Kako zelene so olimpijske igre v Tokiu
Trajnosti na olimpijskih igrah se zmanjšuje vse od leta 1992, tokijske naj bi bile v tem pogledu šele na tretjem mestu.
Odpri galerijo
Novi olimpijski stadion, leta 2019 zgrajen na mestu starega, se ponaša z lesom in zelenjem. Tu je bila slovesnost ob odprtju olimpijskih iger in bo tudi zaključna, vmes pa se vrstijo tekmovanja v atletiki in nogometu. FOTO: wikipedija
Bodimo boljši, skupaj – za planet in ljudi, je geslo olimpijskih iger v Tokiu, ki označuje trajnostno usmeritev tega največjega športnega dogodka na svetu. Prireditelji so obljubljali, da bodo to najbolj zelene olimpijske igre doslej in s tem zgled za vse prihodnje, toda cilj kljub temu, da v japonsko prestolnico niso prišle množice navijačev z vsega sveta, ne bo dosežen.
Med drugim so se zavezali, da bodo to igre z ničelnimi izpusti, da bodo prilagodili čim več že obstoječih športnih objektov, da bodo ponovno uporabili oziroma reciklirali kar 99 odstotkov uporabljenih stvari, da bo elektrika iz 100-odstotno obnovljivih virov, da bodo uporabljali deževnico in elektrificiran javni promet, obenem pa slavili človeško različnost in spoštljive poslovne prakse.
A je še pred začetkom iger na realnost pokazala skupina raziskovalcev z univerze v Lozani.
Dr. Sven Daniel Wolfe s sodelavci je izvedel študijo o trajnosti na olimpijskih igrah vse od leta 1992 in pri 16 prireditvah te vrste upošteval gospodarsko učinkovitost, ekološki vpliv in družbeno pravičnost. Ugotovili so, da se trajnost zmanjšuje, čeprav je do okolja prijazno in trajnostno eno od vodil sodobnega olimpijskega gibanja. To pa se dogaja predvsem zaradi zaslužka korporacij in teženj, da bi bile igre vse večji in čim bolj veličastni spektakli.
Za primerjavo: na prvih modernih igrah konec 19. stoletja v Atenah je nastopilo okoli 300 športnikov, ko so poletne olimpijske igre leta 1964 nazadnje priredili v Tokiu, jih je nastopilo 5500, na tokratnih pa že 12.000. Več športnikov pomeni več dogodkov, več sodelujočih držav, več medijev ..., vse to pa zahteva več prizorišč, več nastanitvenih zmogljivosti in na splošno večje kapacitete, kar pomeni več posegov in negativnih vplivov na okolje. Kljub prizadevanjem japonskih organizatorjev je tako raziskava pokazala, da jim v tem pogledu med olimpijskimi igrami po letu 1992 pripada šele tretje mesto.
Članica odbora za trajnost pri Tokiu 2020 Masako Koniši, sicer projektna vodja pri japonski podružnici Svetovnega sklada za naravo (WWF), je za ameriški nacionalni javni radio potrdila, da jim bo nekatere načrte uspelo uresničiti, nekaterih pa ne. Poudarila je, da je vsa elektrika, ki jo potrebujejo za izvedbo iger, pridobljena iz obnovljivih virov in da bi bil Tokio 2020 v tem pogledu lahko vzorčen primer za prihodnje igre.
Po pisanju Independenta naj igre v Tokiu ne bi pridelale več kot 2,7 milijona ton ogljikovega dioksida, kar je veliko manj v primerjavi z igrami v Riu de Janeiru, ki so prispevale 4,5 milijona ton izpustov tega toplogrednega plina, in londonskimi, ki so ga v ozračje oddale 3,3 milijona ton.
Ogljični odtis tokijskih iger so izračunali, preden so se odločili, da na tribunah ne bo gledalcev, zato bo bržkone še manjši. Konišijeva je zagotovila, da so odkupili več emisijskih kuponov pri družbah, ki varčujejo z energijo ali pa hranijo ogljik, in s tem prispevali k prvim olimpijskim igram z negativnim ogljičnim odtisom.
Poleg elektrike iz obnovljivih virov in električnih vozil so vpliv na okolje zmanjšali s tem, da so uporabili in prilagodili veliko že obstoječih športnih prizorišč, med katerimi so tudi dvorane Pritzkerjevih nagrajencev Kenza Tangeja in Fumihika Makija, tako stare kot nove objekte pa predstavljajo kot energijsko učinkovite.
