Država prostovoljcev
Za nami je neverjetno uspešen planiški praznik. Vrhunec je bilo spontano petje himne množice navijačev, brez vodenja in glasbene spremljave. Začetek konca pandemije in pomladno sonce mehčata mrke obraze. Srečujem vedno več veselih ljudi, dveletni krč vidno popušča. Težka jesen, ko so nas covidne stiske in (anti)cepilske dileme skoraj razklale, bledi v oddaljen zoprn spomin na ponesrečeno epizodo, ki bi jo radi pometli pod preprogo in začeli na novo.
Slovenci smo sposobni hitrega nihanja od sprtosti in tarnanja na eni strani do solidarnosti in povezovanja na drugi. Pred leti sva s hčerko izvajala dobrodelni projekt v okviru Botrstva v Sloveniji. Takrat sem dobil priložnost vpogleda v širino prostovoljstva in dobrodelnosti pri nas. Ob tem sem bil šokiran, v kako slabih razmerah živi ne tako majhno število sodržavljanov. Še posebno so se me dotaknile pretresljive zgodbe otrok. Ob hvaležnosti do tistih, ki jim pomagajo, sem čutil mnogo več jeze in sramu, da se to pri nas sploh dogaja.
V Nedelu vsak drug teden objavljamo kolumno ekonomista, partnerskega in družinskega terapevta ter publicista Izidorja Gašperlina. Je tudi avtor knjižnih uspešnic Čutim, torej sem, Solo v dvoje in Striptiz v dvoje ter soavtor knjige Človeška ljubezen. Deluje v svojem terapevtskem centru, na delavnicah in predavanjih po Sloveniji pa na preprost način govori o zapletenih zadevah iz naših odnosov in pri tem navdušuje s svojim neposrednim in sproščenim pristopom.
V urejeni državi bi bil projekt Botrstvo nepotreben. Smo več kot dovolj bogata država, da bi morali sistemsko poskrbeti za dostojno pokritje nujnih potreb vsakega otroka. Ko starši ne zmorejo ustrezno poskrbeti za otroke, bi morala to prevzeti država. Potrebna sredstva bi bila drobiž v primerjavi z neumnostmi, za katere porabljamo ogromna sredstva. Zato sem že takrat opozarjal, da tako razširjeno prostovoljstvo jasno kaže na sistemske pomanjkljivosti. Da gre za potuho tistim, ki jim je zaupano upravljanje države. Namesto da bi se povezali in pritisnili nanje, da opravijo svoje delo, je Slovencem očitno bližje, da se povežemo in krpamo sistemske luknje. Pri tem pa nesporno dober namen trči ob kruto realnost, da tako krpanje na dolgi rok luknje samo še povečuje.
Pandemija je pokazala, kako zelo natrgano je to naše družbeno platno. Odziv državnih inštitucij je bil v marsičem katastrofalen. Razkrilo se je, v kako slabem stanju je zdravstvo. In spet so igle in dreto v roke vzeli prostovoljci. Izpostavil bi dve skupini. Prva je Sledilnik za covid-19, pri katerem je brez plačila sodelovalo okrog 40 posameznikov. Zaradi njih smo bili redno obveščeni o poteku epidemije. Druga je facebook skupina Science Mama's Vaccine Forum. Mame znanstvenice so ob redni službi in starševskih naporih našle čas za podrobno pojasnjevanje ključnih zadev o epidemiji, predvsem o cepljenju. Oborožene zgolj z znanjem in potrpežljivostjo so se pogumno spustile v boj s podivjano brezumnostjo družbenih omrežij. Mar se ob vsem denarju, ki smo ga zmetali za ukrepe, ni moglo najti sredstev, da bi ustanovili profesionalno skupino strokovnjakov, ki bi že zdavnaj prej začela, kar je na koncu vsaj malo uspelo rešiti požrtvovalnim mamicam?! Izgubljena informacijska bitka na družbenih omrežjih je med glavnimi razlogi, da smo v boju z epidemijo pristali med manj uspešnimi državami.
Slovence je trpka zgodovina očitno naučila, da smo se navadili zanesti nase. Šele ko je dovolj hudo, se nekako zmoremo povezati in si pomagati. Vendar svet postaja prezapleten, anomalije v našem državnem ustroju pa prehude, da bi še zadoščale udarniške akcije prostovoljcev. Zato bi bilo skrajno neodgovorno, da našo pozornost ukrade ukrajinska kriza, ob tem pa nas izjemni uspehi športnikov in topli pomladni dnevi zazibajo v lažni občutek, da pri nas vseeno ni tako zelo hudo. Ker je.
Svet postaja prezapleten, anomalije v našem državnem ustroju pa prehude, da bi še zadoščale udarniške akcije prostovoljcev.
V Sloveniji imamo dve izraziti težavi, ki ju moramo rešiti, drugače se nam bodo kaj kmalu vrnile stiske minule jeseni. Obe sta povezani s temeljnimi vrednotami, ki usmerjajo delovanje družbe in določajo kakovost odnosov. Prva težava je vedno večja ekonomska razslojenost in ta zahteva urejeno sistemsko pomoč vsem, ki ne zmorejo tempa sodobnega kapitalističnega sveta. Čas je, da se ustavi demagoško nasprotovanje gospodarstvenikov dvigu minimalnih plač, država mora tudi nujno poseči na podivjani trg nepremičnin. Druga težava je zdravstveni sistem, ki je v še slabšem stanju, kot je videti. Pa ne zaradi covida. Tudi tam udarništvu pojema sapa. Zdravstvo potrebuje radikalne posege, da bi vsi, ne samo privilegiranci, še kdaj prišli v razumnih rokih do zdravstvenih storitev. Obe težavi zahtevata precej več zrelosti in povezovanja od petja himne. Na njuno reševanje morajo biti namreč pripravljeni tudi tisti, ki so zdravi in premožni. Iz solidarnosti do drugih ali zavedanja, da kaj hitro lahko postanejo ti »drugi«.
Politiki spet sadijo rožice in se izogibajo neprijetnim temam. S pesimizmom pač ni mogoče dobiti volitev. V prihodnjih tednih bomo poslušali pametovanja o kupu »pomembnih« zadev. Vladne stranke se bodo domišljavo hvalile z doseženim, opozicijske jih bodo obtoževale za težave, ki so jih v dolgih letih na oblasti proizvedle same. Politiki niso revni, njihove poti do zdravnikov vodijo mimo čakalnih vrst. Zato nobena stran ne bo zares ugriznila v ti dve kisli jabolki, dokler bomo še naprej »prostovoljci« in jih v to ne bomo prisilili. Zgolj kolesarjenje ne bo dovolj.
