Letošnji prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo je prepoznaven predvsem po svojih temačnih krajinah s poudarjeno, ekspresivno slikarsko ali risarsko potezo.

Prešernov nagrajenec za življenjsko delo, slikar Herman Gvardjančič, živi in ustvarja v Gorenji vasi – Retečah pri Škofji Loki. Kot piše v utemeljitvi Prešernove nagrade, je Gvardjančič že desetletja ena osrednjih figur slovenske likovne umetnosti. Od koncu študija konec 60. let je redno razstavljal doma in v tujini ter za svoje delo prejel številne nagrade in priznanja. Foto: BoBo
Prešernov nagrajenec za življenjsko delo, slikar Herman Gvardjančič, živi in ustvarja v Gorenji vasi – Retečah pri Škofji Loki. Kot piše v utemeljitvi Prešernove nagrade, je Gvardjančič že desetletja ena osrednjih figur slovenske likovne umetnosti. Od koncu študija konec 60. let je redno razstavljal doma in v tujini ter za svoje delo prejel številne nagrade in priznanja. Foto: BoBo

Približa se abstrakciji, a se od nje tudi odmakne, saj, kot pravi sam, z abstrakcijo ne more povedati zgodbe Sorškega polja. Pri tem ne gre za prepoznavnost motiva, temveč za občutja človeka, kar so opazili tudi številni pisci, ki so njegovo krajino označili za psihogram umetnikovih duševnih stanj, kot psihično vizijo, kot prostor, ki ne more razrešiti psihičnih travm, naravo, ki se ne zmeni za človekovo usodo. Prav človek pa bo naravo uničil, je prepričan Gvardjančič, ki se v svojem slikarstvu dotika tudi požarov v Avstraliji in na Krasu.

Več pa v spodnjem pogovoru.


Najin pogovor ob Prešernovi nagradi za življenjsko delo želim začeti s temeljnimi temami. Umetnost so vprašanja življenja in smrti, ste dejali. Kot preberemo tudi v utemeljitvi nagrade, večino vaših del zaznamuje temačna in tesnobna atmosfera. Kako vas, pa tudi človeka in umetnost nasploh določa končnost vsega?
To je odlično vprašanje, ker je dejansko tako, kot ste navedli. Mislim pa, da je to vprašanje vsake umetnosti: rojstvo, življenje in smrt. Seveda so umetniki, ki to posebej poudarjajo, sebe imam za enega takih. Predvsem je poudarek na koncu, ki nas čaka, in ta tema mi je blizu. Nenavadno se zdi, da mi je to lahko blizu. Vendar jaz opazujem svoje okolje, ljudi okrog sebe, naravo in na koncu je zadnje dejanje vedno smrt in izginotje. To pa so travmatične stvari in se nanje osredinjam.

Vsako človeško življenje je sestavljeno iz svetlega in temnega dela, in mene je od nekdaj bolj zanimal ta temnejši del, pravi slikar Herman Gvardjančič. Foto: Umetnikov arhiv
Vsako človeško življenje je sestavljeno iz svetlega in temnega dela, in mene je od nekdaj bolj zanimal ta temnejši del, pravi slikar Herman Gvardjančič. Foto: Umetnikov arhiv

To je neko ozadje, ki določa naš obstoj. Po drugi strani pa, ali je morda na drugi strani teme tudi neko čudenje neverjetnosti življenja, temu, da sploh obstajamo, da se svojega obstoja zavedamo? Je v vaših delih tudi kaj metaforično svetlega?
Svetloba in tema sta del vsakega slikarstva. Del svetlobe vedno prenašam s seboj, saj moram preživeti do tega vprašanja konca. Nisem veren, vendarle v nekem smislu mi je žal, da nisem. Ker prehod v to morda večnost bi bil zame kot človeka razuma idealen. Žal ne verujem in mislim, da je temačnost definitivno konec vsakega živega bitja. To se me dotakne do te mere, da ostajam vedno v območju tega vprašanja. Bil bi pa presrečen, če bi veroval. Mislim, da imajo ljudje, ki verujejo, srečo, saj te to na neki način podaljša.

