Leta 1908 jo je na paleolitskem najdišču v okolici vasi Willendorf v Avstriji našel eden od delavcev, zatem je zaslovela kot Venera, četudi je njeno najdišče v sedanjem germanskem prostoru. Ni postala, denimo, kakšna Freya. Več kot stoletje po odkritju kaže, da je bila odločitev za ime iz mediteranske klasike preroška. Willendorfska Venera, ena najbolj ikoničnih likovnih upodobitev žensk vseh časov, je sodeč po zadnjih raziskavah najverjetneje Praitalijanka.

Tehnologija 21. stoletja je pokazala, da jo je njen avtor ali avtorica najverjetneje ustvaril iz oolitskega apnenca s poreklom ob ledeniškem Gardskem jezeru na severu apeninskega škornja. Študijo o tem so objavili Gerhard Weber, Alexander Lukeneder in Mathias Harzhauser. Prvi je antropolog z dunajske univerze, druga dva sta geologa.

Znamenitih italijanskih Vener od antike dalje seveda ni malo, zato je v njihovih imenih nujen še vsaj kak pridevnik, ki omogoča ločevanje ene od druge. Lahko je Kapitolska ali Medičejska, lahko ima oznako pudica (sramežljiva), kar ustreza ikonografskemu tipu gole boginje, ki si z rokami – resda ne najuspešneje – zakriva prsi in osramje, zatem ko ji je zgodovina umetnosti končno omogočila goloto. Takšen tip upodobitve boginje lepote in ljubezni namreč izhaja iz helenistične Knidske Afrodite kiparja Praksitela, mojstrovine iz časa začetkov monumentalnih ženskih aktov, ki so se v četrtem stoletju pred našim štetjem pridružili neštetim obstoječim grškim moškim aktom.

Lahko je tudi Venera Anadiomena, ki se dviguje iz morja oziroma morskih pen. Mnogo ljudi ime Venera najbrž povezuje predvsem z ikonično Botticellijevo, ki sledi temu tipu, a ostaja, kar se gest rok tiče, zgledno sramežljiva. Najbolj italijansko ime med vsemi pa ima Venus Italica, za katere nastanek je zaslužen ... Francoz.

Namreč zmikavtski Napoleon, ki je med italijanskimi umetnostnimi zakladi ukradel tudi omenjeno Medičejsko Venero, za odškodnino pa kiparju Antoniu Canovi naročil nov kip z imenom Venus Italica, ki naj bi jo nadomestil. Po padcu Napoleona se je sicer antična Venera iz Louvra vrnila v Italijo.

V nasprotju z navedenimi monumentalnimi Venerami, ki trdno odražajo klasične ideale, je Willendorfska odraz kamenodobnih časov. V dunajskem Prirodoslovnem muzeju, kjer jo hranijo, njeno starost ocenjujejo na okoli 29.500 let. Velja za arhetip in prav tako ideal svojega časa, s poudarjenim telesom – seveda zlasti tistega poglavja iz anatomije, ki služi reprodukciji, medtem ko je obraz abstraktno neizdelan in anonimen – pa je raziskovalce prepričala, da odraža predvsem kult plodnosti.

Nekateri v tovrstnih kipcih prazgodovinskih Vener vidijo religiozne predmete, upodobitve boginje matere ali celo avtoportrete praumetnic. Prvo je okoli leta 1864 odkril markiz de Vibraye v Franciji, delovala pa je tako »nespodobno«, da je v nasprotju z omenjenim pridevnikom pudica dobila »nespodobno« ime Vénus impudique.

Da Willendorfska Venera odraža nekakšne paleolitske mokre moške sanje, so leta 2018 presodili tudi Facebookovi algoritemski arheologi, ki so njeno fotografijo označili za obsceno in jo gladko cenzurirali. Tako so svoje uporabnike zaščitili pred celih enajst centimetrov razsežno grožnjo iz dunajskega Prirodoslovnega muzeja. V avstrijski prestolnici so se sicer muzeji na Facebookovo blamažo duhovito odzvali z napovedjo, da bodo poslej umetnost, ki ima opraviti z goloto, predstavljali kar na portalu OnlyFans. Tega običajno povezujejo s ponujanjem pornografije.

Srečno naključje

Kaj so ob pogledu na Willendorfsko Venero čutili njeni sodobniki, lahko le ugibamo, po zaslugi omenjenih raziskovalcev, ki so sodelovali tudi z vodjo prazgodovinskega oddelka Prirodoslovnega muzeja na Dunaju Walpurgo Antl-Weiser, pa je zdaj bolj oprijemljiv njen izvor. Z mikroračunalniško tomografijo, ki temelji na fotografiji zelo visoke ločljivosti, so na predelu glave kipca ugotovili prisotnost sledi školjk, ki so jih lahko datirali v obdobje jure, drugod pa tudi zrnca limonitov.

Material so primerjali s podobnimi oolitskimi apnenci iz Italije, Francije, Nemčije in Ukrajine in ugotovili največ sorodnosti s primerki iz okolice Gardskega jezera. Če je nastala tam, se poraja vprašanje, kako je mogoče, da je pristala na drugi strani Alp, ki so bile v tedanjem času izjemna ovira. »Ko so se podnebne razmere ali prisotnost divjadi spremenile, so se ljudje selili, največkrat vzdolž rek,« je prepričan Gerhard Weber. Pred nekaj leti so opozorili tudi na možnost migracij, ki so zaobšle Alpe, tudi v smeri Panonske nižine, torej preko današnje Slovenije.