Osrednje prizorišče iger, nov nacionalni stadion, ki so ga zgradili na mestu starega iz leta 1964, je bil končan že predlanskim po načrtih domačega biroja arhitekta in univerzitetnega profesorja Kenga Kume. Čeprav je na mednarodnem natečaju zmagala Zaha Hadid, pa njene rešitve niso uresničili zaradi prevelikih stroškov in nasprotovanja japonskih arhitektov.
Glavnina stadiona, ki sprejme 68.000 gledalcev in ima 450 mest za gledalce na invalidskem vozičku, je iz železobetona in jekla, zunanjo podobo zaokrožata cedrovina iz 46 japonskih prefektur ter borov les z Okinave, povrhu pa ga napolnjuje še živo rastje, skupaj 47.000 rastlin in dreves.
Prekrivna struktura iz jekla in lesenih tramov, ki povzema značilnosti tradicionalnih japonskih stavb, zastira sonce in zadržuje dež ter hkrati spodbuja kroženje zraka, s čimer se stavba naravno hladi.
Na strehi stadiona, kjer je bila slovesnost ob odprtju iger in bo tudi zaključna, vmes pa se tam vrstijo tekmovanja v atletiki in nogometu, so sončni paneli za električno energijo, v podzemnih cisternah se zbira deževnica, s katero zalivajo travnate površine.
A ob vseh zelenih značilnosti objekta vse očitno le ni tako do okolja prijazno. Okoljevarstvena in človekoljubna organizacija Rainforest Action Network, ki se bori za ohranjanje pragozdov, je v konstrukciji olimpijskega stadiona odkrila vezane plošče, izdelane iz tropskega lesa iz indonezijskih pragozdov, ki so jih posekali zaradi plantaž za pridelavo palmovega olja, s čimer so življenjski prostor izgubili tudi ogroženi orangutani. Čeprav so se aktivisti pritožili organizatorjem, so ti pritožbo zavrnili.
Pomemben del trajnostne pobude na največjem svetovnem tekmovanju pa izkazuje, denimo, javna stavba olimpijske vasi, ki so jo zgradili po načrtih biroja Niken Sekei. Ta se je podpisal tudi pod podobo gimnastičnega centra Ariake, enega redkih športnih prizorišč, zgrajenega posebej za te igre, prav tako bodo po njihovih načrtih v Tokiu zgradili najvišji, kar 350-metrski nebotičnik iz lesa na svetu.
Javno stavbo na vzhodni strani olimpijske vasi, ki je osrednje srečevališče in obsega kavarno, banko, ambulanto, frizerske salone, trgovine in medijsko središče, so postavili iz kar 40.000 kosov domačega lesa, natančneje iz cipres, ceder in macesnov, ki so si jih »sposodili« pri lokalnih oblasteh po vsej Japonski.
Vsak kos lesa je označen z žigom, od kod prihaja, saj bodo po koncu olimpijskih iger stavbo razstavili in lesene dele vrnili v lokalne skupnosti, ki so jih darovale. Tam pa naj bi jih ponovno uporabili pri svojih gradbenih projektih, predvsem javnih.
Reciklirano je ali pa še bo marsikaj. Na slovesnosti ob odprtju so bili nosilci olimpijskega ognja v belih uniformah iz recikliranih plastenk kokakole, bakla je bila izdelana iz recikliranega aluminija iz zatočišč, urejenih po nesreči v Fukušimi.
Športniki spijo na posteljah iz recikliranega kartona ter vzmetnicah iz polietilenskih vlaken, ki jih je mogoče reciklirati tako rekoč v nedogled in jih bodo po koncu olimpijskih in paraolimpijskih iger podarili različnim organizacijam po državi, za talne obloge v sobah pa so uporabili reciklirano plastiko iz gospodinjstev.
Vseh 5000 kolajn, ki jih bodo podelili v Tokiu, je izdelanih iz dragocenih kovin, ki so jih izločili iz starih mobilnikov in manjših elektronskih naprav. V dveh letih je v zbirne centre prispelo več kot šest milijonov naprav, iz njih so pridobili kar 32 kilogramov zlata, 3500 kilogramov srebra in 2200 kilogramov brona.
Kolajne, na katerih je japonski oblikovalec Juniči Kavaniši upodobil grško boginjo zmage Nike pred stadionom v Panathinaikosu, pa športnikom okoli vratu visijo na traku iz kemično recikliranih poliestrskih vlaken.
Ne glede na vse zelene vidike Tokia 2020 se zdi precej umestno razmišljanje švicarskega raziskovalca Svena Daniela Wolfeja. Prepričan je, da se bodo te olimpijske igre v zgodovino vpisale predvsem kot igre, ki jih je zaznamovala pandemija.
