DL: Bernard Stramič - Tudi z lepo izreko sproščeno in zabavno

16.3.2024 | 18:20

Bernard Stramič (Foto: Adrian Pregelj)

Bernarda Stramiča poznamo kot enega najboljših in najlepših moških radijskih glasov. Že skoraj 17 let je radijski napovedovalec in voditelj na Radiu Slovenija, hkrati pa tudi eden od osmih mentorjev Centra za kulturo govora v izobraževalnem središču Akademija RTV Slovenija. Čeprav že leta živi v Ljubljani, se v domačo Stražo vrača vsaj dvakrat na mesec. Do javnega govora je precej kritičen in neprizanesljiv do tistih, ki v medijih ne spoštujejo slovenske besede. Čeprav je danes »na velikem radiu«, je precej znanj osvojil prav na radijskih postajah Studio D, Radio Krka in Infonet.

Kako se spominjate tistih časov?

Moji začetki radijskega dela segajo v leto 1997, ko sem prišel na Studio D. Lepi časi so bili takrat, bolj sproščeni in ustvarjalni, z veliko več odgovornosti. V meni je vladalo neko silno navdušenje, ko sem spoznaval radio od znotraj in se učil. Predvsem Studio D in Radio Krka sta mi veliko dala – znanje in prijatelje, in samo še okrepila večno ljubezen do radijskega dela. Veste, če te ljubezni ni, poslušalci to hitro začutijo.

Vaša dolgoletna želja je bila, da bi nekoč brali poročila na Radiu Slovenija. Leta 2007 ste dočakali povabilo v službo svojih sanj. Zakaj ravno nacionalni radio in zakaj prav poročila?

Danes vem, da prav pri branju poročil najbolj uživam. To sem jaz – tako imenovani »newsman« (smeh). Že kot mulec sem spremljal BBC News, Sky News, CNN, občudoval voditelje in ob tem bogatil tudi besedni zaklad angleškega jezika. Prav predstavljal sem si, da v studiu berem poročila. Zato nacionalni radio – to je za »spikerja«, kot pravimo napovedovalcu, največ, kar lahko doseže pri svojem delu. Moj »krst« je bil na 3. programu Radia Slovenija, že naslednji dan pa sem na prvem programu bral poročila. Še danes se spomnim svojega prvega stavka: »Ura je deset. Radio Slovenija, prvi program, poročila.« Zadnja leta v informativnem programu berem Dogodke in odmeve, Danes do 13-ih in Zrcalo dneva, pa še vrsto drugih besedil.

Vaše prvo samostojno vodenje poročil je poslušala tudi vaša mentorica Ajda Kalan.

Takrat je bila vsa ekipa ob meni zelo nervozna, jaz pa sem komaj čakal. Ko sem končal poročila z vremenom, je po telefonu priletel SMS. Moja mentorica, ki me je ogromno naučila in sem jo zato neizmerno cenil, mi je napisala zgolj »lepo«. In ta SMS sem hranil še vrsto let.

Po zgolj dveh letih dela kot radijski napovedovalec ste prejeli stanovsko nagrado Ane Mlakar.

Ja, gospa Mlakar je združevala vse, kar imajo najboljši napovedovalci, in ta strokovna nagrada za mladega in najbolj obetavnega radijskega napovedovalca v Sloveniji me je resnično presenetila. Nanjo sem še danes zelo ponosen. Na podelitvi sem imel največjo tremo v življenju, saj sem vedel, da vame strmijo vsa velika imena radia in televizije, ki sem jih kot svoje idole spremljal že kot najstnik – od Nataše Dolenc do Ajde Kalan, Menči Klančar, Sandija Čolnika in podobnih. Po komaj dveh letih dela na »ta velikem« radiu sem takrat moral povedati tudi nekaj besed, kar sem opravil z velikim spoštovanjem, pa verjetno tudi z nekoliko tresočim se glasom.

Čistega »spikerstva« je bilo z leti vse manj, radio kot medij pa v zadnjem času doživlja vrsto pretresov. Pred mikrofon gre lahko skoraj vsak, govorna izobrazba je nepomembna, silno se zanemarja pravilna slovenska izreka. Zdi se mi, da radijski govor preprosto izginja.

Klasičnih napovedovalcev je zelo malo in včasih se mi zdi, da se prav nalašč zanemarja pravilna slovenska beseda. Še zlasti je to slišati na komercialnih oz. lokalnih radijskih postajah. Tam si prav prizadevajo za sproščeno, že skoraj ulično govorjenje. In tu lep radijski govor res izginja. Precej boljše je na nacionalnem radiu, kjer neke zakonitosti kljub vsemu še vedno veljajo. Prav zaboli me, kadar slišim, kako si nekateri lomijo jezik pri izgovarjavi, za povrhu pa jim je to še smešno. Mnogi nimajo ne radijskega glasu ne dikcije, še manj znanja, po možnosti pa celo kakšno govorno napako. Res žalostno, saj sem prepričan, da se tudi z lepo izreko lahko vodi sproščena in zabavna oddaja.

