Kot je povedal avtor, so predstavljene posamezne, lahko bi rekli tudi najbolj značilne jedi za posamezni praznik. To pomeni, da izbrana jed ne bi smela manjkati na praznični mizi, in sicer v tradicionalni obliki ali interpretirana v ustvarjalnih sodobnih oblikah. Pri slednjem načinu pa mora jed ohranjati svojo istovetnost. Če uporabimo sestavine za neko tradicionalno jed in ustvarimo nekaj povsem drugačnega od izvirne, to ni več ta jed, ampak nekaj novega, ki potrebuje tudi drugačno poimenovanje. Pri tem pa seveda povemo ali moramo povedati, da smo za to novo jed uporabili enake sestavine kot za pripravo neke tradicionalne jedi.
Hrana je pomembna, a gre za še nekaj več …
Najprej se moramo znebiti raznih pomislekov in predsodkov, češ, to so jedi nekdanje revščine, to je prehranska »muzeologija« ali kdo bo to jedel, to so jedli naši stari … Sledi raziskovanje, kar pomeni odkrivanje zapisanih ali ustno posredovanih navodil za pripravo določenih jedi, ki jih bomo v naslednjih korakih sami pripravili na sodoben način, kar pomeni s sodobnimi tehnikami, orodji in v sodobnih izvedbah, tako oblikah kot okusih. Pri raziskovanju jedi, ki so pomembno sooblikovale praznična omizja naših prednikov, poskušajmo o njih odkriti kar največ gradiva, pričevanj in pripovedi. To nam bo v veliko pomoč, ko se bomo družili ob omizjih in pripovedovali tudi zgodbe o jedi ali jedeh.
Tradicionalne jedi in jedilniki izgubljajo v hitenju sodobnosti?
Hitenje v sodobnosti nam pogosto vsiljuje že izdelan praznik! To pomeni, da v načrtovanju naših vsakdanjikov ne najdemo časa za pripravo prazničnih jedi. Če nekoliko bolj temeljito pogledamo, ugotovimo, da smo kar nekaj časa porabili za nepotrebne vsakdanjosti, vključno z gledanjem poneumljajočih resničnostih oddaj, ki bi ga lahko namenili pripravam za praznovanje. Pogosto opazujem, kako nekateri še nekaj minut pred prazničnim dogodkom, brez premislekov in načrtovanja mečejo v nakupovalne vozičke že izdelane praznične vsebine. Iz moje mladosti se spominjam, kako je moja mama stopnjevala praznični vrhunec, saj je že nekaj dni prej začela pripravljati določene jedi, zlasti praznična peciva. Vsak dan, ko sem prihajal iz šole, je že na cesti dišalo po kifeljčkih, limoninih ploščicah, čokoladnih kroglicah, domačem prijatelju, huzarskih krofkih, štrukljih in potici …
Si še vzamemo čas za jedi na mizi in za jedce za mizo?
Vse skupaj se močno preveša v smeri hitenja in površnosti. K temu moramo dodati še hlastanje za vsem, kar ponuja uniformiranost globalnih neumnosti in potrošništva, kar tako navdušeno vnašamo tudi v lokalne in regionalne različnosti naših praznikov. Vendar menim, da se zadeve, zaenkrat še v skromnih primerih, obračajo v nasprotno smer. Vedno več, zlasti mladih družin, poskuša spet vzpostaviti vezi z žlahtnostmi kulturne dediščine praznovanj in išče vsebine, tudi kulinarične, v literaturi ali živih stikih s starejšimi generacijami. Ta pojav, ki še ni proces, bi morali v prihodnje veliko bolj podpreti in pri tem bi lahko mediji, zlasti vizualni, odigrali pomembno vlogo.
Kaj naj bo na mizi za božično večerjo?
Vsako leto nekaj tistega, kar je tako rekoč obvezno, in nekaj novega. Staro pravilo pravi, da mora biti na božični in silvestrski mizi tudi nekaj od prašiča, saj ta rije s svojim rilcem naprej, torej je prispodobni načrtovalec naših želja in usmerjanj v naslednjem letu. Pomemben del omizja naj bi bile tudi praznične sladke jedi, med katerimi je skoraj obvezno tudi potica z orehovim, lešnikovim ali mandljevim nadevom. Drugi nadevi so primerni za druge praznike.