Pismo predsednika vlade Janeza Janše naslovljencem v evropskih institucij – poleg predsednice Evropske komisije in predsednika Evropskega sveta so prejemniki tudi najvišji politični predstavniki držav EU – je sprožilo nov vihar v kozarcu vode. Seveda v vrstah tranzicijske levice.
Po tistem, ko se je praktično celoten medijski propagandni aparat spravil na Janšo zaradi neobstoječe čestitke za zmago Donaldu Trumpu, so tokrat dobili novo temo: pismo, v katerem se je Janša obrnil na celotno evropsko politično javnost in s tem prevzel pobudo pri razpravi o tem, ali je sploh sprejemljivo za nazaj spreminjati pravila igre pri delitvi proračunskih sredstev EU. Grozilo je namreč, da bi morebitna “nova pravila” v zvezi z “vladavino prava” rušila ravnotežje znotraj EU, saj bi bile nekatere nekdanje države vzhodnega bloka, zdaj pa članice EU, ki želijo izvesti reforme denimo v pravosodju, s tem kaznovane. Tudi s tem razlogom se je Janša oglasil (kar seveda ni bilo prvič, da se je obrnil na evropsko javnost) in predlagal kompromis, ki bi preprečil morebitne nove odhode iz EU.
Preberite še:
Histerija Tanje Fajon
Seveda je takoj postalo jasno, da je vsebina Janševega pisma zelo neprijetna za tiste, ki hočejo vlado rušiti tudi prek Bruslja. Še zlasti za evropsko poslanko Tanjo Fajon, ki je v levem četverčku ustavnega loka kot predsednica pravne naslednice komunistične partije ena glavnih nosilk projekta rušenja vlade. Seveda ne bomo navajali vseh odzivov iz medijskih in političnih vrst, saj je šlo večinoma za čustvene izlive, ki se dogajajo vsakokrat, ko premier Janša potegne kakšno odmevno potezo. No, verjetno pa je tokrat v ozadju psihološke reakcije na pismo tudi spoznanje, da ne drži teza, ki so jo še nedavno ponavljali, češ da je slovenski premier z javnim izražanjem naklonjenosti Donaldu Trumpu osramotil lastno državo in da se nam smeji ves svet. Sedaj se je izkazalo, da ni tako in da premier Janša še naprej velja – ne glede na pregovorno majhnost in nevplivnost Slovenije – za enega ključnih protagonistov znotraj EU. Zato je bil odgovor tranzicijske levice povsem iracionalen: poln besa in drugih negativnih čustev. Pri tem so se tudi povsem odkrito lagali.
Poglejmo na primer reakcijo Fajonove na Twitterju: “Premier izgublja stik z realnostjo, dobivam veliko odzivov kolegov iz EU, da so šokirani. Slovenija mora podpreti mehanizem spoštovanja vladavine prava. Predsednik vlade ruši ugled naše države, to je žalitev za ljudi. /…/ Zdravstveni sistem je na robu kolapsa. Bolnice so brez nujne opreme. Ljudje umirajo. Medtem novo pismo PV (predsednika vlade), ki sramoti in ruši našo državo, na katero smo v EU ponosni. Ideologijo SDS postavlja nad pravno državo. Brani države, ki blokirajo denar za spopadanje Evrope z epidemijo.” No, resnici na ljubo je treba povedati, da tudi reakcije nekaterih iz Evropske ljudske stranke niso dosti drugačne od tistih iz vrst socialistov, saj je Ljudmila Novak po vsebinski plati reagirala podobno kot Fajonova, le manj čustveno. Morda je tudi tokrat svoj pisker pristavil njen svetovalec, nekdanji novinar Financ Matic Cvelbar.