Bernard na svojem delovnem mestu (Foto: Vid Humer)

Včasih je veljalo, da radio in televizija izobražujeta. Lahko to danes še trdimo?

Bi morala! Tako z govorom kot z vsebinami in glasbo. A kadar poslušam različne radijske postaje, ugotavljam, da predvajajo eno in isto glasbo, ne povedo nič pametnega, pa tudi govor je precej ubog. V ospredju je nenehno hihitanje. Tak način dela poslušalca poneumlja, ne pa izobražuje, voditelj pa jasno kaže, da svojega dela ne obvlada, da mu ni kos in da si ne zasluži biti pred mikrofonom. Nekoč so bila za to vrsto dela postavljena zelo visoka merila. Povsod!

Dolga leta je radijski govor poučevala slovita Ajda Kalan, ki je zahtevala znanje. Tudi vi ste bili njen učenec, danes pa ste v njenih čevljih. Kakšna pa so vaša merila?

Tudi v naši RTV-hiši ni vse tako, kot bi moralo biti. Zadnja leta je bil ta problem prihodov z ulice naravnost pred kamero prisoten bolj na TV Slovenija kot na radiu. Naš Center za kulturo govora je do nedavnega izobraževal tudi kader TV Slovenija, z leti pa je tega sodelovanja manj, kar se že pozna pri kakovosti dela. Menda sem kot mentor zahteven in prav je tako, saj je namen izobraževanja, da dobri kandidati postanejo boljši.

Kaj pa kakovost dela in zlasti govora na javnem radiu?

Vdor t. i. nemškega modela je mogoče opaziti predvsem pri komercialnih radijskih postajah. Tam je glasbena ponudba močno okrnjena, predvajajo eno in isto glasbo. V govoru je veliko hihitanja, program je brez pravih vsebin, poln nagradnih iger in plačljivih oddaj. Na javnem radiu tega vpliva sicer ni, mogoče ga je nekoliko zaznati v strukturi poročil. Dobim pa rdeče pike, kadar tudi v programu našega radia slišim 20-minutno plačano oddajo s Herto Kosmina. Takšne oddaje ne sodijo na javni RTV-servis in nam zagotovo niso v ponos.

Tudi v zasebnem življenju ste nekakšen jezikovni policist, ki ni prizanesljiv niti do zapisov na javnih krajih.

Včasih sem verjetno prav nadležen. Nekateri to sprejmejo, nekateri pravijo, da težim. Ne pričakujem, da bi vsi govorili zborno knjižno slovenščino, tudi narečja so okras jeziku. Sem pa občutljiv za napake pri tistih, ki bi morali imeti lepo besedo v krvi. Zlasti so to ignoranca dvojine, nepravilno vikanje, napačno naglaševanje deležnikov na -l – pravilno je na primer pomilóstil, osvobódil, spreménil, zapóslil, govóril, obnôvil. Silno me zmoti tudi napačna uporaba decimalk – pravilno je dve celi dve, in ne dva cela dva. Tu so še napačni predlogi pri krajih in vaseh, zlasti »v« oziroma »na«, in napačno naglaševanje krajev – za vse to obstajajo priročniki, ki jih očitno ni ali pa so debelo zaprašeni. Zelo občutljiv sem tudi za zapise na javnih krajih: na oglasnih deskah, v straniščih, lokalih, trgovinah. Tam sem pa res siten in neusmiljen lektor. Tudi na svojem profilu na Facebooku občasno s popravki in pravilno izgovarjavo opozarjam na napake v javnem govoru.

Se vam zdi, da se je zadnja leta močno okrepila t. i. kriza medijev?

Zagotovo. Pa to ni značilno zgolj za Slovenijo, kjer ima javni RTV-servis večmilijonsko izgubo, ampak je to videti pri večini javnih medijev po Evropi. Podobne težave imajo tudi ORF, BBC, RAI in drugi tovrstni javni mediji. Posledice varčevanja so manj kakovostne oddaje in slabši kader, kar je za nacionalne RTV-hiše lahko zelo nevarno. RTV Slovenija niso zgolj dnevnoinformativne oddaje, v naših programih so tudi literarne in dokumentarne oddaje, radijske igre, različni portreti, oddaje za različne marginalizirane skupine ljudi, risanke in še vrsta drugih izobraževalnih oddaj, ki bogatijo programe radia in televizije. Pomemben del našega ustvarjanja so tudi naši orkestri in glasbena produkcija, da ne govorim o bogatih arhivih zvočnih posnetkov in videoposnetkov. In tu čezmerno varčevanje pomeni težavo, saj lahko ogrozi celo identiteto naroda.

