Dramaturg, pisatelj in pesnik Dino Pešut je bil gost letošnjega Festivala Literature sveta - Fabula. Ob tej priložnosti je izšel slovenski prevod njegovega drugega romana Očetov sinko. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić
Dramaturg, pisatelj in pesnik Dino Pešut je bil gost letošnjega Festivala Literature sveta - Fabula. Ob tej priložnosti je izšel slovenski prevod njegovega drugega romana Očetov sinko. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Leta 1990 v Sisku na Hrvaškem rojeni Dino Pešut je na zagrebški Akademiji dramske umetnosti končal študij dramaturgije. Leta 2017 je izšel njegov romaneskni prvenec Poderana koljena (Odrgnjena kolena), ki je bil deležen hvale tako bralcev kot kritikov. Tri leta pozneje je izšel njegov drugi roman Tatin sin (Očetov sinko), s katerim se je zavihtel na vrh bralnih lestvic v domovini, v slovenskem prevodu Dijane Matković pa je izšel letos pod okriljem založbe Beletrina.

Sorodna novica Dino Pešut: Očetov sinko

Pešut sicer kot dramaturg sodeluje z gledališkimi hišami tako na Hrvaškem kot v tujini, nekaj let je preživel tudi v nemški prestolnici. S svojimi dramami je požel že več uglednih hrvaških nagrad, leta 2018 so ga v Nemčiji ovenčali tudi s prestižno gledališko nagrado deutscher jugendtheaterpreis, namenjeno mladim avtorjem.

Skozi roman Očetov sinko spremljamo mladega pesnika in intelektualca, ki se pretežno preživlja z delom na recepciji hotela in se po izkušnji življenja v eni izmed evropskih prestolnic vrne v domovino. "Kak etnolog prihodnosti bo nekega dne razstavil jogi, plastično modro Ikeino vrečko in prenosnik kot simbole moje generacije v tem trenutku," si o realnosti današnjih mladih odraslih misli naslovni junak. Sicer pa je osrednji motiv romana odnos med očetom in sinom, a kot je mogoče prebrati v knjigi, je včasih "biti sin samo sinonim za maščevanje". In kot pove avtor v najinem pogovoru, je pri glavnem protagonistu romana "prisotna ta neredka dinamika vezanosti na mamo, ki ima določeno težavo, o kateri se pogosto ne govori, saj gre namreč za alkoholizem. Otrok posledično postane materin skrbnik, v disfunkcionalni zakonski skupnosti pa otrok tudi zlahka postane bojno polje svojih staršev."

Več pa v intervjuju!


Roman je v izvirniku izšel pri hrvaški založbi Fraktura. Foto: Fraktura
Roman je v izvirniku izšel pri hrvaški založbi Fraktura. Foto: Fraktura

V romanu Očetov sinko je prisotnega precej razmišljanja o biološki v nasprotju s tako rekoč izbrano družino. Glavni protagonist si nikakor ni blizu z očetom, a ga kljub težavni preteklosti ne odreže iz svojega življenja. Je člane izbrane družine, čeprav so nam v določenem času bliže od biološke družine, lažje tako rekoč izklopiti? Kot recimo prekinemo telefonski klic?
To je teza, ki jo prevprašujem tudi v svojem osebnem življenju. Menim, da smo z biološko družino, ki ima seveda svoje čvrste okvire, zelo povezani. A je skozi te odnose pogosto tudi nadvse težko navigirati in ljudje neredko zaidemo. Saj vemo: vsaka nesrečna družina je nesrečna na svoj način. In naj še dodam: če bi se zares poglobili v analizo, bi najbrž spoznali, da je vsaka družina nesrečna. V svetu, ki se tako hitro spreminja, lahko tisti, ki se mu kakor koli uspe ločiti od staršev, najde tudi tako rekoč dodatno družino. A glede tega se v romanu sprašujem, ali si morda to novo družino vendarle izberemo po vzoru svoje biološke družine. Zagotovo drži, da svoje odnose gradimo glede na to, kar smo se naučili v svoji biološki družini. Tako tudi skozi roman raziskujem vprašanje očetovske figure, naj bo v seksualnem ali pa prijateljskem smislu, saj glavni protagonist neredko prevzame tudi vlogo očeta otrokom svojih prijateljev. Bistvena razlika pri izbrani družini je zagotovo tudi ta, da si v tem primeru izbiramo osebe, ki so že formirane, in si jih izberemo na podlagi lastne odločitve. Dejstvo, da se neki otrok rodi določenim staršem, je najbrž vprašanje naključnosti.