Angela Merkel utišala volkove
Seveda pa “pogojni refleks” v obliki šoka ob Janševem pismu ni trajal dolgo. Pravzaprav ga je prekinila kar nemška kanclerka Angela Merkel, ki je bila zadnja leta tarča kritik zaradi sodelovanja pri projektu migracij oz. “velike zamenjave”, a seveda tistih političnih sil, ki tovrstne projekte podpirajo. Dan po objavi Janševega pisma v medijih je namreč Merklova na (virtualnem) vrhu EU obvestila kolege iz drugih članic, da bo poskušala v prihodnjih dneh v pogovorih s Poljsko in z Madžarsko najti sprejemljivo rešitev za potrditev evropskih sredstev za okrevanje unije po pandemiji novega koronavirusa. H kompromisu je po njenih besedah pozval tudi slovenski premier Janez Janša. Iz tega je bilo razvidno, da ima tudi nemška kanclerka glede odnosov v EU podobno vizijo kot njen slovenski kolega in da bo treba najti skupni jezik s Poljsko in z Madžarsko, ki bi ju nekateri radi potisnili v drugorazredni položaj, kar bi bil tudi nevaren precedens (na to je opozarjal tudi evropski poslanec Milan Zver, saj bi lahko “kaznovalni mehanizem” prizadel tudi druge države, vključno s Slovenijo).
Kot je znano, sta Poljska in Madžarska blokirali sredstva za okrevanje EU po pandemiji covida-19, ker je dostop do njih pogojen s spoštovanjem vladavine prava (karkoli že to pomeni), a to je bil dejansko le povod za to, da je morala EU končno ugrizniti v kislo jabolko zlorab »vladavine prava«, kar je bila voda na mlin evropski levici. Medtem ko četverica slovenskih evroposlancev levice (Tanja Fajon, Klemen Grošelj, Milan Brglez, Irena Joveva) s “prikolico” (Ljudmilo Novak) očitno vztraja pri dogovoru, ki je bil sprejet tudi v evropskem parlamentu, pa sedaj Merklova, Janša in še nekateri državniki iščejo možnosti za dogovor, po katerem enotnost EU ne bo ogrožena. Prav sporočilo Merklove, da ima sama zelo podoben interes glede reševanja aktualne problematike v EU kot Janša (slednji bo tako sodeloval celo v mediacijski skupini, ki bo poiskala kompromis), je bilo očitno dovolj, da je vreščanje medijsko-politične propagande nekoliko potihnilo. A ponižanje za tiste, ki so upali, da bodo spravili Poljsko in Madžarsko na kolena, Janšo pa z oblasti, je veliko – Ne gre namreč samo za notranjepolitične težave članic EU, ampak tudi za to, kdo so ključni odločevalci v EU: ali naj bi bila slednja “naddržava” (kar zelo podpirajo levičarji, ki jim je očitno zelo blizu načelo demokratičnega centralizma) ali zveza držav, kar zagovarjajo suverenisti.
Je JPD res “mandatar”?
Seveda je bilo pismo, v katerem je slovenski premier pozval h kompromisu in odprl tudi nekatere za slovensko politiko zelo neprijetne teme (denimo o ukradenih volitvah leta 2014 in o politični zlorabi pravosodja), le eden od številnih povodov za morebitno zamenjavo vlade. Formalnih razlogov za ukrepe proti vladi pismo sicer ne vsebuje, kar se je navsezadnje pokazalo tudi s prej navedenim stališčem nemške kanclerke, zato pa je levičarski četverček ustavnega loka računal, da bo medijsko sprožena histerija prepričala slovensko javnost, da je treba vlado zamenjati čim prej. A v resnici je to predvsem interes Milana Kučana in Gregorja Golobiča, dveh najvplivnejših progatonistov političnega podzemlja, o katerih smo pisali že v prejšnji številki Demokracije. Omenili smo namreč, kako je bil prav Golobič tisti, ki je pregovoril Jožeta P. Damijana, da postane “mandatar” (kar v resnici ni, saj se o njem sploh še ni razpravljalo) strank t. i. koalicije ustavnega loka. Ob tem ne gre prezreti Golobičevega vpliva na delovanje osrednih medijev, ki javnosti vbijajo v glavo, da je Damijan mandatar za sestavo vlade. A bodimo resni: Slovenija ni niti v povolilnem obdobju, prav tako sedanja vlada ni odstopila, tudi konstruktivna nezaupnica vladi ni vložena. Za zdaj je obljubljenih 46 glasov za novo vlado le pobožna želja. Morda tudi zato skušajo Golobičevi agenti vnašati nemir med koalicijske stranke in prepričevati SMC, NSi in DeSUS, da jih je Janša s pismom voditeljem EU izigral. No, malce slabe volje je pismo res sprožilo tudi med njimi, a še zdaleč premalo, da bi koalicija razpadla. Bistveno večjo nevarnost predstavlja zahteva po zamenjavi državne sekretarke na ministrstvu za zdravje Tine Bregant z Urošem Priklom, ki je bil državni sekretar pri Marjanu Šarcu.