Herman Gvardjančič, Post COVID, 2020, prosevna slika – akril, 70 x 100 cm. Foto: Umetnikov arhiv
Herman Gvardjančič, Post COVID, 2020, prosevna slika – akril, 70 x 100 cm. Foto: Umetnikov arhiv

Želela sem nakazati na to, da če smo na eni strani obremenjeni s smrtnostjo, s končnostjo, pa vendar pomeni, da če imamo do tega temačne občutke, da vendarle cenimo to, kar je življenje. Da je nekaj vredno.
Ja, točno tako. To je veliko vredno. Po logiki, o kateri sem govoril, je to edinstven primer – samo enkrat živim, zato to življenje spoštujem. To je nujno. Skozi to vidim kulturo. Tudi umetnost. Zavedati se moramo edinstvenosti življenja, in to se dotakne tudi ustvarjalcev.

Skozi to prizmo dojemate tudi naravo. Ta je pomembna stalnica vašega dela in tudi osebnega življenja. Sicer pa se vaše delo večinoma povezuje z abstrakcijo visokega modernizma in ekspresionističnim izražanjem čustev – čeprav imate sami do te oznake zadržke, pa verjetno drži vsaj v tej poudarjeni sledi vaše roke, riskarske ali slikarske poteze. Prehajate v abstrakcijo, a kot pravite, ste od nje zbežali, ker z njo ne morete povedati zgodbe o Sorškem polju. A prav ta meja med abstrakcijo in prepoznavnostjo motiva se mi zdi ključna. V vaših delih razbiramo hkrati podobo narave in likovno površino – hkrati vidimo drevesa in zaplate barve, sledi vaše risarske poteze. Občutek imam, da se ravno s tem prehajanjem približate neujemljivosti občutij, ki jih v nas lahko vzbudi narava …
Točno tako je. Me veseli, da ste to opazili, ker mnogo ljudi ne. Iščejo podobnost krajine, ki po tej logiki ni možna. Odziv iz narave je. Narava pa nam žal zelo hitro izginja pred očmi. Uničil jo bo seveda prav človek.

Če se vrneva k slikarstvu. Dotik abstrakcije se mi je zgodil. Vem, kaj je abstrakcija, to čutim. In tudi vem, zakaj je prišlo do abstrakcije. A sam sem poln zgodb, tudi če se to morda ne zdi na prvi pogled. In tem zgodbam je treba najti slikarsko obliko, jih definirati in razvijati. Vendarle sem odvisen od tega okolja. To okolje mi diktira zgodbo in sem del zgodbe. Prav tako je okolje del te zgodbe. Zato je okolje zame pomembno.

Z razstave Hermana Gvardjančiča Risbe iz ciklov Australian Dreams in Postcovid, galerija Equrna, julij–avgust 2020. Foto: Galerija Equrna
Z razstave Hermana Gvardjančiča Risbe iz ciklov Australian Dreams in Postcovid, galerija Equrna, julij–avgust 2020. Foto: Galerija Equrna

To je zgodba. Zgodba o človeku. Tako ste sami dejali o svojem slikarstvu. Aleksander Bassin pa se je vprašal, ali je to zgodbo mogoče uzreti skozi neskončne motive Trav, Krajin, skozi podnaslovitve Depresije, Intima, Reminiscence, potem pa spet skozi motiv Hiše in specifične podnaslovitve, kot sta Verjetni kraj samomora in Hiša samomorilke Silve. In bi zdaj vam zastavila to njegovo vprašanje?
Seveda je vse to, kar slikam, zgodba o človeku. Zgodba je seveda v nekem smislu podrejena mojemu slikarskemu oblikovanju oz. slikarstvu do te mere, da zgodba še živi. Ko mi zgodba zdrsne z mojega območja oz. platna, je slika slaba. Se pravi, to je zgodba o človeku, ki preko možnosti, ki jo slikar ima, pojasni to zgodbo. Gre torej za krajino, za katero pa stojijo človek, človeštvo, družba, okolje in seveda jaz, ki to delam.