Menite, da je danes še toliko težje vzgajati otroka ob res naglem razvoju, predvsem tehnološkem? Nekoč so dedek, oče in sin živeli tako rekoč v isti realnosti, zdaj pa se lahko svet konkretno preobrazi v zgolj enem desetletju.
Najbrž lahko vsak starš pove, da vzgoja ni nekaj preprostega. Res pa je, da živimo v času, ko smo priča ne samo naglemu tehnološkemu razvoju, prej bi skoraj govoril o velikem tehnološkem skoku, ki je zajel prav vse vidike življenja. Dvoletna izkušnja pandemije je to le še bolj razgalila, naša življenja so se skoraj v celoti prenesla na splet. A otroci in mladi so vselej znali poiskati prostore, kjer njihovi starši niso prisotni. V 80. letih preteklega stoletja je to bil denimo pankovski koncert, danes pa je mogoče take prostore najti na spletu. Verjamem, da ni preprosto biti starš, in čeprav sam to mogoče nikoli ne bom postal, bom vselej na strani otrok. Otrok ni imel izbire, starši pa so se sami odločili, da bodo imeli otroka.

Dino Pešut je pred kratkim nekaj časa preživel v Ljubljani na pisateljski rezidenci Društva slovenskih pisateljev. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić
Dino Pešut je pred kratkim nekaj časa preživel v Ljubljani na pisateljski rezidenci Društva slovenskih pisateljev. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

V romanu ste zapisali, da vsako starševstvo vsebuje element krivde …
Vendar menim tudi, da so otroci zelo domiselni v iskanju načinov, kako kaznovati svoje starše (smeh). Sam sem trenutno v letih, ko lahko precejkrat opazujem, kako pride do odločitve, da bo nekdo imel otroka. V mlajših letih smo si morda predstavljali, da je nujno tako, da se dva zaljubita, kar nato vodi v starševstvo. Vendar so tovrstne situacije res redke, a starši tega otroku seveda ne bodo priznali. Danes imamo pogosto opravka s kompliciranimi in nestabilnimi pari, ki se odločijo za otroka, da bi na ta način zakrpali ali utrdili vezo.

Vsekakor menim, da je zdravo, da na neki točki pride do ločitve otroka od staršev. Ena naših osnovnih nalog je, da se ločimo od staršev, ne glede na to, ali so ti hladni do nas in imajo absolutno starševsko avtoriteto. Lahko tudi, da so pretirano skrbni ali pa kot omenjeno so v vlogi naših najboljših prijateljev. Tudi ta skrbnost in vloga najboljšega prijatelja oziroma prijateljice sta pravzaprav obliki nadzora.

Dino Pešut

V knjigi imamo opravka tudi z likom, čigar mama je hkrati njegova najboljša prijateljica, kar v sodobni družbi niti ni tako zelo redek pojav. Ga na ta način tudi nadzira, čeprav je sin že odrasel oziroma naj bi odrasel?
Vsekakor menim, da je zdravo, da na neki točki pride do ločitve otroka od staršev. Ena naših osnovnih nalog je, da se ločimo od staršev, ne glede na to, ali so ti hladni do nas in imajo absolutno starševsko avtoriteto, so pretirano skrbni ali pa so v vlogi naših najboljših prijateljev. Tudi ta skrbnost in vloga najboljšega prijatelja oziroma prijateljice sta pravzaprav obliki nadzora. Odraslost se nedvomno začne z ločitvijo od staršev.

