Petek, 4. 2. 2022, 22.06
2 leti, 2 meseca
Katera globoka skrivnost povezuje Gwyneth Paltrow in Slovence?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,18
15
Gwyneth, ime, ki ga nosi tudi igralka Gwyneth Paltrow, je valižansko žensko ime. Najverjetneje izvira iz imena valižanske pokrajine Gwynedd, ta pa ima verjetno temelj v prakeltskem korenu ueni- oziroma weni-, ki je tudi osnova imena Veneti.
Po zmotni venetski teoriji so bili antični Veneti predniki Slovencev. V resnici so bili severnojadranski Veneti italsko ali keltsko ljudstvo, galski Veneti, ki so živeli v današnji Bretanji, pa nesporno keltsko ljudstvo. V Bretanji je tako še zdaj mesto, ki mu domačini v bretonščini rečejo Gwened – mesto Venetov po slovensko.
Trojanska teorija izvora Venetov
Znanstvene jezikoslovne raziskave so namreč jasno pokazale, da jezik severnojadranskih antičnih Venetov, ki je izpričan v več kot sto kratkih zapisih iz obdobja med šestim in prvim stoletjem pred našim štetjem, ni jezikovni prednik današnje slovenščine, ampak je bil jezik italo-keltskega tipa. Zdaj pa poglejmo, katera so še druga dejstva, ki izpodbijajo venetsko teorijo.
Veneti so bili po lastni mitologiji, ki jo je zapisal rimski zgodovinar Tit Livij (ta je živel v drugi polovici prvega stoletja pred našim štetjem in v začetku našega štetja ter je bil po rodu iz Patavije/Padove, enega glavnih venetskih mest), potomci poraženih Trojancev, ki so se po padcu mesta iz Male Azije pod vodstvom trojanskega kneza Antenorja priselili na sever Jadrana. Na ozemlje, s katerega so pregnali staroselce z imenom Evganejci (Euganei).
Zmotno enačenje maloazijskih Henetov z jadranskimi Veneti
Ta zgodba je seveda pravljična in se navezuje na podobno pravljično zgodbo o trojanskem izvoru Rimljanov, s katerimi so bili Veneti zavezniki od tretjega stoletja pred našim štetjem. Poleg tega je bila spodbuda za nastanek trojanske teorije, če je tako imenujemo, podobnost med imenom Veneti in maloazijskim ljudstvom Enetov oziroma Henetov (Enetoi po grško), ki jih omenja starogrški pesnik Homer v svoji pesnitvi o trojanski vojni.
Severnojadranski Veneti (po njih se imenuje tudi slovito italijansko mesto Benetke) so bili po večinskem mnenju jezikoslovcev ljudstvo, ki je govorilo italski jezik oziroma italščini zelo soroden jezik. Pozneje so prevzeli latinščino.
S Homerjevimi (H)eneti iz maloazijske dežele Paflagonije je morda povezano krajevno ime Hanita, ki je omenjeno v hetitskih besedilih in je ležalo na območju Paflagonije. Podobnost med imenoma Veneti in Heneti je verjetno razlog, da so stari Grki Venete v grščini poimenovali Enetoi in ne Ouenetoi, kot bi bilo pričakovati.
Veneti kot ljudstvo srednjeevropske kulture žarnih grobišč
Da je trojanska teorija o izvoru Venetov le za lase privlečen mit, nam dokazujejo ugotovitve jezikoslovcev, arheologov in arheogenetikov. Dejstvo je, da je bila venetščina najbližje italskim in keltskim jezikom. Če bi bili Veneti maloazijskega izvora, bi pričakovali, da bi bil njihov jezik bolj soroden anatolskim indoevropskim jezikom.
Za maloazijski izvor Venetov niti ni arheoloških dokazov. Veneti so namreč arheološko povezani s kulturo žarnih grobišč, ki je v pozni bronasti dobi vzniknila v srednji Evropi. Na območje današnje severovzhodne Italije so nosilci kulture žarnih grobišč (ti niso pokopavali trupel pokojnikov, ampak so jih pred pogrebom upepelili in pepel dali v pogrebne žare, te pa zakopali v zemljo) prišli v 13. stoletju pred našim štetjem.
