Svoboda govora je na udaru, svobodni mediji so bolj ali manj v tem boju že padli, družba je vedno bolj razdeljena in odprto sama do sebe sovražna, oblast postaja vse bolj avtoritarna, medtem ko demokracija umira na obroke. Nič dobrega se nam ne piše, to vodi v pogubo, bi rekli pesimisti. Vse dobro, ki smo ga dosegli v zadnjih nekaj desetletjih, bo izbrisano v enem zamahu, mi pa se bomo spet znašli v temačnih časih. Konec je sveta, kakršnega poznamo.
Če za trenutek pozabimo na dejstvo, da se za dobršen del človeštva tak svet niti ni začel, za kar je zgodovinska krivda v nezanemarljivi meri tudi na naših plečih (o tem kdaj drugič), lahko mirno rečemo – črnogledi imajo tokrat prav. Negativni trendi so nas odpeljali že tako daleč, da se trdemu padcu najverjetneje ne moremo več izogniti, vsaj v Evropi, in s tem tudi v Sloveniji, ne.
Konec je enostavna reč – nikogar ni treba skrbeti, kaj bo jutri, če »jutri« pade z mize. Podzavestno si morda celo želimo, da bi padel z mize, saj ob grožnji z realnostjo, v kateri je vse lepo prepovedano, naša življenja pa nadzorovana do te mere, da edina preostala svoboda (za zdaj še) obstaja znotraj naših lobanj, človeka kar mine volja do življenja. A vseeno se ne gre vdati v usodo.
Tisti »jutri« bo namreč trmasto prihajal dan za dnem in od nas terjal, da nekaj vendarle naredimo iz življenja in da se zaboga nehamo smiliti sami sebi in z roko odmahovati, češ, »tak'le mamo«. Razlika med uspešno in neuspešno družbo ni v tem, da uspešna družba nima slabih časov, temveč v tem, da se uspešna družba iz njih aktivno pobere in iz konca naredi nov začetek.
Njega dni se je takratni premier Cerar prikazal z napisom »Ne jamram, iščem rešitve« in (predvidljivo, a začuda je bil marsikdo še vedno presenečen) požel bogato letino kritik in posmehovanj; a imel je prav. Prihodnost bo veliko lepša, če nam uspe manj jamrati in malo bolj iskati rešitve. Malo manj kriviti drug drugega in od politike terjati rešitve in malo bolj spoznati, da smo politika vsi skupaj tudi mi, ter pri rešitvah aktivno sodelovati, ne pa samo »naj nekdo drug zrihta, da bo meni lepo«.
Začetek se namreč neizbežno bliža.
Matic Smolej, Zürich