Radikalnemu levičarju Jean-Lucu Mélenchonu, ki je v prvem krogu predsedniških volitev 10. aprila z 22 odstotki glasov že drugič zapored za malenkost zgrešil drugi krog, je v zadnjih dneh uspelo združiti praktično vso levico. Gre za zgodovinski dosežek, saj bodo prvič po 85 letih vse najpomembnejše stranke na levici skupaj nastopile na parlamentarnih volitvah. Gre za Mélenchonovo stranko Nepokorjena Francija, Zelene, komuniste in socialiste. Morda pa se bo tej navezi priključila še katera od obeh trockističnih strank.
Melenchonova realnost je vodenje opozicije
Zaradi dvokrožnega večinskega sistema lahko samo tako levica kaj doseže na parlamentarnih volitvah, ki bodo 12. in 19. junija. Ob veliki moči skrajne desnice, katere predsedniški kandidati so v prvem krogu dobili kar 33 odstotkov glasov, in Macronovega sredinskega tabora bi se lahko celo zgodilo, da bi levica, če se ne bi povezala, imela le še peščico poslancev, kar bi pomenilo njen pokop. Povezovanje je tako nujno, tudi med strankami, ki so bile dolgo časa tekmice in nasprotnice.
Do velikega povezovanja francoske levice je prvič prišlo leta 1936, ko je nastala Ljudska fronta in zmagala na parlamentarnih volitvah. Potem ko je zmagovalec letošnjih predsedniških volitev Emmanuel Macron v prvem krogu dobil 28 odstotkov glasov, Marine Le Pen pa 23 odstotkov, pa je težko verjeti, da bi združena levica lahko ponovno zmagala na parlamentarnih volitvah. Torej bo 70-letni Mélenchon težko postal premier. Vsekakor pa ga bodo pri tem, kot zahteva koalicijski dogovor, podprle vse štiri omenjene stranke levice. Svoje vodenje bodoče vlade sicer napoveduje vse od 10. aprila. Najbrž hoče na ta način mobilizirati volilce levice. Več možnosti ima, da postane voditelj opozicije, ker na skrajni desnici Le Penova in Eric Zemmour, ki je bil 10. aprila četrti s sedmimi odstotki, nočeta sodelovati.
Naporno razdeljevanje kandidatur
Mélenchonova stranka Nepokorjena Francija je po napornih nočnih pogajanjih prejšnji teden najprej dosegla dogovor z Zelenimi, konec tedna s komunisti in včeraj še s socialisti. V skupni program so zapisali cilje o minimalni plači 1400 evrov, upokojevanju pri starosti 60 let (Macron ga hoče pri 65 letih), zamrznitvi cen osnovnih živil, boju proti segrevanju ozračja in reformi političnega sistema, tako da predsednik države ne bi bil več absolutni vladar.
Zeleni so se dolgo pogajali z evroskeptično Melenchonovo Nepokorjeno Francijo predvsem zato, ker zahtevajo, da se upoštevajo pogodbe EU. Na koncu so vendarle dosegli kompromis, Zeleni pa so dobili 100 od 577 volilnih okrajev.
Komunisti bodo imeli kandidate v 50 volilnih okrajih in lahko realno zmagajo v šestnajstih. S socialisti pa je bil glavni spor na pogajanjih z Melenchonovo stranko, da so zahtevali svoje kandidate v kar sto volilnih okrajih, čeprav je njihova predsedniška kandidatka Anne Hidalgo, sicer pariška županja, dobila samo 1,7 odstotka glasov. Na koncu so dosegli kompromis pri 70 volilnih okrajih. Torej bi za Nepokorjeno Francijo ostalo 357 od 577 volilnih okrajev, morda manj, če bo prišlo do dogovora še s trockisti.
Proti podrejanju evroskeptičnemu Mélenchonu, ki je bil sicer kar 32 let, do leta 2008, član socialistične stranke, pa so številni nekdanji socialistični ministri, tudi predsednik države v letih 2012 do 2017 François Hollande. Mnogi med njimi bodo zdaj izstopili iz stranke in podprli Macrona, ki je sicer že v prejšnjih letih socialistom speljal številne kadre.