Ali so to bili že prednikov Venetov, ni popolnoma jasno. Popolnoma arheološko so namreč Veneti v severovzhodni Italiji izpričani od 10. stoletja pred našim štetjem naprej.
Venetski "italo-keltski" geni
Nekakšna svetilka, ki nam v zadnjih leta omogoča osvetlitev prazgodovinske teme, je genetika oziroma arheogenetika. Če bi bili antični Veneti maloazijskega izvora, bi pričakovali, da bi bila v severovzhodni Italiji pri Y-kromosomih prevladujoča haploskupina J, a ni tako. Tako kot drugod po severni Italiji prevladuje haploskupina R1b-U152, ki je med drugim pogosta tudi v Švici in Franciji.
Keltska skupina jezikov se je razvila iz prakeltščine, ta pa morda iz praitalokeltščine kot posrednice med praindoevropščino in prakeltščino. Keltski jeziki se zemljepisno delijo na otoške keltske jezike, ki se govorijo na Irskem, v Veliki Britaniji in v Bretanji, ter na izumrle celinske keltske jezike (galščina, lepontščina, keltiberščina ...). Kje je bila pradomovina Keltov, se še ne ve točno. Dolgo časa je za pradomovino Keltov skorajda zagotovo veljala Srednja Evropa, po zadnjih genetskih raziskavah pa je morda bolj pravilna teza, da je bila keltska pradomovina v današnji Franciji.
Torej je to morda nekakšen genetski dokaz obstoja praitalokeltskega ljudstva, ki je govorilo praitalokeltščino, jezik, iz katerega so se pozneje po eni od teorij razvili italski in keltski jeziki.
Genetska pregrada med Italijo in Slovenijo
Arheogenetika in genetika poleg maloazijskega izvora Venetov izpodbija tudi venetsko teorijo, po kateri naj bi bili Slovenci potomci Venetov. Kot je trdil Matej Bor, so praslovansko govoreči Veneti poselili tako današnjo severovzhodno Italijo kot današnjo Slovenijo. Veneti v severovzhodni Italiji so se po Boru v času Rimskega imperija poromanili, na ozemlju današnje Slovenije pa so ohranili svoj jezik.
A ni tako. Med slovensko populacijo in severovzhodnoitalijansko populacijo namreč poleg slovansko-romanske jezikovne meje obstaja tudi t. i. genetska pregrada. Kljub zemljepisni bližini je slovenska populacija, kot ugotavljajo DNK-raziskave (tako Y-kromosoma, mitohondrijske DNK kot avtosomne DNK), genetsko bližje srednjeevropskim slovanskim populacijam kot severnoitalijanski.
Genetska "železna zavesa" med Szczecinom in Trstom
Glede na haploskupine Y-kromosoma, ki ugotavljajo genetski izvor po neprekinjeni moški liniji, v Evropi ločnica teče približno po črti Szczecin–Trst. Vzhodno od te črte, med slovanskimi narodi, pa tudi nekaterimi neslovanskimi, večinoma prevladuje haploskupina R1a, zahodno od te črte, med germanskimi, keltskimi in romanskimi (nekdanjimi italskimi in keltskimi ljudstvi), pa večinoma prevladuje haploskupina R1b ("italo-keltska" R1b-U152 je del te haploskupine).
Otoški keltski jeziki se delijo na britanskokeltske jezike (valižanščina, kornvalščina in bretonščina) in gojdelske jezike (irščina, škotska gelščina in manščina). Kljub podobnosti izraza gelščina in galščina nista sopomenki. Etnonim Galci je v galščini verjetno pomenil močno ljudstvo (koren gal- v keltskih jezikih pomeni moč, pogum ...), izraz Gelci (ang. Gealic) pa izvira iz irskega izraza goidel, ta pa iz valižanskega guoidel, kar naj bi pomenilo gozdni ljudje.
Po raziskavi estonske genetičarke Tine Saupe in njenih sodelavcev so prva stepska ljudstva, ki so v Evropo verjetno prinesla indoevropske jezike, na sever Italije prišla okoli leta 2.000 pred našim štetjem (verjetno prek alpskih prelazov z območja današnje Nemčije), v osrednjo Italijo pa s severa Italije okoli leta 1.600 pred našim štetjem. Ti bronastodobni moški stepskega izvora so pripadali haploskupini R1 oziroma R1b.