Kaj to po vašem mnenju za stanje družbe pomeni, da se mladost vse bolj podaljšuje, in bi lahko dejali, da se je vstop v odraslo dobo zamaknil za kakšno desetletje?
Menim, da je pogoj za to, da je sploh prišlo do podaljšanja mladosti, dejansko v zamiku ostarelosti. Nekoč so ljudje pri starosti 60 let veljali že za zelo stare, danes pa se pri starosti 70 let šele začne razmišljati o upokojitvi. Veliko vlogo je tukaj odigral napredek na tehnološkem in medicinskem področju, zaradi česar tudi bistveno dlje živimo kot nekdaj. Glede vprašanja odraslosti pa nisem naklonjen pogledu, da je poroka ali osnovanje svoje nuklearne družine nujno pokazatelj tega prehoda v odraslo dobo. Dozorelost je nekaj, kar se zgodi znotraj nas samih. Glede vstopa v odraslo dobo je neizbežno tudi vprašanje sprememb na ekonomskem področju, saj mladi v veliki večini preprosto ne morejo doseči tovrstne stabilnosti. To se je pred dobrim desetletjem še dodatno poslabšalo z gospodarsko krizo. Zdaj pa tudi živimo v času inflacije, čeprav se niti ne piše toliko o tem, a dobrine postajajo vse dražje in dražje. Še posebej težavno je, da se stanovanja tako zelo dražijo, hkrati pa je težko priti že vsaj do same odobritve stanovanjskega kredita. Pravzaprav je težko doseči že sam občutek, da si si vzpostavil neko svojo bazo, vsaj v smislu naslova, na katerem živiš, navsezadnje so tudi najemnine vse višje in višje.

Najbrž se je pri marsikom porajalo vprašanje, ali nam več kot to, da bi bil ves svet tako rekoč naš, dejansko pomeni bližina tistih, ki nas imajo najbolj radi, bližina bolnišnice, kjer te bodo razumeli … Vzpostavile so se neke povsem nove prioritete. Vse bolj se kaže, da so ekonomski pogoji, ki so del te kapitalistične matrice, v kateri je treba preživeti, zelo nepošteni.

Dino Pešut

Izkušnja pandemije je povzročila spremembo sodobne ideologije, da je svet povsem tekoč in da nam ni treba nikjer vzpostaviti svoje baze ter tam pognati korenin, saj nam tako ali tako absolutno pripada ves ta svet. Pandemija pa ne samo, da je znova vrnila meje, ki so bile precej razrahljane v zadnjih letih, dejansko so zdaj bili za prehajanje mej vzpostavljeni zelo zapleteni sistemi. Najbrž se je pri marsikom porajalo vprašanje, ali nam več kot to, da bi bil ves svet tako rekoč naš, dejansko pomeni bližina tistih, ki nas imajo najbolj radi, bližina bolnišnice, kjer te bodo razumeli … Vzpostavile so se neke povsem nove prioritete. Vse bolj se kaže, da so ekonomski pogoji, ki so del te kapitalistične matrice, v kateri je treba preživeti, zelo nepošteni. Precej preprosto je bilo ljudem praviti, da so svobodni, a je svoboda v tem svetu precej draga. S pandemijo je postalo še jasneje, kako pomembno je imeti stanovanje. Sploh ne nujno lastniško stanovanje, temveč v smislu zanesljive strehe nad glavo, ki si jo lahko privoščiš s svojim delom. To bi morala biti ena izmed osnovnih človekovih pravic, kakor tudi dostopnost zdravstvene oskrbe. Tudi če gre vse k vragu, streha nad glavo ne bi nikoli smela biti vprašanje luksuza, v resnici pa je žal ta sfera prepuščena nemilosti trga.

Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić
Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Lahko poznejši vstop v odraslost pomeni tudi "upravičenost" do poznejšega prevzemanja odgovornosti?
Zmožnost prevzemanja odgovornosti je nedvomno znak zrelosti. Vzemimo primer, da se z nekom sporečem in da sem bil v tej situaciji jaz tisti, ki je bil povsem nespameten. Odrasla oseba bo sposobna reči, da je bila krivda na njeni strani, morda bo lahko podala tudi utemeljitev svojega vedenja, a se bo hkrati sposobna tudi opravičiti. Žal je tudi tako, da se ljudem pri določeni starosti v ekonomskem smislu danes pretirano zlahka očita nezrelost. Upoštevati moramo, da je marsikdo prisiljen v prekarno delo, kjer preprosto nimaš možnosti, da bi si privoščil kakšno "fušanje", in ne veš zagotovo, kdaj boš dobil naslednje delo. Zato menim, da so današnje mlajše generacije v poslovnem smislu bistveno odgovornejše, čeprav lahko zaradi same organizacije dela obstaja vtis, da smo površni ali celo leni. Tudi pritisk je zaradi te negotovosti precej večji, tako da ni čudno, da pojav izgorelosti ni redek. Ne gre za posledico neke preobčutljivosti, temveč za to, da smo neprenehoma izpostavljeni tej negotovosti in veliki količini delovnih obveznosti.