Noče stopiti v ospredje!
Zagotovo se lahko strinjamo z analitikom Andrejem Drapalom, ki je prepričan, da nove koalicije ne sestavlja niti prej omenjena četverica KUL (ki celo priznava, da je sprta med seboj) niti Jože P. Damijan, ampak sam Golobič, ki to seveda počne iz ozadja. Čas pa bi že bil, da bi stopil v ospredje, kar narekujeta tudi etika in integriteta – če sta seveda slednji sploh kdaj obstajali pri »slovenskem Stalinu«, kot je Golobiča pred dobrimi petnajstimi leti imenoval Slavoj Žižek. Že v prejšnji številki smo pisali o tem, kako je Golobič še v funkciji glavnega sekretarja LDS presegal svoja pooblastila, saj je kadroval tako v gospodarstvu kot v medijih. Ob tem je tudi sam dajal inštrukcije določenim urednikom in novinarjem, kako je treba poročati, na primer novinarju Dela je narekoval, kaj mora napisati o zavarovalnici Vzajemna. Ta novinar je bil takrat Grega Repovž, ki je nato hitro postal urednik Mladine, bil pa je tudi predsednik Društva novinarjev Slovenije. Slednje se Golobičevim pritiskom ni nikoli upiralo, pač pa je o njih molčalo. Znano je, kako je Golobič dosegel ukinitev gledane oddaje Trenja na Pop TV, znani pa so tudi pritiski na nekatere “neubogljive” novinarje, ki so poročali o aferi Ultra (takšen primer je denimo Matej Hlebš z nacionalne televizije) ter govorili o “medijski kanalizaciji”, kamor so seveda spadali tisti mediji, ki niso sledili Golobičevim navodilom. Seveda je treba spomniti, da so se nekateri od teh vmes “popravili” in postali “normalni”. Podobno je tudi Jože P. Damijan, ki je še leta 2005 zatrjeval, da je Janša v nasprotju z Janezom Drnovškom politik z vizijo, očitno naredil svoj kopernikanski obrat in postal sprejemljiv kader, ki sedaj celo postaja nekakšen Golobičev as iz rokava.
Kdo bo naslednji?
Sedaj se postavlja vprašanje, ali je bilo hrumenje zaradi Janševega pisma bruseljski eliti le dimna zavesa za prikritje delovanja operativcev globoke države, ki smo jih že omenjali – veliko je namreč govora o tem, da bi lahko tudi računsko sodišče pomagalo pri “discipliniranju” Zdravka Počivalška iz SMC. Pri tem ni zanemarljiva vloga medijskega mogotca Martina Odlazka, saj gre za človeka, ki ima v rokah velik del slovenskih medijev in predstavlja ključno osebo pri nadzoru nad javnim mnenjem. Ta čas se Levica in SD ukvarjata predvsem z zbiranjem podpisov za referendum o finančni podpori Slovenski vojski. Je tudi to ena od dimnih zaves? Morda bomo odgovor izvedeli kmalu.
Gašper Blažič