Njegov svet zajela tema, novo luč našel v branju

"Spominjanje barv iz srečnega otroštva ... Tedaj ko se je vse skupaj začelo, sem bil še otrok. Bilo mi je 11 let, obiskoval sem 5. razred ruške osnovne šole. Spominjam se, da so mi tisti teden sošolci večkrat omenjali, kako rdeče imam levo oko." Tako svojo pripoved, kako je ves njegov svet nenadoma zajela popolna tema, prične danes 61-letni Goran Glaser.

Ob rojstvu videl, oslepel pri 11 letih

Rodil se je kot zdrav, videč otrok, oslepel je pri 11 letih. "Imel sem lepo otroštvo, na deželi, v Rušah," se spominja. Težave z vidom so se pojavile iznenada, leta 1972. Najprej na eno oko, potem v bolnišnici pa še na drugo. Vse skupaj se je nato zgodilo zelo hitro – v nekaj mesecih. In takrat se je zanj začelo povsem drugačno življenje. "Nekaj časa sem bil čisto zmeden, spraševal sem se, kako zdaj naprej živeti, kako se šolati ..."

Abecedo v brajici se je naučil v dveh dneh

Imel je srečo, da so mu na pomoč že zelo kmalu priskočile strokovne službe – tedanji Zavod za slepo in slabovidno mladino Ljubljana je imel mobilno enoto, ki ga je obiskala na domu, pri njem se je oglasil tudi takratni predsednik Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Maribor. "Na začetku mi je poklonil en tak abecednik, da sem se začel učiti Braillovo pisavo. In sem bil tako navdušen, da sem se res v kratkem – v enem ali dveh dneh – naučil vse črke," pripoveduje.

Vse srednješolsko izobraževanje je nato opravljal s pomočjo Braillove pisave, ki je postala njegovo glavno orodje, učni pripomoček. "Braillova pisava je bila zelo koristna. Srednjo šolo sem opravljal v Beogradu, tako da se je bilo sprva treba še malo navaditi na jezik. Prav tako takrat še nismo imeli nobenih učbenikov v brajici, le tisto, kar smo si med poukom delali zapiske. Tudi zvočno snemanje še ni bilo toliko razširjeno. Tako smo bili pravzaprav zelo odvisni od tega, kar smo si sami zabeležili."

Za pisanje so sprva uporabljali posebne tablice. "To je bilo zelo naporno, zamudno in težko, ker si pisal od desne proti levi – zrcalno, s posebnim orodjem – šilom – si v list papirja vbadal 'pikice'. Ko si list obrnil, pa si lahko od leve proti desni prebral," razlaga. Nato so prišli Braillovi stroji, podobni pisalnim, ki so uporabni še zdaj, a okorni in predvsem glasni. "Ko si moral hitro pisati po nareku, je vse ropotalo. Pri nas je bilo to videti kot v kakšni delavnici," se pošali. V 90. letih so v uporabo nato prišle elektronske naprave, poljudno imenovane Braillove vrstice. Napravo se lahko uporablja kot samostojno enoto, lahko pa se jo tudi priklopi na računalnik, telefon. "Je majhna, lahko jo imaš zmeraj pri sebi, kaj prebereš, si tudi zabeležiš, kaj krajšega zapišeš, pa potem doma popraviš, razširiš," nas Glaser popelje skozi kratko zgodovino razvoja naprav, ki v svet opismenjevanja in literature danes vodijo slepe in slabovidne otroke.

V videči pisavi, na pisalni stroj napisal knjigo

Ljubezen do branja – in pisanja – pa ga je tako prevzela, da je napisal tudi knjigo. A ne v brajici, pač pa na običajen pisalni stroj. "Na srečo smo imeli v Zavodu za slepe v Ljubljani že takrat v 70. letih predmet strojepisje. Mogoče se je nekaterim zdelo brezveze, ampak je potem vseeno bilo zelo koristno – ko so se pojavili računalniki, nismo imeli težav s tipkovnico." Njegova 'pričevanka' Črni metulj v očeh je bila šele lani prepisana v Braillovo pisavo. Ob tem za primerjavo pokaže tudi debel 'fascikel' z zgodbo svojega življenja: "Toliko več vzame drobna, 90 strani dolga knjižica, prepisana v Braillovo pisavo."

"Za slepe in slabovidne je to stik, komunikacija s svetom"

A kljub obsežnosti teh knjig je za slepe in slabovidne učenje brajice še vedno izrednega pomena, poudarja sogovornik. "Menim, da je to zelo koristno. Ljudje, ki oslepijo kasneje v življenju, se verjetno ustrašijo, ker mogoče na začetku res ni tako enostavno. V Braillovi pisavi se črke držijo tako skupaj, da jih na novo oslepeli sprva niti ne loči. Ko pa to obvladaš, potem je pa seveda zelo koristno. Ni nujno, da bereš romane ... Je pa to stik, komunikacija s svetom," poudarja.

Prav tako se mu zdi pomembno, da tudi z novimi tehnologijami brajica ne zamre. "Tehnologija se toliko razvija, zdaj so tukaj računalniki, ko je Braillove vrstice veliko bolj enostavno uporabljati – si kaj zabeležiti ali pa tudi kaj prebrati. Mnogi ne berejo daljših tekstov v Braillovi pisavi, ker je dosti lažje poslušati zvočne posnetke. Za kakšne romane je poslušanje seveda bolj priročno, dočim za kakšno strokovno literaturo, za študente je pa zelo koristno. Sploh, ker v Braillovi pisavi otipaš, kako je beseda – sploh tuja – napisana. Pri zvoku je to težje. Jaz, čeprav nisem dober čitalec, cenim Braillovo pisavo," pove in doda, da je tukaj povsem praktična uporaba. "Že zato, da si lahko kaj označiš – recimo, ko si shranjuješ položnice, da veš, kaj kam shraniti. Sem zelo hvaležen, da to obstaja."

Življenjska moč, boj, pogled na življenje

Glaser sicer jasno poudarja, da ni človek, ki bi se zaradi slepote smilil samemu sebi, še manj želi, da ga pomilujejo drugi. "Živim zadovoljno in aktivno življenje. Kot vsak človek sem imel različna obdobja v življenju – naprej lepo otroštvo, potem slepota, šolanje. Imel sem srečo, da nisem imel težav z zaposlitvijo in sem kar hitro dobil službo. Delal sem kot maser, sprva v mariborskem medicinskem centru, nato v bolnišnici, vse do upokojitve. Ker imamo slepi benificirano delovno dobo, sem se lahko upokojil še dokaj mlad. Ustvaril sem si družino, bilo je kar precej dinamike tudi v družinskem življenju. Vseskozi sem povezan z društvom slepih, kjer imamo razne aktivnosti, deloval sem tudi pri izvršnem odboru društva."

In čeprav pridejo tudi kakšni trenutki, ko mu kaj ne uspe, pravi, da je najpomembneje, da ne odneha. "Sam lahko grem na sprehod okoli bloka, ali pa do društva slepih, ne morem pa nekam v naravo, da bi rekel: zdaj bom pa šel na Pohorje, ali pa na Piramido. Za to potrebujem spremstvo. Pomemben pa je pozitiven odnos do življenja. Hvaležen sem, da sem bolj nagnjen k takšnemu pozitivnemu odnosu, kot pa h kakšni zagrenjenosti ali tarnanju," še sklene.