Tudi v romanu pišem o tem, kako je mogoče, da danes v središčih vseh večjih mestih ješ sladoled ali hamburger istega okusa. Namesto da bi ta središča napolnili z dejanskimi prebivalci teh mest, ki živijo kar se da polna življenja in na ta način tako rekoč dvignejo ta mesta na višjo raven. V nasprotju s tem so se stroga središča evropskih mest prepustila predvsem tujim investitorjem, ki gradijo predraga stanovanja, ta pa ostajajo prazna. Kupujejo se kot investicija, nihče dejansko ne živi v njih in tako lahko zvečer zaznaš, da zato v marsikaterem ne gori luč. Gre za vprašanje, kaj sploh je mesto. Si želimo zamračenih središč ali takih, v katerih se poskrbi, da so odprta za ljudi?

Dino Pešut

S pandemijo se je velikemu delu populacije delo preselilo v domače okolje. A žal marsikdo ne ve, da tisti, ki smo denimo samostojni ustvarjalci v kulturi, bolj ali manj ves čas živimo tako – tako rekoč ves dan delaš, ne glede na to, kje si in koliko je ura. Nikakor ne bi dejal, da smo mladi manj odgovorni ali bolj občutljivi, a je naš odziv na to pogosto: 'Klinc gleda, pojdimo se zabavat.' To ni simptom nezrelosti, gre preprosto za ventil, s katerim se zmanjša pritisk. Tudi zato me prav nič ne preseneča, da so se techno in rave zabave prebili v mainstream.

Nekoč je pogosto veljalo za uspeh, če ti je uspelo dobiti službo v tujini. Danes pa so se mladi kdaj tudi prisiljeni seliti v tujino, saj je lahko življenje v njihovem domačem mestu postalo preprosto predrago.
Pred časom smo morda še imeli to idejo, da so se meje končno odprle in da se lahko odpravimo v neko boljšo prihodnost. A najbrž je marsikdo, ki se je odpravil v tujino, spoznal, da se je kjer koli treba odpovedati vsaj nečemu. Žal je danes res vse predrago.

Hkrati pa so ta za življenje predraga središča večjih evropskih mest vse bolj enaka …
Da, tudi v romanu pišem o tem, kako je mogoče, da danes v središčih vseh večjih mestih ješ sladoled ali hamburger istega okusa. Namesto da bi ta središča napolnili z dejanskimi prebivalci teh mest, ki živijo kar se da polna življenja in na ta način tako rekoč dvignejo ta mesta na višjo raven. V nasprotju s tem so se stroga središča evropskih mest prepustila predvsem tujim investitorjem, ki gradijo predraga stanovanja, ta pa ostajajo prazna. Kupujejo se kot investicija, nihče dejansko ne živi v njih in tako lahko zvečer zaznaš, da zato v marsikaterem ne gori luč. Gre za vprašanje, kaj sploh je mesto. Si želimo zamračenih središč ali takih, v katerih se poskrbi, da so odprta za ljudi?

Protagonist vašega romana samega sebe opiše kot "neambiciozen, nerealiziran in ciničen peder". Tudi sicer je vse več cinizma prisotnega tudi pri mladih, cinik pa nekako velja za razočaranega romantika. Kam je torej izginila romantika?
To je tudi zame osebno nadvse zanimivo vprašanje! Zadnjih deset let namreč razglašam svoj boj proti cinizmu. Hkrati pa sem v osebnem življenju konkreten cinik, a opažam, da se vendarle nekoliko odpira tudi moja romantična narava. Morda gre res za dve plati enega in istega kovanca. Romantika lahko vsi ranijo, cinik pa se proti temu brani s tem, da pravi, kako je vse tako ali tako propadlo. A menim, da če želiš biti romantik, moraš biti prav tako malo cinik in obratno, sicer bi bilo zelo težko živeti. Če imamo vsaj približno v redu vzpostavljeno ravnovesje med cinizmom in romantiko, bo tudi z nami v življenju vse v redu. Cinizem je zgolj majhna obramba, brez romantike pa bi težko preživeli te čase.