V navezavi na to, da ste za tem tudi vi, bi navedla še nekaj oznak vašega dela. Krajina kot psihogram umetnikovih duševnih stanj, krajina kot psihična vizija, kot prostor, ki ne more razrešiti psihičnih travm, narava, ki se ne zmeni za človekovo usodo … vse to so zapisali o vaši krajini. Kako naše dojemanje narave zrcali našo psiho?
Najprej bi se priklonil vsem piscem, ki so to napisali. Mislim, da so ti stavki definicije, ki pojasnijo prostor med mano in gledalcem. Sem jim naravnost hvaležen. Želim reči, da je slikarstvo medprostor med slikarjem in gledalcem. Takšni stavki pojasnijo pravzaprav fenomen slikarstva.

Herman Gvardjančič, MARIUPOL 22, 2022, olje na platnu, 253 x 208 cm. Foto: Galerija Equrna
Herman Gvardjančič, MARIUPOL 22, 2022, olje na platnu, 253 x 208 cm. Foto: Galerija Equrna

Kako pa so te slike povezane s trenutkom, v katerem ste začutili neki vtis iz narave. Pogosto s seboj nosite beležnico in si zapišete hitre zapise, kot to sami imenujete. Tudi v monografijo ste vključili risbice na različnih nosilcih – od post it-listkov, kuvert, računov ... Gre torej za hipne zapise, za katere ste rekli, da vas skoraj bolj kot slika, ki pozneje nastane na podlagi teh zapisov, vrnejo v tisti trenutek, ko so te skice nastale. V kakšnem odnosu sta končna slika in hipni, bežni vtis, zapis?
Večkrat sem že dejal, da mi ta zapis oz. skica ponovno sproži vsa tista občutenja trenutka, ko sem to naredil. Povprečnemu gledalcu to ne pomeni nič ali zelo malo. Meni pa pomeni veliko. Skica je povezava z motivom, ki niti ni motiv, ampak občutje. Skozi skico vidim slikarsko možnost, kako ta občutek poustvariti. Zanimivo je, da ljudje vedno iščejo motiv, zame je pa to samo način, kako lahko nekaj povem ne le o naslikani krajini, ampak o sebi. V sliki sem nekako prisoten. Če me v sliki oz. tem izdelku ni, je zame ta slika slaba.

Tu bi se dotaknila še naslova Verjetni kraj samomora in izpostavila dvoje. In sicer – temo samomora v vašem delu oziroma vprašanje, ali se po vašem mnenju takšne temačne zgodbe zapišejo v samo naravo ali ostanejo v tistem prostoru. Poleg tega pa še to besedico verjetni – ki je nekje zapisana kot verjetni kraj samomora, to pa ima nekoliko drugačno konotacijo.
V naslovu velikokrat hote ali nehote spreminjam besede, zato to ni merodajno. Ampak vrniva se nazaj. To je ena od mojih najbolj temačnih tem, ki se je potem nadaljevala v moje slikarstvo. V mojem prejšnjem obdobju razmeroma svetlih slik te drame ni bilo. Nato pa sem izvedel za dva grozljiva primera, ko je mati ubila dva otroka in sebe. Zame je bila to velika tragedija. Ne razumem, kako je to sploh mogoče. Ampak to je bil premik, prelom v mojem gledanju okolja, na kar sem se seveda odzval. V tej hiši v Medvodah zdaj živijo drugi ljudje in je tudi vizualno povsem druga hiša. A še kadar se danes peljem mimo, je zame to ta hiša, in tudi vem, zakaj sem jo upodobil. Je zelo enostavno upodobljena, vendarle jo drama v samem naslovu in spoznanje o dejanju naredi povsem drugačno. Ko jo vidim, je zame to še vedno hiša groze.
Verjetni kraj samomora pa se navezuje na zgodo o mami, ki je v Zbiljsko jezero pometala svoje otroke in se nato vrgla še sama. Predvideval sem, kje bi to lahko bilo. Predstavljal sem si kraj samomora, od tod pa tudi vizualna podoba in naslov slike.

