Za konec kariere ste se odločili po svoji najboljši sezoni in zgolj pri 26 letih. Kako to?

Že v preteklih sedmih letih, morda celo kakšnem več, sem po koncu sezone vedno pri sebi tehtal, če želim nadaljevati. Vedno sem se zavedal, da v skokih še nisem pokazal vsega, kar si želim. To me je vleklo naprej. Po zadnji sezoni, ki je bila zelo uspešna, pa te motivacije nisem več našel. Ko so aprila ostali začeli trenirati za novo sezono, je mene vleklo povsem drugam. Posledično, ko je prišla zima, ni bilo nobenega smisla, da bi šel na tekmovanja. Nisem pa želel vse do sedaj povedati, da bom končal kariero, saj nisem želel prelomiti svoje besede. Gre za velik preskok v mojem življenju, zato sem si raje vzel nekoliko več časa.

Čeprav delujete zelo prepričljivo, nam kanček dvoma daje datum vašega slovesa. Je zgolj naključje, da se boste poslovili prvega aprila?

Ne, resnično gre samo za naključje. Sem pa tudi sam pomislil, da bi se lahko malce pohecal iz tega.

Svojo tekmovalno kariero ste prekinili podobno presenetljivo kot smučarka Meta Hrovat. Slednja je v preteklih dneh že nakazala, da vrnitev na bele strmine ni nemogoča. Vi vztrajate pri svoji odločitvi?

Nisem slišal, da Meta razmišlja o vrnitvi. To je zelo lepo slišati in me njena odločitev ne preseneča. Ker je zelo tekmovalna, verjamem, da ji je premor dobro del, saj pogreša ta adrenalin. Sam v tem obdobju tega nisem začutil. Sem pa tudi človek, ki se zelo rad drži svojih besed. Če danes pravim, da sem zaključil, to pomeni, da sem zaključil.

Družina Prevc ste skakalni fenomen. Trije bratje Peter, Domen in vi ter sestra Nika imate stopničke svetovnega pokala v isti disciplini. Kakšen odnos do skokov imate v družini?

Ko je Nika letos prišla do svojih prvih stopničk, sem dobil ogromno sporočil o zgodovinskem dosežku. Najprej sem pomislil, da sem jaz zamočil, saj bi lahko vsi štirje dosegli zmago svetovnega pokala. Brez pritiska do Nike, verjamem, da jo bo ona dosegla, jaz pa bom ostal brez nje. Drugače pa doma nikoli nismo bili tekmovalni med seboj. Do teh rezultatov nas je privedla delavnost. Vsi smo vedno strmeli k tem, da smo izkoristili vsak trenutek v dnevu. Veliko opravil je bilo okoli hiše in vsi smo pomagali povsod. Je pa res, da si z uspešnostjo bratov lažje zastaviš višje cilje. Zdijo se ti bolj realni, ker veš, da jih je nekdo iz tvojega okolja že dosegel.

V mladinskih in kadetskih kategorijah ste bili še bolj uspešni od obeh bratov, v svetovnem pokalu pa ste edini brez zmage. Ali kaj obžalujete v karieri?

Pri prehodu na najvišji nivo sem največ zaviral samega sebe. Glava mi je povzročala veliko več težav, kot je bilo potrebno. Šele v zadnjih dveh sezonah sem se nekoliko sprostil in sledili so tudi rezultati.

Poleg družinskega priimka celotno vašo kariero zaznamuje tudi rivalstvo z Anžetom Laniškom. Od prvih tekem v otroških kategorijah do lanske borbe za uvrstitev v olimpijsko ekipo sta bila večna tekmeca.

Res je in tudi večkrat rad povem, da sva oba lahko le srečna eden za drugega. Nekako pri trinajstih letih sva se začela odmikati od ostalih v Sloveniji. Bilo je veliko tekem, ko je bilo jasno, da bova o prvem in drugem mestu odločala jaz in on, ostali pa se bodo borili za ostala mesta. Vedno sva imela veliko borbo in seveda ima tudi on posebno mesto v mojem življenju.