"V romantiki absolutno ni ničesar slabega, navsezadnje je po eni strani brezplačna in po drugi nadvse prijetna. Tudi če ob tem utrpiš nekaj "klofut" in "košaric", se še zmeraj splača," je prepričan Dino Pešut. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Bi se strinjali, da je za romantiko potreben tudi pogum?
Danes sta zelo prisotna cinizem in nasilje, a se mi vendarle zdi, da se v ospredje prebija tudi naša bolj patetična stran. Prisotne je veliko nežnosti in izražanja ljubezni. V romantiki absolutno ni ničesar slabega, navsezadnje je po eni strani brezplačna in po drugi nadvse prijetna. Tudi če ob tem utrpiš nekaj "klofut" in "košaric", se še zmeraj splača. Tako da naj sklenem, da se strinjam, da je za romantiko potrebnega tudi nekaj poguma.

V romanu je kar precej popkulturnih referenc, njegov protagonist pa je kot pripadnik današnje družbe seveda dejaven tudi na družbenih omrežjih. Kako ste se odločali glede teh njegovih izbir?
Kot avtor sem se zavedal, da imam opravka z zelo zaprtim likom, roman pa je strukturiran v kratka in intenzivna poglavja, tako da nisem imel prav veliko na razpolago za karakterizacijo tega lika. Nekatere odločitve so bile nadvse spontane, na primer ali bo ljubitelj glasbe. Sicer pa se njegov izbor ne sklada nujno z mojim okusom, precej teh referenc je bilo izbranih nadvse intuitivno. A me zelo veseli, da mi je uspelo vključiti Alko Vuico (smeh). Roman sem nekoliko koncipiral kot film, tako da sem se s temi referencami tudi malo poigral kot z njegovo filmsko glasbo. Odločitev, da bo moj lik prisoten na družbenih omrežjih, preprosto izvira iz tega, da je to pač naš današnji način komunikacije in bi si bilo na tej točki težko zamisliti svet, v katerem tega ni.

Doživetje istega tipa travmatičnega dogodka se lahko pri vsakem od nas zelo individualno manifestira. K sreči živimo v času, ko smo do vprašanja duševnega zdravja bistveno bolj odprti in je posledično vstopilo tudi v javni diskurz.

Dino Pešut

Sicer pa ga določa tudi kar nekaj travm, vezanih na mlajša leta, ki jih nosi s sabo.
Vsak travmatizirani posameznik ima svojo povsem specifično travmo, ki se sklada z njegovo notranjo bitjo, čeprav vse travme poimenujemo z eno in isto besedo. Doživetje istega tipa travmatičnega dogodka se lahko pri vsakem od nas zelo individualno manifestira. K sreči živimo v času, ko smo do vprašanja duševnega zdravja bistveno bolj odprti in je posledično vstopilo tudi v javni diskurz. Žal se še zmeraj duševno zdravje ne dojema povsem kot pomembnega dela naše blaginje, čeprav denimo dvakrat letno obiščemo zobozdravnika, tudi celo preventivno. Menim, da bi bilo smiselno, da bi bil vsak upravičen tudi do letnega preventivnega obiska psihiatra. Če je nekdo travmatiziran, bi morali družno poiskati primerno pomoč, ki bi omogočila, da bi skupaj navigirali skozi te njegove težave.

Pomembne so tudi okoliščine, v katere je postavljeno dogajanje v romanu, kot sta denimo družbena pogojenost in ekonomsko okolje, saj gre za kontekst, v katerega je postavljen protagonist, ki nekako poskuša razrešiti svojo družinsko zgodbo in nato kreniti dalje. Pri njem je prisotna ta neredka dinamika vezanosti na mamo, ki ima določeno težavo, o kateri se pogosto ne govori, saj gre namreč za alkoholizem. Otrok posledično postane materin skrbnik, v disfunkcionalni zakonski skupnosti pa otrok tudi zlahka postane bojno polje svojih staršev. Tudi pa nisem hotel, da bi to bil roman o smrti, saj je ta zares močan in vseprisoten motiv. Želel sem, da moj protagonist to vendarle predela in spregovori o tem. Veliko travm se lahko predela prav s tem, da se spregovori o resnici in se sooči z njo, kakršna koli že je.