Herman Gvardjančič, SLOVENSKI GRB 1991, akril na platnu, 180 x 145 cm. Foto: Galerija Equrna
Herman Gvardjančič, SLOVENSKI GRB 1991, akril na platnu, 180 x 145 cm. Foto: Galerija Equrna

Ješa Denegri je zapisal, da je za vas ključna podlaga lastnega genius loci v dediščini slovenskega krajinskega slikarstva zgodnjega modernizma, začenši z zgodnjimi predhodniki v tradiciji domačega impresionizma in kolorističnega ekspresionizma. Tu bi se obrnila k impresionizmu – vemo, da se krajina tedaj pri nas izoblikuje kot narodni motiv. Kako gledate na to njeno vlogo, glede na to, da ste, recimo, na dan osamosvojitve Slovenije naslikali slovenski grb, tu je tudi cikel Slovenae.
To je spet zame zelo specifično. Ne glede na politične situacije v Sloveniji, ki so grozljive, poudarjam, da sem Slovenec, ker to vidim tudi v lastnih slikah. Mirno lahko poudarim: jaz sem Slovenec. Ob osamosvojitvi smo povsod brali o grbu, zato sem ta politični premik obeležil. Rekel sem si, zdaj bom pa naredil grb. A ustvaril sem ga povsem v slogu svojega slikarstva. Grb je seveda pozneje naredil Marko Pogačnik, s katerim sva v študijskih letih prijateljevala. Ampak jaz sem ga naredil v slikarskem smislu – ne gre za grb, temveč za sliko.

Moj odnos do Slovenije je izjemno pozitiven. Ne v političnem smislu, politika mi ni blizu. A krajina v mojem slikarstvu je zame slovenska krajina, to tako vidijo tudi nekateri umetnostni kritiki. Nikoli nisem bil politik, nikoli ne bom, in tudi če bi me prosili, nikoli ne bi šel v politiko. Tovrstna političnost bi me motila tudi v mojem slikarstvu. Ne moti me pa slovenstvo. Ne moti me slovenska krajina, ker sem del nje, jo na neki načim artikuliram, zapisujem. To me pa ne moti, to je res. Resnično stojim za tem slikarstvom.

Herman Gvardjančič, Sigur Ros; 2010; akril, platno, 170 x 210 cm. Foto: Umetnikov arhiv
Herman Gvardjančič, Sigur Ros; 2010; akril, platno, 170 x 210 cm. Foto: Umetnikov arhiv

Nujno pa morava omeniti še pomen glasbe za vaše delo – ob njej ustvarjate in včasih po glasbenikih ali njihovih skladbah poimenujete svoja dela. Če nas ob vaših temačnejših, črno-belih risbah in slikah ne preseneti ime islandskega glasbenika Johana Johanssona, pa so morda bolj presenetljiva imena The Beatles in pa Rolling Stones. Kakšna dela so nastajala ob različni glasbi?
Mene ves čas spremlja rock, potem se me je dotaknil tudi džez. Vse to poslušam, še najbolj pa resno glasbo. Resna glasba je tista, ki je poglobljena tako, kot se sam potapljam v svojo sliko. Podobno se potapljam v glasbo. V prvem obdobju se me je dotaknila Nico, pevka, ki ima izjemno blag in pretresljiv glas. Zelo dobra in čutna glasbenica je bila. In ta čutnost se mi potem vleče pri vseh glasbenih avtorjih.

