvenec

Ples leta: kar gor po drevesih. Ni prvič, da je Večerov oder na Festivalu Lent gostoval na Rotovškem trgu. Ni. Je pa letos bilo, kakor da jutri ne obstaja. In saj, glede nato, da gre trg v prenovo, so si sploh dame dale duška. Še posebej na koncertu Gibonnija. Plesanje po drevesih in koritih je bilo legendarno!

Album: Alo!Stari. Mariborski pop punk band, ki je za ušesa to, kar je Štajerski argo za »oke«, je končno izdaj album! Prvenec, ki skoraj hitreje mine kot vsak posamezen komad. Že na Lentu se je Tine Matjašič zabrisal dol na folk, še skoraj bolj na glavo pa je šel v našem intervjuju na Maribor24. Častna omemba: Hauptman!

Komad leta: Leopold I. – Edino. Ja, Leopold rima v svojem radgonskem naglasu, ampak spot za top komad, ki pooseblja našo instagram zlagano življenje, je posnel pa tu pri nas, v skate parku, kje pa.

MTT spet zaživel

Razstava: Eko8. Okej, okej, priznamo, nismo toliko okrog (še), kot bi »morali« bit’. Ko gre za manjše razstave, potem gotovo Prestopno leta Roka Predina v artKitu in Marka Japlja v Kibli (, na prostem tiste na ograji pred Muzejem NO, velika pa seveda EKO 8 v MTT.

Drama leta: premik Borštnikovega srečanja. Že tako so kulturne prireditve doživljale terminske drame, ampak Borštnikovo srečanje se je za terminsko dramo odločilo kar samo in premaknilo festival, ki je bil zaradi ukrepov okrnjen, na precej natrpan in poletni termin od 14. do 27. junija. Izplen? Za pravo oceno bomo počakali do prihodnjega leta. Ampak na prvo žogo… Nekako… Kaj pa vemo.

Knjiga leta: Legenda. Poleg že omenjenega Toneta Partljiča, ki je spisal morsko dišečo Ljudje z otoka in pokazal, da zmore pisati o življenjih kjerkoli, medtem ko je imela mariborska založba Litera dva na širšem spisku nagrade kresnik (Tomo Podstenšek s Kar se začne z nasmehom in Borut Golob s Šalo) je prišla na samem koncu! Legenda! Ja, ker on to je. Če kdo, potem on. Marcos Tavares! Skupaj z Janjo Vidmar in Boštjanom Naratom so izdali knjigo. Častna omemba: Slepec izpod peresa Mitje Čandra.

Foto: Sara Rezar

Raba imena Maribor

Akcija: živa veriga. Najboljše zgodbe gredo od ust do ust, najbolj trajne pa iz rok v rok. Maribor je stopil skupaj in že kar pozno v oktobru pokazal, da mu knjižnica pomeni ogromno. Četudi je leta propadala. Pri selitvi gradiva v trgovski center City je mesto stopilo skupaj. Kar 400 sodelujočih.

Fenomen: (neupo)raba imena Maribor. Mogoče ni ravno pričakovan fenomen in tako na prvo žogo, ampak, hej, zakaj pa ne. Ne, ne bo šlo kar tako imenovati »Maribor«. Ne več. Zakaj? Zato, ker želi občina zaščititi blagovno znamko Maribor. Nekoliko nenavadno, pa vendar, tako naše.

 

Glavni trg, foto: Igor Unuk