Med drugim so se zavezali, da bodo to igre z ničelnimi izpusti, da bodo prilagodili čim več že obstoječih športnih objektov, da bodo ponovno uporabili oziroma reciklirali kar 99 odstotkov uporabljenih stvari, da bo elektrika iz 100-odstotno obnovljivih virov, da bodo uporabljali deževnico in elektrificiran javni promet, obenem pa slavili človeško različnost in spoštljive poslovne prakse.
A je še pred začetkom iger na realnost pokazala skupina raziskovalcev z univerze v Lozani.
Dr. Sven Daniel Wolfe s sodelavci je izvedel študijo o trajnosti na olimpijskih igrah vse od leta 1992 in pri 16 prireditvah te vrste upošteval gospodarsko učinkovitost, ekološki vpliv in družbeno pravičnost. Ugotovili so, da se trajnost zmanjšuje, čeprav je do okolja prijazno in trajnostno eno od vodil sodobnega olimpijskega gibanja. To pa se dogaja predvsem zaradi zaslužka korporacij in teženj, da bi bile igre vse večji in čim bolj veličastni spektakli.
Vpliv iger na okolje so zmanjšali tudi s tem, da so uporabili veliko starih športnih prizorišč. Na fotografiji nacionalni stadion Jojogi Pritzkerjevega nagrajenca Kenza Tangeja iz leta 1964. FOTO: promocijsko gradivo
Za primerjavo: na prvih modernih igrah konec 19. stoletja v Atenah je nastopilo okoli 300 športnikov, ko so poletne olimpijske igre leta 1964 nazadnje priredili v Tokiu, jih je nastopilo 5500, na tokratnih pa že 12.000. Več športnikov pomeni več dogodkov, več sodelujočih držav, več medijev ..., vse to pa zahteva več prizorišč, več nastanitvenih zmogljivosti in na splošno večje kapacitete, kar pomeni več posegov in negativnih vplivov na okolje. Kljub prizadevanjem japonskih organizatorjev je tako raziskava pokazala, da jim v tem pogledu med olimpijskimi igrami po letu 1992 pripada šele tretje mesto.
Članica odbora za trajnost pri Tokiu 2020 Masako Koniši, sicer projektna vodja pri japonski podružnici Svetovnega sklada za naravo (WWF), je za ameriški nacionalni javni radio potrdila, da jim bo nekatere načrte uspelo uresničiti, nekaterih pa ne. Poudarila je, da je vsa elektrika, ki jo potrebujejo za izvedbo iger, pridobljena iz obnovljivih virov in da bi bil Tokio 2020 v tem pogledu lahko vzorčen primer za prihodnje igre.
Po pisanju Independenta naj igre v Tokiu ne bi pridelale več kot 2,7 milijona ton ogljikovega dioksida, kar je veliko manj v primerjavi z igrami v Riu de Janeiru, ki so prispevale 4,5 milijona ton izpustov tega toplogrednega plina, in londonskimi, ki so ga v ozračje oddale 3,3 milijona ton.
Ogljični odtis tokijskih iger so izračunali, preden so se odločili, da na tribunah ne bo gledalcev, zato bo bržkone še manjši. Konišijeva je zagotovila, da so odkupili več emisijskih kuponov pri družbah, ki varčujejo z energijo ali pa hranijo ogljik, in s tem prispevali k prvim olimpijskim igram z negativnim ogljičnim odtisom.
Črna pika tudi na olimpijskem stadionu
Poleg elektrike iz obnovljivih virov in električnih vozil so vpliv na okolje zmanjšali s tem, da so uporabili in prilagodili veliko že obstoječih športnih prizorišč, med katerimi so tudi dvorane Pritzkerjevih nagrajencev Kenza Tangeja in Fumihika Makija, tako stare kot nove objekte pa predstavljajo kot energijsko učinkovite.
Osrednje prizorišče iger, nov nacionalni stadion, ki so ga zgradili na mestu starega iz leta 1964, je bil končan že predlanskim po načrtih domačega biroja arhitekta in univerzitetnega profesorja Kenga Kume. Čeprav je na mednarodnem natečaju zmagala Zaha Hadid, pa njene rešitve niso uresničili zaradi prevelikih stroškov in nasprotovanja japonskih arhitektov.
Glavnina stadiona, ki sprejme 68.000 gledalcev in ima 450 mest za gledalce na invalidskem vozičku, je iz železobetona in jekla, zunanjo podobo zaokrožata cedrovina iz 46 japonskih prefektur ter borov les z Okinave, povrhu pa ga napolnjuje še živo rastje, skupaj 47.000 rastlin in dreves.