Je šlo vedno za zdravo rivalstvo?

Iz moje strani je bilo vedno vse zelo prijateljsko. Jaz sem se večkrat njemu malce posmehoval, koliko si je on najine dvoboje jemal veliko bolj k srcu. Sploh, če sem ga premagal. Je pa sedaj, ko je Anže postal res vrhunski, spremenil tudi to. Na vse skupaj gleda veliko bolje in ne dela več kakšnih dram.

Imate v mislih vašo borbo za mesto v ekipi na olimpijskih igrah?

Ne, saj tam ni bilo nič posebnega. Kaj pa imate v mislih?

Izgledalo je, kot da vam ni hotel čestitati.

Tega jaz nisem opazil, mislim, da moje roke sploh ni videl. Sem ga povsem razumel. Tudi zame je bil to najtežji dan v moji karieri. Bilo je tako obdobje, ko je bilo težje priti v slovensko ekipo, kot biti potem dober na tekmi. Tisti dan mi je dal v karieri največ. Bil sem povsem iztrošen, zato se danes težko znajdem v položaju, da bi sploh začel jamrati.

Zaključiti na letalnici ni kar tako. Po naših informacijah niste v slabi formi. Kaj pričakujete od zadnjega skoka?

O formi bi se dalo govoriti, je pa res, da je znanje o skokih v podzavesti ostalo. Moral sem le prenesti občutke na telo, kakršno je danes. Opravil sem nekaj treningov, v katerih sem užival. Skakal sem daleč, a tehnično je bilo veliko napak. Sem realen in vem, da nekega ekstremnega poleta ne morem pričakovati. Lani sem bil najbolje pripravljen v karieri in sem skočil osebni rekord. Za letos si želim le enega spodobnega poleta.

Imate za zadnji skok pripravljenega kaj posebnega? Kdo vas bo spustil po naletu?

V planu nimam ničesar posebnega. Častni trenutek bi najraje prepustil kar Igorju Medvedu, ki je v zadnjih dveh sezonah največ delal z menoj. Vedno je tudi priprl vrata, če so se mi kdaj zaprla. Je eden tistih, ki je v moji karieri pustil veliki pečat.

S kom pa ste drugače najbolje sodelovali?

Veliko je bilo ljudi, s katerim smo delali dobro. A če moram imenovati koga, potem bi začel pri Sandiju Čimžarju, ki me je nekako izoblikoval v mladih letih. On je postavil temelje, da sem postal tehnično tako dovršen. Potem je bil zelo pomemben Gorazd Bertoncelj, za mene osebno najboljši trener. Zelo zahteven in natančen. Je takšen kot jaz. Čeprav sva sodelovala dolgo časa, imava na roki preveč prstov, da bi lahko naštela moje popolne skoke. Vedno sva našla rezerve. Za njim pa so še Goran Janus, Igor Medved in na koncu Robert Hrgota. Omenil bi pa tudi Mitjo Oraniča, ki mi je na koncu pomagal spremeniti določene poglede.

Zelo zanimivo, da kot član kluba iz Kranja ne omenjate Janija Grilca?

Hvala, da ste me opomnili. Seveda je bil Jani veliko ob meni in ima ogromno zaslug. Je pa tako, da je bil on bolj tukaj zato, da me je vzdrževal v formi, prej omenjeni pa so me kaj novega naučili.

Vrhunski šport ima vedno dve plati. Imate več lepih ali slabih spominov?

To sta dve različni stvari zame. Težkih stvari se nočeš spominjati, a ti dajo največ za življenje. Kot že rečeno, interna tekma med menoj in Laniškom je bila najtežji del kariere, ki me je totalno iztrošil, a hkrati dal največ za naprej. Dobre stvari pa nastanejo z uspehi, a so le lep spomin in ne šola za naprej.

Skokom povsem zapirate vrata v življenju?

Sem zelo odprt. Če lahko kako pomagam, sem z veseljem zraven. Odprt sem za delo pri Slatnarju in delo pri Smučarski zvezi Slovenije.