Herman Gvardjančič, PESMI ZA NICO, 1999, akril na platnu, 155 x 140 cm. Foto: Galerija Equrna
Herman Gvardjančič, PESMI ZA NICO, 1999, akril na platnu, 155 x 140 cm. Foto: Galerija Equrna

Zanimivo, dela, torej cikel Pesmi za Nico, so pa izrazito nabita, močna, barve so rdeče, vijolične. Če vas večinoma poznamo po črno-belem svetu z malo rumene, so pa tu skorajda agresivne v teh svojih gestah in močnih barvah.
Res je. Galerija Equrna me je predlagala za Prešernovo nagrado, ki sem jo po tretjem predlogu dobil. Tu sem razstavil dela tega mojega najbolj barvitega obdobja. Dela, ki so nastajala v povezavi z njeno glasbo, so izrazito barvita, pa tudi ekspresivna, z debelimi, težkimi nanosi barv. Nico je ena od glasbenikov, ki so se me dotaknili. Zelo mi je blizu Johann Johannsson – on je tako prepričljiv in temačen glasbenik, da sem skoraj prepričan, da je naredil samomor – leta 2018 so ga namreč v Berlinu našli mrtvega. Njegova glasba je tako težka, da je naravnost fantastična. Atelje mi je zapolnila do te mere, da velikokrat sedim v ateljeju in samo poslušam. Prepriča me. Z njegovo glasbo sem vesel, čeprav je to morda nenavadno.

Morda ob tem omenim še en opis vaše umetnosti, da je hvalnica tragičnosti življenja kot poskus katarzične upodobitve nelagodja pred nedoumljivim končnim. V tem zna biti torej tudi neka katarza, neka svetlost. Ključna za vas je risba. Zanimivo pa o risbi govorite tudi pri delih, ki bi jih sama verjetno označila za slike, ker gre tudi za tehniko akrila in je vpleten čopič. Zakaj?
Zelo preprosto. Trdim, da je risba temeljna disciplina za vsa vizualno-likovna dela. Tudi abstraktna slika ima v ozadju risbo. Sam pa se velikokrat vrnem izključno k risbi, saj določene stvari lahko izrazim samo tako. Zlasti zadnja obdobja sem se pogosto ukvarjal z risbo, in sicer z velikimi risbami. V slovenskem prostoru so to edinstveno velike risbe, velike oz. visoke 2, 3 metre. Če pri sliki govori element barve, ploskve, pa tukaj govori samo risba, ki mora izražati to ekspresivnost. Risba je zame zelo pomembna disciplina.

Foto: Galerija Equrna
Foto: Galerija Equrna

Avstralski požari, pandemija, vojna v Ukrajini, požari na Krasu … na vse to se nanašate v svojem delu, a na način, ki ni zelo ekspliciten. Glede družbeno angažirane umetnosti, ki je danes pogosta, zlahka slišimo tudi kakšno kritiko, češ, da ji lahko umanjka likovna plat – to se pri vas gotovo ne zgodi. Če sva začela z večnimi vprašanji, končajva z bolj neposredno perečemi težavami in krizami – v kakšnem odnosu je to dvoje?
Mislim, da bo človek gotovo uničil okolje, naravo in univerzum. Vsi poskusi Thunbergove in drugih so žal končani. Zdaj smo sredi problema, o katerem govorim. To so tragedije narave zaradi človeka. Požari so brez dvoma posledica človeške navzočnosti. Ko je gorelo v Avstraliji, sem gledal trpljenje malih živali in ljudi. To je grozljivo. In na lepem se nam je zgodilo tu v Sloveniji, na Krasu. Mene je Kras enako pretresel kot Avstralija. Včasih me spravi do solz. Čutim tragedijo človeštva. In tako tragično bo šlo naprej. Nič lepega si ne obetam, ampak o vsem se pogovarjam sam s sabo. Koga pa zanima, kaj meni en Herman Gvardjančič. Nikogar. Ampak resnica je takšna. Ni rešitve. Malo sem črnogled. Ampak tako je in tako bo.

In to odražajo tudi vaša dela.
Tako je.

Daljši pogovor s slikarjem prisluhnite v priloženem posnetku oddaje Naši umetniki pred mikrofonom.

Herman Gvardjančič, prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo: "Če me ni v sliki, je slika slaba."