"Imamo institucije, ki bi jih lahko z manjšimi spremembami naredili za pristojne tudi za upravljanje raznolikosti kot take, mimo upravljanj manjšinskih vprašanj, ki zadevajo madžarsko, italijansko in romsko skupnost, ali ob njih. Imamo tudi ministrstvo za kulturo, a v resnici manjka politična volja, da dejansko začnemo upravljati to raznolikost."

S temi besedami je mednarodna strokovnjakinja za varstvo narodnih manjšin in človekove pravice dr. Petra Roter strnila skoraj 30-letni odnos slovenske države do albanske, črnogorske, bošnjaške, hrvaške, makedonske in srbske skupnosti pri nas.

Sorodna novica Manjšine za izrekanje o narodni pripadnosti

Roterjeva je bila med letoma 2016 in 2018 predsednica Svetovalnega odbora za okvirno konvencijo Sveta Evrope o varstvu narodnih manjšin, dve leti pred tem pa podpredsednica. Odbor nadzira uresničevanje konvencije, ki je bila sprejeta leta 1995, v veljavo pa je stopila 1998. Slovenija je bila med prvimi podpisnicami okvirne konvencije, a je večina členov konvencije ‒ ko gre za albansko, črnogorsko, bošnjaško, hrvaško, makedonsko in srbsko skupnost ‒ ostala mrtva črka na papirju. Svet Evrope je vlado pred časom pozval k dialogu z manjšinskimi skupnostmi, a ga je do zdaj začela le z nemško; tudi Združeni narodi (ZN) so Slovenijo pred tremi leti opozorili, da nima ustreznih statitičnih podatkov o etničnih skupnostih, na podlagi katerih bi oblikovala ustrezne politike na področju izobraževanja, kulture in medijev.

Zakaj se na področju manjšin nič ne zgodi, je dr. Petra Roter spregovorila v oddaji NaGlas!. Ogledate si jo lahko v videu na dnu novice.

Začniva najprej s predlogom novele zakona o prijavi stalnega prebivališča, ki te dni razburja javnost. Predlog je sicer potrdil odbor DZ-ja za notranje zadeve, državni zbor pa bo o njem odločal po hitrem postopku na začetku marca. Predlog predvideva, da bi posameznik upravni enoti ob prijavi prebivališča podal tudi podatek o narodnosti, veroizpovedi in maternem jeziku. Kaj je tu sporno?
Tako rekoč čisto vse. To so občutljivi podatki, ki jih je zbirati na neki zakonski osnovi, z jasnim namenom, treba je vedeti, zakaj se bodo uporabili, in takšne rokohitrske akcije absolutno ne pripomorejo k ničemur. To je absolutno nesprejemljivo.

Kakšno pa bi moralo biti zbiranje podatkov o etnični pripadnosti? Je to popis? Obstajajo tudi druge oblike zbiranja teh podatkov?
Obstaja več oblik zbiranja podatkov. Mogoče bi najprej dejala, da so podatki pomembni. Za katero koli politiko razumeti stanje na terenu. Hkrati pa je dobro zbirati te podatke – denimo s popisom, ki tudi lahko poteka na različne načine; te podatke je potem treba dopolniti s terenskimi raziskavami, da vemo ne samo, koliko ljudi se opredeljuje za pripadnost neki skupnosti in koliko ljudi govori neki jezik, ampak da vemo tudi, kakšne so potrebe glede ohranjanja posebnih identitet.

Združeni narodi (ZN) so pred tremi leti opozorili Slovenijo, da nima ustreznih statističnih podatkov o etničnih skupnostih. Posebni poročevalec Fernand de Varennes je to zapisal v svojem poročilu. Država te podatke potrebuje za to, da bi oblikovala politike na področju izobraževanja, kulture, medijev ….
Upravljanje etnične heterogenosti ni nič drugega kot oblikovanje neke druge politike – tako kot se pogovarjaš o pokojninah, je treba vedeti, kakšno je stanje v populaciji. Enako je treba poznati podatke o etnični pripadnosti, pogovornem jeziku, prvem jeziku itn. Pomembno je, da se podatki zbirajo v skladu s priporočili Združenih narodov.

Kakšne so najnovejše smernice ZN-a?
Niso nove, kar nekaj časa so že v veljavi, govorijo o tem, da se vsak posameznik prostovoljno opredeli kot pripadnik neke skupnosti, to vključuje tudi možnost, da se ne opredeliš, bodisi v jezikovnem, etničnem, verskem smislu, in vključuje možnost, da se opredeliš v več smislih. Da si torej lahko večetničen. Tega naš (zadnji terenski, op. a.) popis leta 2002 ni omogočil. In to je zelo pomembno. Skupnosti se spreminjajo. Mi imamo zelo veliko t. i. mešanih zakonov, in otroci se lahko opredeljujejo kot 'eno in drugo', ne pa da morajo izbirati 'eno ali drugo'.