Galski Veneti v Armoriki
Vrnimo se iz sveta genetike spet v svet zgodovinskih virov. Pri zgodbi o Venetih je treba namreč omeniti, da so poleg Venetov na severovzhodu Italije (današnji italijanski deželi Benečija in Furlanija-Julijska krajina) v antičnih virih omenjeni tudi Veneti v današnji Bretoniji.
Gre za armoriške Venete (Armorika ali Aremorika v stari keltščini pomeni Primorje), ki jih je rimski vojskovodja Julij Cezar v prvem stoletju pred našim štetjem opisal kot keltsko ljudstvo. Cezar jih v latinščini imenuje Veneti, v grščini pa se jim je reklo Ouenetoi. Lastno, keltsko ime je bilo verjetno Ueneti.
Keltski izvor imena Venet
Po mnenju jezikoslovcev ime Ueneti verjetno temelji na keltski besedi weni oziroma ueni, kar pomeni prijatelj. Izpeljanka ueniia (wenja) pa pomeni družino, sorodstvo, rod ali ljudstvo. Stara irščina je poznala podobno besedo fine, kar je med drugim pomenilo tudi klan. Tudi ena od irskih sodobnih političnih strank se imenuje Fine Gael, kar po slovensko pomeni Irsko pleme, Irski rod oziroma Irsko ljudstvo.
Fine Gael (Irsko ljudstvo, Irski rod ali Irsko pleme po slovensko) je irska liberalno-konservativna stranka. Kot piše slovenski jezikoslovec Luka Repanšek v delu Keltska dediščina v toponomiji jugovzhodnega alpskega prostora, staroirska beseda fine izvira iz prakeltskega korena ueni-, kar pomeni prijatelj. Prakeltski pojem ueni-ia pa pomeni rod in družino. Na fotografiji: nekdanji predsednik stranke Fine Geal Enda Kenny, ki je bil tudi irski premier.
V stari bretonščini, ki je britanskokeltski jezik, je sopomenka za staroirski fine beseda guen. Armorika se je v času Rimskega imperija romanizirala, a so v zgodnjem srednjem veku sem pred poganskimi germanskimi Sasi iz Velike Britanije pribežali Kelti, ki so govorili britansko keltščino. Po njih je pokrajina dobila nove ime – Bretanja.
Mesto Venetov v Bretanji
Prišleki iz Velike Britanije so se naselili tudi v krajih, kjer so nekoč živeli armoriški Veneti. To so bretonski kraji okoli mesta, ki se mu v francoščini reče Vannes (to je bilo glavno mesto armoriških Venetov), v bretonščini pa Gwened.
Tako v francoščini kot bretonščini se torej mestu reče mesto Venetov oziroma Venetovo. Prebivalci dela Bretanje, kjer je Vannes, govorijo bretonsko narečje, ki mu Francozi pravijo vannetais, Bretonci pa gwenedeg. Razlike med preostalo bretonščino in "venetščino" v Vannesu morda izvirajo iz jezikovnega vpliva preostanka armoriških Venetov, ki so jih asimilirali Bretonci.
Valižansko žensko ime Gwyneth
Podobno ime kot bretonski Gwened ima tudi pokrajina na severozahodu današnjega Walesa: Gwynedd (v srednjeveški latinščini Venedotia). Ime je verjetno dobila po irskih priseljencih (Ircem so nekoč rekli tudi Feni, kar je verjetno spet povezano s keltsko besedo ueni), ki so se priselili na ta del Walesa.
Videoposnetek o zgodovini Bretanje. Predstavitev zgodovine je v t. i. venetščini (vannetais po francosko), bretonskem narečju, ki se govori v okolici mesta Vannes:
Stara keltščina je sicer imela dve podobni besedi: omenjeno ueni in uindo (windo), kar pomeni belo, svetlo, jasno, sveto ... Tako se pri valižanskem imenu Gwyneth, ki ga med drugim nosi tudi hollywoodska igralka Gwyneth Paltrow, omenja, da to ime temelji na imenu pokrajine Gwynedd. Zelo podobni sta valižanski besedi gwyn (moški spol) in gwen (ženski spol), ki sta izpeljanki iz besede uindo. Tako obstaja valižansko moško ime Gwyn ali Gwynn in valižansko žensko ime Gwen.
