Že dalj časa poslušam, da vam je zelo naporno v službi, da se redno vznemirjate in da sredi delovnega dne zapuščate pisarno, češ da imate vsega dovolj. Poleg tega se iz tedna v teden pogrezate globlje v osebno in javno zadrego, da ne rečem v sramoto. Če to počnete, ker vas zanima, ali ima ta greznica dno, vam lahko že vaši neuradno in uradno nadrejeni – Žan Mahnič, Aleš Hojs in Janez Janša – sami povedo, da ga nima. Ergo, nima smisla vztrajati. Razumem, da vam je težko napisati nepreklicno odstopno izjavo, zato sem vam jo spisal jaz na podlagi javnih informacij in informacij, pridobljenih od verodostojnih virov. Vljudno vas naprošam, da ne sprašujete Hojsa, kaj pomeni 'nepreklicni odstop'; zanesite se na lastno pamet, saj ste vendarle doktor znanosti. Najbolje bo za vas, za policijo in sploh za vse nas, če se razbremenite teže, ki vas tare, in se pokesate. Predlagam, da odstopno izjavo po potrebi in po lastni vesti dopolnite, podpišete in odidete. Skratka:
Jaz, dr. Anton Olaj,
priznam, da sem kot generalni direktor policije (GDP) večkrat deloval v nasprotju s Kodeksom policijske etike, Kodeksom etike ravnanja javnih uslužbencev, Zakonom o javnih uslužbencih, Zakonom o delovnih razmerjih in Zakonom o organiziranosti in delu v policiji. Zavedam se, da me čakajo sodni postopki, v katerih se bom moral zagovarjati zaradi zlorabe uradnega položaja, šikaniranja na delovnem mestu, oviranja sindikalnih pravic in tako dalje.
Ampak že na tem mestu sem dolžan več opravičil in pojasnil. Obžalujem vse poskuse političnega podrejanja slovenske policije, zaradi katerih je ta posledično izgubila velik del javnega zaupanja, ki je trenutno na najnižji ravni od osamosvojitve. Kot GDP nosim več kot zgolj objektivno odgovornost za to. Za začetek, ko bi moral govoriti, sem bil tiho. Ko je minister Hojs označeval policistke in policiste (odslej naprej le še v moški obliki, vendar mišljeno za oba spola) za »lenuhe« in »mevže«, sem molčal. Ko so se policisti prek svojih sindikalnih predstavnikov obrnili name, naj jih zaščitim, sem jim obrnil hrbet. Ministrove izjave so vsebovale elemente kaznivega dejanja razžalitve in ker je šlo za razžalitev uradnega organa, to je Policije, bi lahko le jaz kot GDP podal predlog za pregon. Tega nisem storil kljub zavedanju, da je opustitev uradnega dejanja s strani uradne osebe kaznivo dejanje po določbah kazenskega zakonika.
Nadalje, minister Hojs je 3. novembra na Twitterju objavil osebne podatke policistov iz poročil o nadzorih, opravljenih na Policijskih upravah Nova Gorica in Novo mesto ter na Generalni policijski upravi, ki jih je pridobil protipravno. Minister namreč do teh podatkov ni upravičen, dobil pa jih je celo dan prej, preden sem podpisal omenjena poročila. Kriv sem, ker (a) sem mu osebno posredoval te podatke oziroma ker (b) nosim kot GDP odgovornost za to nezakonitost (ustrezno obkroži). Na drugi strani pa sem Sindikatu policistov Slovenije prikril ključne podatke iz poročila o nadzoru izvajanja nalog policije dne 25. junija, ko so policisti posredovali proti neonacistični skupini na Prešernovem trgu v Ljubljani. Priznam, da je omenjeno poročilo razbremenilo policiste očitanih jim nepravilnosti in da zato tudi ni podalo predloga za nadaljnje ugotavljanje odgovornosti. Kljub temu sem podpisal opozorila pred odpovedjo direktorju Policijske uprave Ljubljana, vodji sektorja za uniformirano policijo in vodji oddelka za javni red in mir na policijski upravi. Deloval sem po navodilih politike in protipravno.