Tudi Svet Evrope je Slovenijo pred tremi leti pozval k dialogu z manjšinami, do zdaj je vlada začela dialog z nemško govorečo skupnostjo. Kaj pa druge, ki so tudi veliko bolj številčne? Kako bi morali pri nas urediti pravice manjšin?
Vprašanje je zelo obširno. Zagotovo je treba začeti dialog, ki je smiseln, ne samo dialog na papirju. Ti naši poskusi z ustanavljanjem različnih svetov so bili sicer primeren poskus leta 2011‒ ampak hkrati smo spoznali, da se iz tega ne rodi nič. Kar pa ni dobro. Učinkovita participacija, dialog z manjšinami mora upoštevati raznolikost manjšinskih skupnosti kot takih, da so za isto mizo čim bolj različni predstavniki teh skupnosti, da pa na drugi strani sedijo kredibilni sogovorniki, ki imajo namen to področje urediti.
Ves čas imam občutek, da Slovenija igra nojevsko držo, z glavo globoko v pesku, in se ne zgodi nič. Delamo nekaj na površini, v resnici pa ni prave politične volje, da bi se uredilo to vprašanje. Je pa to potrebno. Če greva na kratko h politikam: zagotoviti financiranje, pomagati skupnostim, da ohranjajo svojo identiteto.

Ena izmed glavnih težav manjšin je financiranje skupnosti – prostorov in dejavnosti. Kako bi te morale biti financirane? Ali je za financiranje potrebno priznanje kot manjšine?
Priznanje nikoli ni pogoj za obstoj manjšine. Manjšine obstajajo neodvisno od priznanja. Seveda pa ima po eni strani priznanje simbolni pomen, po drugi pa pomeni financiranje. Če država priznava skupnosti – potem zagotavlja tudi sredstva za to, da lahko skupnosti normalno funkcionirajo, ohranjajo svojo identiteto, jezik itn.

Nakatera društva uporabljajo celo zaklonišča za svoje prostore in so s tem zadovoljna. Čeprav to najbrž ni rešitev.
Kaj bi država morala storiti in kaj je skladno z evropskimi standardi: država mora ustvariti neke temeljne pogoje za to, da lahko društva, skupnosti delujejo. Potem se priporoča, da je del sredstev namenjen za javne natečaje, do katerih dostopajo skupnosti na podlagi svojih programov. Financiranje je torej vedno kombinirano. Osnovno financiranje je vedno dolžnost države – ki ga mora ona zagotoviti.

V delu sofinanciranja z natečaji pa bi ti morali biti odprti samo za skupnosti, ne da bi obenem konkurirale z vsemi drugimi nevladnimi organizacijami?
Absolutno. Če država želi priti do pametnih politik zase, zato da ohranjamo raznolikost, ki jo imamo, ki je sestavni del slovenske družbe – ker je tisto, kar nas bogati, in je tisto, kar mi smo, je seveda treba to delati brez fige v žepu.

Ali bi po skoraj 30 letih gradnje države morali v Sloveniji graditi tudi odnos do manjšin?
Absolutno. Ves čas, ko spremljam te razprave, imam občutek, celo se jih nekoliko bojim – teh razprav v drugi polovici tega leta – da bomo šli nazaj v neki primordialni smisel iskanja nekih korenin in genskih zapisov, namesto, da bi se ukvarjali s sodobno slovensko družbo, ki je raznolika. Integracija družbe pomeni, da priznavamo raznolikost, da jo razumemo kot sestavni del te družbe. Bolj kot smo skeptični do obstoja teh (etničnih, op. a.) skupnosti, bolj kažemo, da smo mi sami nesamozavestni glede tega, kdo smo kot družba, kot država.

Slovenci so večina, vsaj zadnjih 30 let.
Saj ne gre za to večinskost ‒manjšinskost, gre za to, da so sodobne družbe raznolike, raznolikost je nekaj, kar nas bogati. Kar nas dela to, kar smo. Bolj imamo odklon do raznolikosti, drugačnosti, večjo nesamozavest kažemo sami do sebe – ker se bojimo nečesa drugega, drugačnega.

Obstajajo Ljubljanske smernice za upravljanje družbe raznolikosti. Kaj predvidevajo?
To so smernice visokega komisarja za narodne manjšine pri Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi(OVSE), ki govorijo o tem, da potrebujemo namenske politike medsebojnega prilagajanja manjšinskih in večinskih skupnosti, zato da bomo vsi živeli v integriranih družbah. Torej, ne da pričakujemo od manjšin, da se bodo integrirale v neko dominantno skupnost, ampak da se bo skupnost kot taka, raznolika, ob spoznavanju, spoštovanju in vrednotenju raznolikosti – da se bo družba seveda integrirala.

Trenutno se zdi, da nihče ni pristojen za etnične skupnosti. Svet Vlade Republike Slovenije za vprašanja narodnih skupnosti pripadnikov narodov nekdanjega SFRJ-ja v Republiki Sloveniji se redko sestaja, njegovo delo ni javno, kaj nam to govori?
Ni pripravljenosti, ni politične volje. Mi imamo institucije, ki bi jih lahko z manjšimi spremembami naredili za pristojne tudi za upravljanje raznolikosti kot take, mimo upravljanja manjšinskih vprašanj, ki zadevajo madžarsko, italijansko in romsko skupnost, ali ob njih. V resnici imamo tudi ministrstvo za kulturo, v resnici bi rekla – manjka politična volja, da dejansko začnemo upravljati to raznolikost.