Zakon o pacientovih pravicah (ZPacP) zelo natančno določa, kakšne so omejitve dostopa do zaupnih podatkov pacientov. V 5.členu ZpacP je naveden seznam pacientovih pravic in ena od njih je tudi pravica do varstva zasebnosti in varstva osebnih podatkov. V nadaljevanju so v 13. podpoglavju posebej natančno navedene pravice do varstva zasebnosti in varstva osebnih podatkov, in sicer v 44. členu (varstvo osebnih podatkov), 45. (varovanje poklicne skrivnosti) in 46. (nedovoljena obdelava osebnih podatkov), ter vse okoliščine in omejitve dostopnosti do osebnih podatkov. Pogosto pa podatki, ki ne bi smeli biti javni, vseeno pridejo v javnost. Tudi pacienti ali njihovi svojci sami razkrivajo določene podatke, za katere bi bilo bolje, če jih ne bi. Ko enkrat zdravstveno stanje posameznika postane javno, zlasti če gre za znano osebo (spomnimo se samo nekaterih naših in tujih politikov ter drugih znanih osebnosti), je nemogoče zaustaviti uhajanje informacij. Teh primerov je vse polno in včasih so informacije celo neresnične, kar je pa še posebej sporno.
Dostop do zaupnih podatkov je tudi možnost pošiljanja slikovnih preiskav, zlasti rentgenskih slik. Spomnimo se časov, kako je bilo, ko so bili posnetki samo na slikah, izdelanih iz plastike. Slike so bile pogosto zvite, strgane ali kako drugače poškodovane do nerazpoznavnosti. Velik napredek je bila uvedba posnetkov na zgoščenkah in končno je sedaj možnost prenosa slik preko interneta direktno od izvajalca storitve do uporabnika zdravnika.
Pri vsakdanjem ambulantnem delu ali delu v bolnišnicah sta zaupnost in tajnost pacientovih podatkov, kar sem že omenil, praktično neizvedljivi. Če samo pogledamo način sprejema na ambulantni pregled ali sprejem v bolnišnico, potem že prva oseba na sprejemnem mestu, kar so v večini primerov administratorke ali medicinske sestre, vedo, zakaj je neki pacient prišel na določeno storitev, in enako je pri pisanju izvida ambulantnega pregleda ali odpustnice iz bolnišnice z vsemi diagnozami in konec koncev tudi pri dokumentaciji ob smrti.
Ne bom se podrobno spuščal v navedbe v ZPacP. Omenil bi le to, kdo ima pravico do pridobivanja informacij o bolnikovem zdravstvenem stanju. Pacient že ob sprejemu v bolnišnico, če je seveda tega sposoben, podpiše izjavo, komu se lahko posredujejo informacije. A takoj lahko pride do težav, ker se lahko za pooblaščeno osebo izdajajo posamezniki, za katere pa zdravstveni delavci ne vemo, ali so oni res tisti, ki imajo lahko dostop do pacientovih zaupnih podatkov. Niso tako redki primeri, ko pacienti zahtevajo, da se nikomur ne posredujejo njihovi podatki o bolezni in njeni prognozi. Pa vendar mnogi, če je le v njihovem interesu, pridejo do zaupnih podatkov, včasih tudi iz nepoštenih vzgibov. Ali naj zaposleni legitimirajo osebe, ki izkažejo tak interes? Tega seveda ne smemo, ker nismo uradno pooblaščene osebe in lahko ravnamo zgolj na osnovi zaupanja. Kako pa je z zaupanjem, pa vemo.
Za to, da bi povsem zagotovili varovanje osebnih podatkov, bi morala komunikacija med bolnikom in zdravnikom potekati povsem diskretno, brez prisotnosti tretjih oseb ter brez pisnih izvidov, kar je pa povsem nestvarno, saj morajo biti bolnikovi izvidi in drugi podatki pisno dokumentirani ter jih lahko vidi veliko pooblaščenih in žal tudi nepooblaščenih oseb. In slednji bodo vedno našli način, kako priti do informacij, do katerih ne bi smeli. Zagotoviti popolno zaupnost, čeprav bi bilo to nujno, je torej zato nemogoče.
prim. dr. Marjan Fortuna, Kranj