Glede protestov 29. septembra in 5. oktobra v Ljubljani pa bi – tudi zavoljo javnosti – rad pojasnil sledeče: ni res, da je za takratne nemire krivo vodstvo Policijske uprave Ljubljana. Kriv sem jaz. 29. septembra nisem angažiral dveh tretjin pripadnikov posebne policijske enote kljub zavedanju, da se pričakuje množičen shod in da med ljudmi prevladuje še posebej čustven naboj zaradi tragično preminule 20-letnice po cepljenju s cepivom Janssen. 5. oktobra pa so bila policistom izdana navodila, da morajo nasilno ukrepati proti mirnim protestnikom z vodnim topom in ogromno količino solzivca. Povsem razumem kritike, da je bila policija v obeh primerih zlorabljena zato, da bi v Ljubljani prišlo do večjih izgredov, na podlagi katerih bi lahko vlada občutno zaostrila izredne razmere. Ni pa prav, da celotno breme tega očitka pade izključno name. V operativno-komunikacijskem centru policije in centru za varovanje in zaščito so se 5. oktobra namreč nahajali tudi Žan Mahnič, Franc Kangler in Aleš Hojs. To samo po sebi ni protipravno, je pa res, da je bil to prvi takšen primer v samostojni Sloveniji.
Žal mi je, ker sem policiste in druge ljudi spravljal v nevarnost. Opravičujem se tudi, ker sem 12. oktobra objavil 13 let staro fotografijo spopada med nogometnimi navijači in policisti in s tem hočeš-nočeš zavajal javnost, da je ta nastala med aktualnimi protesti. Očitki, da so mi bili pri tej objavi pomembnejši všečki oziroma retviti Mahniča, Kanglerja, Hojsa in Janše kot pa dejanska varnost policistov, so na mestu. Kot je bilo na mestu tudi zgražanje, ko sem na čelo Nacionalnega preiskovalnega urada znova imenoval Petro Grah Lazar, prijateljico Roka Snežiča, ki je nadalje Janšev prijatelj, in pa ker sem na policiji ponovno zaposlil Škelzena Bajramija, človeka, ki je bil pred nekaj leti na delovnem sodišču pravnomočno odpuščen iz policije zaradi spolnega nadlegovanja.
Spremljam odzive policistov na družbenih omrežjih in vidim, da sem v veliki meri tarča njihovega prezira. Opažam, da me imajo za najslabšega GDP v zgodovini slovenske policije in da pogrešajo nekdanjo generalno direktorico Tatjano Bobnar, ki je imela pogum, da se postavi zanje. Jasno mi je, zakaj me v primerjavi z njo vidijo kot evnuha.
Po skorajda letu dni vodenja policije dokončno razumem, da sem bil imenovan na položaj GDP zato, da si bo lahko vladajoča politika karseda nemoteno podredila slovensko policijo. Žal mi je, ker sem to dopuščal. Med drugim nisem odreagiral niti takrat, ko so se med policisti razširile informacije, da vodja poslanske skupine SDS Danijel Krivec opravlja pogovore s 'kandidati' za novega direktorja Policijske uprave Koper (PU KP), njihova imena pa mimo mene posreduje Hojsu, ta pa naprej Janši. A dokler se ne bo našel kdo primernejši ali morebiti politično bolj všečen, vendarle odločam jaz! Na položaj v. d. direktorja UP KP sem tako imenoval svojega osebnega prijatelja iz Novega mesta Borisa Koraso.
Na drugi strani pa nisem pokazal niti trohice razumevanja za pozive policistov k umiritvi oziroma ureditvi razmer znotraj policije. Obžalujem, ker sem na skupnih sestankih raje bolščal v telefon, kot pa gledal policistom v oči. In žal mi je, ker sem uslužbencem Generalne policijske uprave ukazal, da morajo s hodnikov, vrat in iz dvigala odstraniti vse plakate z napisom: »Svoboda govora/Tudi jaz sem anonimni policist iz oddaje Tarča«, ki so izražali podporo policistu, ki je spregovoril o vse težjih razmerah znotraj policije.