Francoska pokrajina Vendeja
Izpeljanki iz imena Gwen sta tudi imeni Gwendolen (Gvendolina) in Guinevere (tako je bilo ime tudi ženi legendarnega kralja Arturja). Guinevere je skovanka iz keltskih besed uindo in sebara (čudežno bitje ali duh). Ime so pozneje prevzeli Angleži v obliki Jennifer.
Keltska beseda uindo je tudi v imenu francoske pokrajine Vendeje (fr. Vendee), ki je dobila ime po istoimenski reki (po slovensko bi tej reki morda lahko rekli Bela).
Antični Vindeliki in Vindobona
Beseda uindo je tudi osnova imena keltskega antičnega ljudstva Vindelikov (latinsko Vindelici, grško Ouindelikoi), ki je živelo na današnjem jugozahodu Bavarske in jugovzhodu Baden-Württemberga. Tudi antično ime za Dunaj – Vindobona – je keltskega izvora, saj pomeni belo dno, bela podlaga ali beli temelj.
Vannes je glavno mesto departmaja Morbihan, ki je del francoske avtonomne regije Bretanje. Nekdaj se je po latinsko imenoval Darioritum in je bil prestolnica armoriških Venetov. Leta 56 pred našim štetjem je uporniške armoriške Venete, ki so bili keltsko govoreče ljudstvo, premagal rimski vojskovodja Julij Cezar. Veliko armoriških Venetov je bilo pobitih, veliko so jih Rimljani tudi prodali za sužnje. Preostanek armoriških Venetov, ki je preživel propad Rimskega imperija, se je potem stopil s priseljenimi britanskimi Kelti v novo keltsko govoreče ljudstvo – Bretonce.
Obstoj nesporno keltskih Venetov seveda krepi trditve tistih jezikoslovcev, ki pravijo, da so bili tudi severnojadranski Veneti keltsko ljudstvo. Po drugi strani pa je treba omeniti, da nekateri antični pisci jasno povejo, da severnojadranski Veneti niso govorili keltskega jezika.
Venedi ob reki Visli
Spodbuda za zagovornike venetske teorije o izvoru Slovencev je dejstvo, da je v antiki na območju ob reki Visli oziroma vzhodno od te reke živelo še eno ljudstvo s podobnim imenom, ki so mu Rimljani rekli Venethi (tako je njihovo ime zapisal Tacit) ali sarmatski Venedi (Plinij starejši).
Po grško se jim je reklo Ouenedai. Ne vemo, ali so bili ti Venedi (imenovani v zgodovinopisju tudi Baltski Veneti) v kakšnem sorodstvu z armoriškimi ali severnojadranskimi Veneti, saj so podatki v virih o njih zelo skopi.
Germani, Kelti ali Slovani?
Najbolj je o njih obširen Tacit v prvem stoletju našega štetja, ko piše, da živijo ob vzhodnem robu Germanije (vzhodna meja Germanije je bila v takrat reka Visla), so plenilsko ljudstvo kot Sarmati (ti so bili iransko govoreči stepski nomadi), a jih Tacit bolj uvršča med Germane, ker živijo v stalnih naseljih in niso konjeniški pastirski nomadi kot Sarmati. O tem, kakšen jezik govorijo, Tacit ne piše.
Vendeja (fr. Vendee) je francoski departma na atlantski obali. Ime je dobil po istoimenski reki Vendee, ki teče skozi departma. Reka Vendee oziroma Vendeja je dobila ime po keltski besedi uindo oziroma vindo ali windo, kar med drugim pomeni belo ali sijoče.
So bili ti Venedi morda keltsko ljudstvo? Glede na to, da Tacit za Aeste, ki so kot nabiralci jantarja živeli ob Baltskem morju vzhodno od reke Visle, piše, da so govorili jezik, ki je podoben jeziku britanskih Keltov, bi bilo to mogoče. Lahko pa, da so ti Venedi v bistvu že Slovani. Germani so namreč svojim vzhodnim slovanskim sosedom rekli Vinidi, Venedi ali Vinedi (iz pragermanske besede Uinidoz).