Kako to krizo medijev konkretno čutite na nacionalnem radiu?

Krajšajo ali ukinjajo se oddaje, nekateri zaposleni so na čakanju, najboljši kader nas zapušča, posebno poglavje pa so odnosi. Val čudnega vzdušja je s televizije pljusknil tudi na radio. V precej manjši meri sicer, a se čutita nezadovoljstvo in strah zaradi negotove prihodnosti.

Radijsko delo je velik del vašega življenja. Kaj pa počnete, kadar niste v službi?

Velikokrat nič. Kadar sem sam, in to sem zelo rad, poslušam tuje radijske postaje. Sicer pa obožujem Ljubljano in s svojo številno mednarodno obarvano družbo prijateljev sem rad kje ob Ljubljanici. Zanima me tudi vreme. V 80. letih sem celo pisal vremenska opažanja in spomnim se poletij v tistem času, ko je bilo tri dni zapored čez 30 stopinj in so bili vsi zaskrbljeni. Danes, ko imamo tudi do pet vročinskih valov s temperaturami krepko čez 30 stopinj, težko razumem zanikovalce segrevanja ozračja. Tu prav pogrešam pokojnega prijatelja Roberta Erjavca, s katerim sva premlevala zanimive vremenske teme. Še en moj pomembni hobi je tudi kakovostna glasba, obožujem jazz vseh oblik in obdobij.

Radi imate velemesta.

Ja, tam začutim utrip države in kulturo naroda. London, New York, Pariz, Washington, tudi Beograd, Zagreb, Ljubljana … to so meni ljuba mesta. Tako kot Novo mesto, ki je precej manjše, a s čudovitimi in unikatnimi mestnimi vedutami, vendar na žalost brez utripa. Precej razočaran pa sem bil nad Pekingom. Ne toliko zaradi kaosa, pač pa zaradi onesnaženega zraka. Tam ljudje skoraj ne vidijo sonca. V Pekingu sem se začel zavedati, kakšen privilegij imamo v Sloveniji.

Precej nenavadna je tudi vaša ljubezen do vsega, kar vozi po tirih.

Kot otrok sem živel v Cegelnici v Novem mestu, tik ob železniški progi, in ta »glasba« mi je očitno ostala v srcu. Še ljubši kot vlaki pa so mi tramvaji. Naravnost obožujem njihov zvok odpiranja vrat in cingljanja pred odhodom do naslednje postaje. Med obiski velemest se zato zelo rad vozim z vlakom, podzemno železnico ali pa s tramvajem, če le imam to možnost.

Bernard Stramič (Foto: Adrian Pregelj)

In še v nečem ste drugačni. Ste moški, ki obožuje solate na tisoč in en način.

Če se malo pošalim, mi brez solate res ni živeti. Kot otrok je nisem maral, z leti pa sem v ospredje svojih prehranjevalnih navad postavil zelenjavo in sadje, šele potem pride na vrsto meso. Če se le da, živim zdravo, z občasnimi pregrehami.

Imate kakšen zanimiv solatni recept?

Tu ste me pa ujeli! Redko kdaj pripravljam kaj zase. Celo solato si raje postrežem iz kakšnega solatnega bara v restavraciji. V klasični zeleni solati obožujem čičeriko, fižol, korenje, zelje in preliv z bučnim oljem. Nič posebnega, a zdravo in okusno.

Kaj pa recept za množičnejšo uporabo pravilnega govora in lepe slovenske besede?

Ko človek javno nastopa, mora imeti odgovornost do jezika. In če bodo mediji to spoštovali, bo tudi med poslušalci več takšnih, ki jim bo mar za materni jezik. Pred leti smo na Akademiji RTV Slovenija ustvarili nagrajeno spletno stran Govorni pomočnik. Gre za zbirko poslovenjenih in poenotenih izgovarjav tujih imen, drugih besed in besednih zvez, z mestom naglasa in naglasnim znamenjem. Namenjena je sicer bolj poklicnim govorcem javnega medija, a je v pomoč tudi vsem, ki si to želijo. Zato ni več izgovorov, da neke izgovarjave ni mogoče hitro preveriti. Pa naj bo to recept za boljšo uporabo lepe slovenske besede.

Bernard, hvala za pogovor.

Članek je bil objavljen v januarski tiskani številki Dolenjskega lista

Renata Mikec