Prekrivna struktura iz jekla in lesenih tramov, ki povzema značilnosti tradicionalnih japonskih stavb, zastira sonce in zadržuje dež ter hkrati spodbuja kroženje zraka, s čimer se stavba naravno hladi.
Na strehi stadiona, kjer je bila slovesnost ob odprtju iger in bo tudi zaključna, vmes pa se tam vrstijo tekmovanja v atletiki in nogometu, so sončni paneli za električno energijo, v podzemnih cisternah se zbira deževnica, s katero zalivajo travnate površine.
A ob vseh zelenih značilnosti objekta vse očitno le ni tako do okolja prijazno. Okoljevarstvena in človekoljubna organizacija Rainforest Action Network, ki se bori za ohranjanje pragozdov, je v konstrukciji olimpijskega stadiona odkrila vezane plošče, izdelane iz tropskega lesa iz indonezijskih pragozdov, ki so jih posekali zaradi plantaž za pridelavo palmovega olja, s čimer so življenjski prostor izgubili tudi ogroženi orangutani. Čeprav so se aktivisti pritožili organizatorjem, so ti pritožbo zavrnili.
Javno stavbo na vzhodni strani olimpijske vasi, ki je osrednje srečevališče, so postavili iz kar 40.000 kosov japonskega lesa. FOTO: Kyodo via Reuters Connect
Les iz olimpijske vasi bodo vrnili lokalnim skupnostim
Pomemben del trajnostne pobude na največjem svetovnem tekmovanju pa izkazuje, denimo, javna stavba olimpijske vasi, ki so jo zgradili po načrtih biroja Niken Sekei. Ta se je podpisal tudi pod podobo gimnastičnega centra Ariake, enega redkih športnih prizorišč, zgrajenega posebej za te igre, prav tako bodo po njihovih načrtih v Tokiu zgradili najvišji, kar 350-metrski nebotičnik iz lesa na svetu.
Javno stavbo na vzhodni strani olimpijske vasi, ki je osrednje srečevališče in obsega kavarno, banko, ambulanto, frizerske salone, trgovine in medijsko središče, so postavili iz kar 40.000 kosov domačega lesa, natančneje iz cipres, ceder in macesnov, ki so si jih »sposodili« pri lokalnih oblasteh po vsej Japonski.
Vsak kos lesa je označen z žigom, od kod prihaja, saj bodo po koncu olimpijskih iger stavbo razstavili in lesene dele vrnili v lokalne skupnosti, ki so jih darovale. Tam pa naj bi jih ponovno uporabili pri svojih gradbenih projektih, predvsem javnih.
Športniki spijo na posteljah iz recikliranega kartona ter vzmetnicah iz polietilenskih vlaken, ki jih je mogoče ponovno predelovati v nedogled, talne obloge v sobah pa so iz reciklirane plastike. FOTO: Reuters
Reciklirano je ali pa še bo marsikaj. Na slovesnosti ob odprtju so bili nosilci olimpijskega ognja v belih uniformah iz recikliranih plastenk kokakole, bakla je bila izdelana iz recikliranega aluminija iz zatočišč, urejenih po nesreči v Fukušimi.
Športniki spijo na posteljah iz recikliranega kartona ter vzmetnicah iz polietilenskih vlaken, ki jih je mogoče reciklirati tako rekoč v nedogled in jih bodo po koncu olimpijskih in paraolimpijskih iger podarili različnim organizacijam po državi, za talne obloge v sobah pa so uporabili reciklirano plastiko iz gospodinjstev.
Vseh 5000 kolajn, ki jih bodo podelili v Tokiu, je izdelanih iz dragocenih kovin, ki so jih izločili iz starih mobilnikov in manjših elektronskih naprav. V dveh letih je v zbirne centre prispelo več kot šest milijonov naprav, iz njih so pridobili kar 32 kilogramov zlata, 3500 kilogramov srebra in 2200 kilogramov brona.
Kolajne, na katerih je japonski oblikovalec Juniči Kavaniši upodobil grško boginjo zmage Nike pred stadionom v Panathinaikosu, pa športnikom okoli vratu visijo na traku iz kemično recikliranih poliestrskih vlaken.
Ne glede na vse zelene vidike Tokia 2020 se zdi precej umestno razmišljanje švicarskega raziskovalca Svena Daniela Wolfeja. Prepričan je, da se bodo te olimpijske igre v zgodovino vpisale predvsem kot igre, ki jih je zaznamovala pandemija.