Jordanesovi Venedi
Gotski zgodovinar Jordanes sredi šestega stoletja tako malce nejasno piše o Venedih (Venethi) kot o predhodnikih Slovanov in hkrati kot o enem od treh slovansko govorečih ljudstev.
Omenja tudi kralja gotskih Grevtungov Vinitharja iz četrtega stoletja (Vinithar pomeni zmagovalec nad Vinithi/Vinidi). V sedmem stoletju so Vinidi oziroma Vinedi v frankovskih zgodnjesrednjeveških virih Slovani, ki so se pod vodstvom frankovskega trgovca Sama uprli Avarom.
Vinedi in Karantanija
Marca Vinedorum, v kateri vlada knez Valuk, je v istem stoletju oznaka za območje poznejše Karantanije. Z besedo Wenden so Nemci najprej označevali vse Slovane, pozneje, na primer v 18. stoletju, pa se je uporaba zožila le na Lužiške Srbe (Wenden) in Slovence (Windisch).
Vindobona, kar po keltsko pomeni belo dno ali bela podlaga, je bilo keltsko naselje ob Donavi, ki so ga Rimljani spremenili v vojaško oporišče. V nemščini se mestu zdaj reče Wien, kar je okrajšava keltskega imena Vindobona. Slovenci antični Vindoboni, ki je pozneje postala avstrijska prestolnica, rečemo Dunaj.
Najpogostejša razlaga germanskega/nemškega etnonima Uinidoz/Wenden za Slovane je, da se je to ime preneslo na Slovane, potem ko so ti zasedli prostor pravih Venedov/Vinidov na območju porečja reke Visle in jih asimilirali.
Nemški Vinedi in grški Sklabenoi
Zanimivo je, da grški viri, ki so v šestem stoletju prvi pisali o Slovanih (gr. Sklabenoi) ob spodnji Donavi, niso uporabljali imena Venedi. To ime so v srednjeveških virih uporabljali izključno avtorji, ki so prihajali iz nemških oziroma germanskih dežel. V romanskih deželah so bili Slovani Sclavi ali Sclaveni.
Dejstvo je tudi, da niti Slovenci niti Slovani nasploh sami sebe nikoli niso imenovali Venedi/Vinidi. To je bilo vedno poimenovanje, ki so ga uporabljali Germani oziroma Nemci. Podobno je tudi pri slovanskem poimenovanju zahodnih sosedov: mi jim rečemo Nemci, sami sebi pa pravijo Deutsch.
Ueni in Venera
Severnojadranski in armoriški Veneti pa so najverjetneje tudi sami sebe imenovali Veneti oziroma Ueneti. Tudi beseda ueni (weni), ki je osnova za ime Ueneti, je keltskega izvora. Če so bili tudi severnojadranski Veneti keltskega izvora, je bila ta beseda tudi osnova njihovega imena.
Če drži še najbolj uveljavljeno mnenje, da so severnojadranski Veneti bili jezikovno del italskih ljudstev, potem pa je samooznaka Veneti verjetno povezana s praitalsko besedo wenos, iz katere je izpeljano tudi ime rimske boginje Venus oziroma Venere. Na drugi strani pa je oznako Venedi/Vinidi zelo težko izpeljati iz katerega od slovanskih jezikov.
Viri:
Michael Weiss, Introduction to venetic (sl. Uvod v venetščino).
Jadranka Gvozdanović, On the linguistical classification of venetic (sl. O jezikoslovni klasifikaciji venetščine).
Tina Saupe in sodelavci, Ancient genomes reveal structural shifts after the arrival of steppe-related ancestry in the Italian peninsula (sl. Starodavni genomi razkrivajo strukturne premike po prihodu stepskih ljudstev na Italijanski polotok), 2021.
Pierpaolo Maisano Delser, Metka Ravnik-Glavač, Paolo Gasparini, Damjan Glavač in Massimo Mezzavilla, Genetic landscape of Slovenians: past admixture and natural selection pattern (sl. Genetska slika Slovencev: pretekle primesi in vzorec naravne selekcije), 2018.
Andrej Zupan, Genetska struktura Slovencev, kot jo razkrivajo polimorfizmi kromosoma Y in mitohondrijske DNA, 2014.
15