Stanovanja za mlade: luksuz in beda hkrati
Država na stanovanjskem trgu ne opravlja svoje funkcije, so prepričani mladi, ki so o stanovanjski problematiki razpravljali na srečanju v organizaciji inštituta 8. marec, kolektiva Zadrugator in Najemniškega SOS. Stanje na področju stanovanj - to je zanje luksuz in beda hkrati - se po njihovem ne bo spremenilo toliko časa, dokler bo najem stanovanj reguliral zgolj trg.
Mladi si v trenutni situaciji težko predstavljajo svojo »bivanjsko« prihodnost, saj je stanje na najemnem trgu katastrofalno, pravijo. »Kako je mogoče, da za stare, hladne in vlažne sobe v Ljubljani plačujemo 400 evrov in stroške? Zakaj so razpisi za neprofitna stanovanja postali loterija? Ali je res edina možna rešitev stanovanjskega problema staro in majhno stanovanje v Domžalah, do katerega lahko pridemo le s pomočjo staršev in dragega kredita, ki nas bo obremenjeval še trideset let? Ali pa bomo celo življenje preživeli s cimri v predragem in (pre)slabem najemnem stanovanju?« so vprašanja, na katera že leta iščejo odgovore.
Ne samo, da je država že desetletja brez delujoče stanovanjske politike, so kritični mladi, tudi strateški dokumenti, kot so nacionalni stanovanjski programi, so v veliki meri ostali zgolj na papirju – kot seznami dobrih želja. Področji nepremičninskega in najemniškega trga sta v celoti prepuščeni trgu, kar se kaže v naraščajočih cenah, zaradi katerih so primerna stanovanja mladim nedosegljiva. Država je po njihovem prepričanju zatajila tako pri pripravi ukrepov za dostopna neprofitna stanovanja kot pri nadzoru nad pogoji, v katerih živijo najemniki, prav tako je »pozabila« na gradnjo vsem dostopnih stanovanj.
Država je že desetletja brez delujoče stanovanjske politike.
Vir za gradnjo stanovanj naj bodo nepovratna sredstva, ne krediti.
Stanovanjska politika potrebuje dolgoročno vizijo.
Nevzdržni najemni trg
Stanje mladih najemnikov opisuje Maša Hawlina iz Zadrugatorja: »Pogodbe (če jih sploh imajo) se sklepajo za enajst mesecev, najemnine rastejo, kakovost stanovanj je vprašljiva, lastniki pa pogosto kršijo Stanovanjski zakon, vdirajo v zasebnost, prepovedujejo prijavo prebivališča, zaračunavajo neupravičene stroške, najemnike v poletnih mesecih izselijo …«
V trenutnih pogojih, ko je povpraševanja na najemnem trgu veliko, dostopnih in relativno kakovostnih stanovanj pa malo, najemnik s tem, da zahteva upoštevanje svojih najemniških pravic, tvega izgubo doma, saj lastnik ve, da bo brez težave našel drugega najemnika, ki bo pristajal na nevzdržne pogoje. Zato je treba najemnika zaščititi kot šibkejšo stranko veliko bolj kot lastnika: tudi pravici nista enakopravni, zaradi te osnovne neenakosti ne moremo popustiti pogodbenim razmerjem, ampak potrebujemo širšo regulacijo države.
Maša Hawlina
Po mnenju Hawline je nujno, da država nesorazmerje med najemodajalcem in najemnikom uravnoteži z močno zakonodajo, nadzorom najemnega trga, ki bo črko zakona uveljavljal tudi v praksi ter regulacijo najema, ki bo omejila nevzdržno rast cen ter spodbudila dolgoročna najemna razmerja, v katerih bodo najemna stanovanja spet postala dom in ne začasno zatočišče, v katerem najemniki ves čas trepetajo pred zvišanjem najemnin in ponovno selitvijo.
Kot dodaja Hawlina, kaže, da je vlada Roberta Goloba »prva, ki bi rada celovito naslovila stanovanjsko področje, a zato moramo še toliko bolj previdno spremljati, kakšne odločitve sprejema«: »Ker gre za politično vprašanje, je nujen tudi javni proces, ki bo vključeval tako široko strokovno kot tudi javno razpravo - teh zaenkrat še ni bilo, kar je zaskrbljujoče.«
Stanovanjska politika potrebuje dolgoročno vizijo, kar po Hawlini pomeni, da bi morali vzpostaviti sistem, v katerem bodo v roku 30, največ 50 let, skladno z razvojem potreb, približno 20 do 30 odstotkov stanovanjskega fonda predstavljala javna najemna neprofitna stanovanja, še dodatnih pet odstotkov pa najemne stanovanjske zadruge. Odgovor, kako takšen sistem zagotoviti, po njenem leži v prepletu ukrepov, ki bodo vključevali »progresivni nepremičninski oziroma premoženjski davek, stanovanjske prispevke od dela, aktivno zemljiško politiko, sistemske vire nepovratnega in povratnega financiranja na lokalni in nacionalni ravni, okrepljene najemniške pravice in poostren inšpekcijski nadzor, regulacijo oddajanja stanovanj v turistične namene, podporo stanovanjskim zadrugam …«
Napovedi vlade, po katerih bo ta po letu 2026 vsako leto zgradila tri tisoč stanovanj, za kar bo na republiškem Stanovanjskem skladu (SSRS) vsako leto na voljo sto milijonov evrov, se zdijo »odlične«, toda omenjena sredstva, pravijo v Zadrugatorju, sklicujoč se na oceno direktorja SSRS, trenutno zadostujejo za gradnjo le kakšnih 700 stanovanj. Še bolj problematično pa je, da bodo morali skladi ta sredstva očitno vračati. »Skladi so že sedaj gradili z zelo ugodnimi in dolgoročnimi krediti, ki so jih pridobili pri evropskih ustanovah, pa kljub temu nismo bili zmožni zagotoviti ugodnih in kakovostnih stanovanj - cene t. i. javnih stanovanj se namreč približujejo tržnim. To jasno kaže, da ne smemo iskati novih virov kreditiranja ampak znatna nepovratna sredstva, vključno z zemljišči, s čimer se bo dejansko znižal strošek investicije, kar je edini način, da lahko stanovanja naredimo dovolj ugodna,« pravi Hawlina.