Omenjeni raziskovalci dopuščajo tudi možnost izvora Willendorfske Venere v mnogo bolj oddaljeni Ukrajini, kjer so že našli prazgodovinske figure Vener, a so te odkrivali vse od Atlantika do Sibirije. Znanih jih je že okoli 200, večinoma so stare več deset tisoč let. Narejene so iz različnih kamnin, kosti ali slonovine, odkrili pa so tudi primerke iz žgane gline, ki sodijo med najstarejšo znano keramiko. Vse so majhne in merijo od le nekaj centimetrov do okoli 40.

Sploh najstarejša naj bi bila Venera iz Tan-Tana, ki izvira iz Maroka in naj bi bila stara celo med 300.000 in 500.000 leti, a ostajajo nekatera ključna vprašanja v zvezi z njo odprta. Podobno velja za Venero iz Berekhat Rama, odkrito na Golanski planoti v Izraelu. To postavljajo v čas pred 280.000 do 250.000 leti.

Ob najnovejši preiskavi so izoblikovali tudi nov pogled na popek Willendorfske Venere. Tehnologija jih je napeljala na idejo, da je med ustvarjanjem kipca iz kamnine odpadlo več limonitov, kar je pustilo udrtine in praznine. Na tak način, z naključno izgubo, bi lahko nastal tudi predimenzioniran Venerin popek, so ocenili. Kar bi lahko ustvarjalca pravzaprav navdušilo.

Dve »slovenski« na en mah

V dražbeni hiši Schuler Auktionen v Zürichu so imeli prejšnji teden veliko dela. Bili so sredi marčevskih dražb, ki so se začele prejšnji ponedeljek, dražbeno kladivce pa se je zadnjič oglasilo minuli petek. V dražbenem katalogu je bilo na tisoče predmetov z najrazličnejših področij, tudi arheologije. Med temi so ponudili dve figurini Vener z oznako, da naj bi izhajali iz Slovenije in bili izdelani iz mamutove kosti. Seveda ju že ta material postavlja globoko v čas, iz katerega v Sloveniji tovrstnih kipcev še ne poznamo.

Pred leti so namreč kot najstarejšo slovensko Venero promovirali – tudi z razstavo v Cankarjevem domu – figurino ženske, odkrito ob pripravi trase prekmurske avtoceste. Poimenovali so jo za Prvo damo, gre pa za mlajši kipec iz žgane gline, iz bakrene dobe pred okoli 5500 leti. Če bi imela kipca z dražbe v Švici dokazano dokumentiran izvor na najdišču v Sloveniji, bi bila seveda za nas pomembna. Ob njiju je v katalogu pisalo, da sta bila v lasti Alfreda Huberja, nekdanjega vodje muzeja Burghalde v švicarskem Lenzburgu.

Dražbeno hišo smo vprašali, ali je ozadje izvora figurin dokazljivo in dokumentirano. Tamkajšnja vodja dražbenega oddelka za prazgodovinsko arheologijo in umetnost Vzhoda Sabrina Fantuzzi je odgovorila, da izhaja oznaka slovenskega izvora le iz pisem med omenjenim Huberjem in pa Andréjem Quinsacom-Mandeixom, ki je bil prav tako zbiralec tovrstnih predmetov. Oba sta že pokojna, s čimer se morebitna dokazljivost izvora kipcev pri nas tudi konča. V enem od pisem, ki so jih v Schuler Auktionen prejeli kot dokumentacijo k figurinam, je tudi zapis, da naj bi ena izmed obeh izhajala z območja severovzhodne Slovenije, ob meji z Madžarsko oziroma Hrvaško.

»Potencialnim kupcem vedno svetujemo, naj predmete sami preverijo in se odločijo, ali naj verjamejo v pristnost, sami pa določimo nizko estimacijo,« se je glasil klasičen nasvet iz dražbene hiše, zapisan ob koncu odgovora. Res, estimaciji sta znašali le med dvema in štirimi tisočaki, rezultata pa nikakor ne. Prodali so ju za kar okoli 30.700 oziroma 15.300 evrov, kar sta končna rezultata z dražbenim pribitkom, a še brez davka.

Podatke o dražbi smo poslali na več naslovov arheološkega oddelka Narodnega muzeja Slovenije. Odgovoril je kustos za prazgodovino dr. Peter Turk. Kot je navedel, bi bilo zelo nenavadno, če bi ti dve figurini Vener dejansko izhajali z našega ozemlja. »Od tod jih doslej namreč ne poznamo. Take figurine so po mojem vedenju značilne za srednjo Evropo (Češka, Nemčija).

Po drugi strani so po naših izkušnjah podatki o najdiščih na takih avkcijah včasih namerno zastavljeni tako, da zavajajo,« je navedel. Tudi podatek, da je nekdo istočasno muzejski direktor in dolgoletni zbiralec prazgodovinskih artefaktov, zaradi navzkrižja interesov ocenjuje kot popolnoma nesprejemljiv. »Gre za tipično koruptno situacijo nasprotja interesov.«

Opozarja, da še dolgo po tem, ko taki zbiralci umrejo, ostajajo težave z dediščino, začenši s provenienco. »Vedeti morate, da je tovrstno zamegljevanje glede provenience prvi pogoj za 'trženje'. Francoskim figurinam je, denimo, treba spremeniti poreklo v slovenske, da jih lahko dajo na trg,« je kritičen dr. Turk.