Otok, ki ga ljubijo potapljači
Daljnega leta 1992 splitska rock skupina Daleka obala na svojem albumu Ludi mornari dolaze u grad objavi pesem Sušac blues. Ta postane ena najbolj poslušanih pesmi na jadrnicah, ki plovejo po srednjih ali južnih širinah Jadrana. Zakaj? Preprosto – ker prav to je ta zgodba, zgodba o odprtem morju, o famozni besedi pučina.
Sušac je otok, ki ga ljubijo potapljači. Kljub potapljaškim ekspedicijam so vode okoli njega še vedno ena najmanj znanih skrivnosti jadranskega podmorja. Jadranski spletni portal Morski.hr je povsem jasen. Morske globine Sušca so prihranjene za vrhunske potapljače. Tukaj velja staro prekletstvo Jadrana, ki je pokopalo že mnoge – globlje ko je, lepše je. Vse na tem otoku je povezano z zapleteno logistiko – si na povsem odprtem morju, že sidranje je oteženo, in če se vreme naglo spremeni, kar se pod udarom močnih vetrov pogosto dogaja, se lahko znajdeš v resnično velikih težavah. Dodaten problem je mrtvo morje, ki ustvarja neugodne in nepravilne valove.
Prav Suščeva zgodba je povezana z eno največjih potapljaških nesreč iz jugoslovanskih časov. Leta 1975 sta na eni njegovih sik – podvodnih grebenov – izginila člana močnega beograjskega potapljaškega kluba. Nikoli ju niso našli. Na greben, katerega vrh je na 60 metrih globine, okoliško dno pa je 120 metrov globoko, se je sicer potopila trojica, resda opremljena s precej slabšimi tehničnimi pripomočki, kot se uporabljajo danes. Preživel je le eden, kljub hudi obliki dekompresijske bolezni, in še to le zato, ker sta ga izkušenejša prijatelja pustila na vrhu grebena. Plošča v spomin na izginula je še vedno na belih stenah rta Gradeška.
Ker otok Sušac pripada Parku prirode Lastovsko otočje, je danes potapljanje ob njem dovoljeno samo v organizaciji potapljaških centrov z bližnjega Lastova, ki imajo dovoljenje za potope na tamkajšnjem zaščitenem območju.
Kje je pravzaprav Sušac
Nekako slovesna je plovba ob otoških obalah. Opaziti je patino časa. Stene – na severozahodu strme in polne sotesk in kratkih kanjonov, na bolj udomačenih jugovzhodnih toplejših pobočjih pa posute s samo pozimi zelenim grmovjem in dopolnjene z nekaj kamnitimi in peščenimi zalivi – so kot star porcelan. Krhko in trdno obenem prodirajo visoko v neko drugo nebo. Divje rože rastejo v skalnatih oknih. Svet je brez imena, rože plave in rumene. Lep je občutek, zbudil si se zjutraj in vedel, kaj bo. Prišel si domov.
Tukaj so živeli ljudje
Pristaneš v Portiću, najvarnejšem pristanu otoka, kjer je nekoč obstajal dogovor, da ribiči z Lastova in Visa pri svojih dejavnostih koristijo vsak svojo stran. Za otoško pot sicer ne veš, pa jo najdeš brez posebnih težav. Kamnita hišica, zavetje za ribiče, stoji zdaj pred tabo, tam lahko v težavah vsak potegne čoln na kopno. Greš proti svetilniku in razmišljaš o imenih otoka. V stari antiki je bil Choasa, od tod so Benečani izpeljali toponim Cazza. Hrvaški srednjeveški viri ga imenujejo Susciac.
Ko smo ravno pri virih – leta 1953 je na otoku živelo 24 ljudi, ki so se ukvarjali z živinorejo in ribištvom in celo s poljedelstvom. Neven Šerić, zaljubljenec v otoke odprtega hrvaškega morja, v nepozabni knjigi Biserna ogrlica – pučinski otoci srednjeg Jadrana iz leta 2005 celo govori o časih, ko je na otoku obstajala skupnost, ki je štela tristo ljudi. Morda je bilo to takrat, ko je bil otok obrasel z gostimi gozdovi in je tukaj nastalo naselje s cerkvijo in pokopališčem. Da bi zmogli preskrbo z vodo – padavine na Sušcu so redke (od tod tudi izvor otoškega imena) in apnenčasta tla ne zadržujejo vode – so vse od starih časov gradili umetne bazene za shranjevanje deževnice. Edino območje, na katerem se še danes akumulira padavinska voda, je na majhni planoti južno od Veljeg Grka nad zalivoma Balun in Strmena. Tukaj je nekaj zapuščenih lokev, ki jim ribiči pravijo Jezera. Nekatere od njih je uničila Avstrija, ki je prav tu gradila vojne objekte za namestitev topov.
Kar osem tisoč let stare prazgodovinske ostanke so našli arheologi – ostanki keramike so še danes marsikje na otoku – in razvalini dveh skromnih starokrščanskih objektov, prav takšnih, na kakršne je Dalmacija upravičeno še posebej ponosna, stojita na majhnem planotastem sedlu, ki spaja oba dela otoka, višjega in nižjega. Prav to sedlo je krivo, da Sušac, gledajoč ga iz smeri Visa, vidimo kot lažen optični vtis dveh otokov. Podrti cerkveni zidovi peščenih barv poleti delujejo kot rumenkaste lise, kot velikanske žuželke, ujete v gosti praznini in samoti otoka. Ta samota pa vendarle ni čisto popolna. Tudi če vsa druga živa bitja zanemarimo – Sušac so ribe.