Žal mi je tudi, ker sem diskreditiral položaj GDP v obračunavanjih s policijskima sindikatoma, ki v imenu 8000 tisoč svojih članov nasprotujeta vladnemu kadrovanju in drugim oblikam političnega podjarmljenja policije. Razumem, da sem ravnal v nasprotju s Kolektivno pogodbo za policiste, z veljavnimi predpisi in mednarodnimi pravnimi akti, ko sem poskušal omejiti delovanje obeh sindikatov. Ko mi to ni uspelo, sem vodilnima sindikalistoma izdal opozorili pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pod pretvezo, da sta s svojim javnim opozarjanjem povzročila ogromno moralno škodo policiji. Zavedam se, da gre za še posebej sporno obtožbo, ki jo slovenska sodna praksa zavrača (glej sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru, št. I K 42825/2016, primer Igorja Tičarja proti Mariji Javornik Krečič).
Cenjene policistke in spoštovani policisti, ponižno se Vam opravičujem in Vas prosim za odpuščanje za vsa moja (ne)dejanja, s katerimi sem omalovaževal Vaš ugled v javnosti in povzročal nezadovoljstvo ter zaskrbljenost v Vaših vrstah. Kot prvi med policisti bi se moral v vsakem trenutku zavedati, da Vaš ponos pri opravljanju dela izvira iz Vaše strokovne usposobljenosti in avtonomije. Tega Vam nikoli ne bi smel odrekati, še manj pa slediti političnim navodilom, posredovanih prek omrežja Twitter, kot sta bili Janševa in Hojsova zahteva po vzpostavljanju nadzora nad Vami in pa Mahničeva po sankcioniranju Vaših vodilnih sindikalnih predstavnikov.
Policistke in policisti ste navsezadnje naši sodržavljanke in sodržavljani, naši prijatelji, znanci in sosedje, mnogi med Vami tudi matere in očetje, ki na svojih plečih nosite tako osebno kot javno breme pandemije in vseh ukrepov, povezanih z njo. Ne zaslužite si, da ste poleg vsega tega podvrženi še podcenjevanju, žaljenju, zlorabam in napadom na Vašo integriteto.
Zavedam se, da z mojim nepreklicnim odstopom ne bo konca tem napadom, vendar pa vsaj ne bom več sodeloval v njih. S spoštovanjem,
dr. Anton Olaj
(osebni podpis)
Anton Olaj, po mojem se zavedate, da bi bila ta nepreklicna odstopna izjava lahko še daljša. Jaz pa razumem, da imate vi svojo interpretacijo dogodkov in svoje videnje splošnega stanja, da o Janševih in Hojsovih všečkih niti ne govorim. Ampak trdno verjamem, da se že nekaj časa nihče ne more sprenevedati glede dejanskih, stvarnih razmer v policiji. In vi ste ta, ki mora že po funkciji sprejeti končno odgovornost za to. Za spodbudo vam bom dal primer iz zgodovine. Ameriški general Dwight Eisenhower, vrhovni poveljnik zavezniških sil v Evropi, je imel ob izkrcanju zaveznikov v Normandiji 6. junija 1944 pripravljena dva govora – enega za primer uspešnega vojaškega izkrcanja in drugega za primer poraza. To drugo, ki mu ga na veliko srečo vseh nas ni bilo treba prebrati, je zaključil z besedami: »Vojaki, zračne sile in mornarica so storili vse, kar sta jim narekovala hrabrost in predanost misiji. Kakršna koli krivda ali napaka pri tem poskusu pade izključno name.« Vidite, tako se vedejo resnično veliki in odgovorni ljudje, za razliko od malenkostnih osebkov na visokih položajih.
Miren pokoj vam želim.
Erik Valenčič, pisatelj