Dino Pešut, hrvaški dramaturg, dramatik, pisatelj

Menite, da se zaradi travme tudi prej odraste?
Da, to je pogost simptom, kar seveda govorim kot laik. A kolikor mi je znano, je pri travmatiziranih otrokih res pogosto, da morajo zelo zgodaj prevzeti vlogo odraslega. Naj bo, da se na ta način zaščitijo pred nadaljnjimi travmami ali pa da si bili sposobni razložiti, kaj se jim je zgodilo v tako zgodnjih letih, ko naj se še sploh ne bi ukvarjali s tovrstnimi vprašanji. Obstaja pa tudi možnost, da nekdo, ki je zgodaj doživel neko travmo, zaradi tega ostane tako rekoč večni otrok, kar funkcionira kot nekakšna zaščita pred zunanjim svetom. Tudi protagonist mojega romana je moral zelo hitro odrasti, se čustveno zapreti in se prebijati naprej.

"Rečem lahko, da prevzemam odgovornost za svojega protagonista." Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Najbrž ste pogosto deležni tega vprašanja, a ga je težko zaobiti. Koliko vas samih je v protagonistu?
Da, tega vprašanja sem seveda večkrat deležen. Rečem lahko, da prevzemam odgovornost za svojega protagonista. Blizu mi je glede na starost, pogled na svet in okolico, v kateri živi. Vendar svoje pisanje dojemam kot fikcijo, saj tudi če izhajam iz sebe, je to vselej tako rekoč "kakor da" svet. V smislu, da če bi jaz bil tak in tak ter bi se znašel v taki in taki situaciji ... Nasploh je velik delež književnosti pravzaprav avtofikcija in tudi sam ne morem postaviti takšne ločnice, da ne bi pisal skozi samega sebe. Glede svojega protagonista in mene samega lahko rečem, da sem uporabil nekatere svoje avtobiografske podatke, ki so tudi javno znani, a sem bil prav tako pozoren na to, da sem vključil tudi stvari, ki jih lahko bralstvo prepozna kot neka obča mesta oziroma neke skupne toponime. Roman torej ni avtobiografski, glede avtofikcije pa še zmeraj nisem povsem prepričan, kaj ta pomeni (nasmešek).

Dino Pešut: Tatin sin

Po izobrazbi ste dramaturg in do danes je tudi na odrih zunaj Hrvaške zaživelo kar nekaj vaših dram. Koliko drugače ste pristopili k pisanju romana v primerjavi z delom za gledališče? Je pisanje romana intimnejša izkušnja?
Bistvena razlika med pisanjem drame in romana je, da se roman piše občutno dalj časa kot drama. Že s tega vidika je roman bistveno intimnejši, saj se skupaj z njegovim koncipiranjem z romanom zagotovo ukvarjaš nekaj let. Pisanje romana vidim tudi kot neke vrste meditacijo v smislu, da gre za obris mojega življenja. Drame pa ne samo, da nastajajo krajši čas, temveč se lahko že prek samih didaskalij in drugih tehnik konkretneje poigravaš s pozicijo avtorja, torej koliko tebe samega je v tej stvaritvi in kaj počneš s svojimi liki.

Morda nekoliko nenavadno vprašanje, pa vendar za konec: vam je protagonist vašega romana simpatičen?
Veliko sem se moral pregovarjati z njim (nasmešek). Po eni strani ga je mogoče razumeti, po drugi pa gre za zelo zaprtega in travmatiziranega fanta. Čudno je sicer govoriti o njem kot o dejanski osebi, a v enem trenutku sem dojel, da je dejansko tak, da veliko opazuje, malo govori in veliko skriva. Zadal sem si, da se bo skozi strukturo lika videlo, kako se odpira in kako bo vendarle začel govoriti s soljudmi. Dejansko sem ga vzljubil ...