Ribje bogastvo okoliškega morja je pogosto povzročalo spore in tudi oborožene spopade med prebivalci mesta Komiže z Visa in Lastovljani, ki so – tako se zdi – otok vedno imeli za svojo posest. Celo dve veliki sili Jadrana, Benetke in Dubrovnik, sta pogosto morali poseči v reševanje nesloge, včasih celo s strogimi kaznimi. Ribiške družine so sicer svoje dneve preživljale v Portiću, ponoči so odhajale na lov na sardele, kasneje nasoljene v lesenih sodih. To so bili še časi, kot zapiše Mitja Zupančič, poznavalec jadranskih zgodb, ko je za kilogram sardel zadoščalo 25 rib in ne 42 kakor danes.
V svetilniku in pri Goranu z Brača
Na zelenem otoku je makija razpotegnjena vse do najvišjega vrha, in med hojo proti svetilniku lahko opazuješ morje, ki pada v globine. Počasi uživaš, kot nekoč na Palagruži, čeprav je stara lanterna postavljena le na najvišji točki južnega, nižjega dela otoka.
Enonadstropno stavbo na majhnem otoškem platoju 82 metrov nad morjem, poleg profesionalne posadke, ki se menja vsak mesec, poleti naseljujejo robinzonski turisti. Namesto Mercedesa, prijaznega oslička, ki je nekdaj tovoril na Palagruži, majhen traktor olajša prevoz stvari do apartmajev v svetilniku. Ustavijo se jadralci, na pomlad pridejo čebelarji. Ne veš, ali vedo, da so graditelji leta 1878 vse kamnite bloke, potrebne za gradnjo, na rokah znosili iz zaliva, najbližjega svetilniku, kamor jih je ladja pripeljala iz kamnolomov na Braču. Prisežeš, da se ne boš kar naprej zaljubljal v nove in nove squaw, pa če se še tako kitijo z lepimi barvami, toda pride pogled na odprto morje in veš, da obljube ne moreš izpolniti. Pokrajina sije v barvi čaja – tat si, slediš vsaki potezi zemlje in morja, dolžinam in oblikam. Kot da si kupil vse tube rumene in modre barve in jih brez kakršnekoli prisile uporabil.
Prideš do majhne farme, za katero skrbi Goran z Brača, ki je zdaj Goran s Sušca. Tukaj živi sam. Zdi se nemogoče, toda potem se obrneš. Kamni, hiša, makija in morje, nebo nad streho postanejo pokrajina, ki jo mehča pravi hemingwajski večer. Ogenj gori iz lesenih polen, ribe se pečejo na gradeli, spodaj v morju odhaja poletje. Ni več dnevne vročine, zrak diši po rožmarinu in timijanu. Goranov oče je farmo ustvaril in poselil s stoglavo kozjo in ovčjo čredo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Ovce jedo mediteransko rastlinje in zato je njihovo meso posebne kakovosti in arome. Jagnjetino s Sušca imajo tako poznavalci za poseben gurmanski užitek.
Prostor za zgodbe
Glede na svojo popolno izolacijo je Sušac idealen prostor za zgodbe – o mitih, legendah, o sirenah in ljubezni do morja, o ribjem plesu in plovbah lesenih čolnov na vesla in majhna jadra – leutov in gajet. O ostankih hišic, propadlih vojnih objektih in o kakšni divji živali iz makije, sem pripeljani, po naključju ali ne. Svetilničarji pripovedujejo o šjori, ki je bila ena zadnjih stalnih prebivalk in jo je kot mlado dekle odpeljal bogat Italijan. Po petdesetih letih je s starimi orumenelimi fotografijami v roki spet stopila na svoje otoške obale.
Veliki Lordan Zafranović s kamero Karpa Godine tukaj leta 1984 snema svoj film atmosfere Ujed anđela (Ugriz angela), zgodbo o skrivnostnem jadralskem boemu, ki obiskuje oddaljene otoke, zapeljuje žene svetilničarjev in jih zadavi v ljubezenskem objemu. Ena od otoških legend govori o nemogoči ljubezni med poročenim moškim in drugemu obljubljeno žensko, ki se zaljubita ob srečanju na lanterni. V brezizhodnem položaju nemogočo ljubezen končata s skokom z vrha visoke stene.
Neven Šerić opis Sušca konča na najlepši možen način: Ko v svetilniku ležete k počitku, vsi zvoki v dolgih in pustih hodnikih zgradbe utihnejo. Takrat odprete lesene škure – polkna na oknih in morda v bučanju morja, ki se lomi pod steno, slišite, da nekdo joka. Ne ve se, kdo, in ne ve se, od kod točno prihaja ječanje. Tega res ne ve nihče, je pa morda ravno v teh zgodbah odgovor, zakaj pisatelj Sušac imenuje otok izgubljenih ljubezni.
