Človek ni stroj, temveč živo bitje – organizem. Med strojem in organizmom je razlika, ogromna razlika, razlika med življenjem in smrtjo, med harmonijo in mehaniko.
Vse življenje na Zemlji se odvija med zemljo in nebom, med svetlobo neba in težo zemlje. Kamorkoli pogledamo v naravi, se srečujemo s polarnostmi: rojstvo – smrt, zemlja – zrak, dan – noč, vertikalno – horizontalno, mehko – trdo, bujno, rastoče – veneče, sušeče se; lahko – težko, gibljivo – trdno, hitro – počasi, zima – poletje, vdih – izdih … Če bi bil svet ustvarjen zgolj iz polarnosti, bi zelo kmalu uničil samega sebe.
Obstanek v ekstremu, v skrajnosti, je uničujoč, zato človek in svet nujno potrebujeta Tretjo silo, da te polarnosti poveže med seboj, jih harmonizira.
Ekstremi ubijajo
Danes živimo v svetu, ki je posledica neverjetnega razvoja človekove (mehanične) inteligence. Človek je na področju tehnologije izjemno napredoval in prišel do ekstrema, ki resno ogroža življenje na Zemlji. Tako zelo smo se potopili v mehanski, mrtvi način mišljenja, da smo začeli poveličevati stroje in zaničevati življenje. Radi bi, da bi tudi rastline in živali postali stroji, ki bi jih upravljali kot s tipkami na računalnikih ali telefonih, daleč od stika z njihovo mehko dlako ali opojnim vonjem cvetov. Ne zanima nas več, da so to živa bitja, temveč nas zanima zgolj, kako nam lahko služijo, kako jih lahko izkoristimo. Koliko ton koruze bomo lahko prodali, koliko mleka iztisnili iz ubogih krav, ki zaradi izmolzenosti umirajo že pri dveh, treh letih starosti (krava pri sedmih letih šele odraste!). Ekstremi ubijajo. In za seboj puščajo opustošenja: nerodovitne puščave nekoč bogato rodovitnih polj, ogromne količine odpadle plastike neuporabnih rastlinjakov, trupla izkoriščanih živali. Zavest človeka, ki se je ujela v vrtinec materialističnega pogleda na svet in izkoriščanja vsega in vseh za vsako ceno, se je zožila v tabelo vložka in dobička. V ekstrem finančnih številk. Ta ekstrem je šel tako daleč, da (pametnejši, iznajdljivejši) človek želi ukalupiti tudi drugega človeka v parametre stroja in iz njega iztisniti največjo učinkovitost, ki jo ta lahko da. Ampak človek ni stroj.
Med harmonijo in mehaniko
Človek ni stroj, temveč živo bitje – organizem. Med strojem in organizmom je razlika, ogromna razlika, razlika med življenjem in smrtjo, med harmonijo in mehaniko. Stroj je sestavljen iz posameznih delov, ki v točno določeni povezavi skupaj funkcionirajo. Če en del manjka, stroj verjetno ne bo deloval. Ampak ta del lahko nadomestimo z drugim delom, kopijo, in stroj bo deloval naprej. 'Odlična' igrača za uvajanje in vživljanje v mehanski način razmišljanja so lego kocke. Steiner (začetek 20. stoletja) govori o epidemiji lego kock; zanimivo, danes se vsak otrok v zahodnem svetu igra (le še) z lego kockami.
Na drugi, diametralno nasprotni strani pa je živ človek kot organizem. Ni sestavljen iz delov, temveč v njem deluje neka notranja logika, princip, ki vse človekove 'dele' neprestano preobraža v skladu s celoto. Razumete razliko? Med sestavnimi deli stroja ali sestavljanke ni nevidne rdeče niti, ki bi te dele povezovala tako, da se vedno znova spreminjajo, pa vendar celota ostaja ista. Jaz sem danes isti organizem, kot sem bila kot dojenček, pa vendar sem popolnoma drugačna. Zato ker sem živ organizem, ki se nenehno preobraža. In tako je z vsemi živimi bitji na tem svetu – organizirana so po notranji logiki, po logosu, božji modrosti. Ne po mehanskih zakonih. In naloga sodobnega človeka je, da začne to notranjo logiko odkrivati, spoznavati. Da se zave razlike med mehanskim, mrtvim, in organskim, živim. Ker ko se enkrat resnično zave te ogromne razlike, potem mu ne bo več prišlo na pamet, da bi živo bitje tiščal v sheme mehanike. Ampak bo začel delovati prav nasprotno – videl bo, da lahko s to notranjo logiko živega sodeluje in namesto da naravo izkorišča, bo začel naravo preobražati v nekaj višjega – v umetnost. Ali kot je umetnost poimenoval veliki klasik, pesnik in izjemen naravoslovec J. W. Goethe v višjo naravo v naravi.
Med rojstvom in smrtjo
Dotaknili smo se torej polarnosti življenja in smrti. Tudi samo življenje je ekstrem, ki vodi v skrajnost in uničenje. Predstavljajte si, da bi rastline samo rastle in rastle in rastle, pa živali in ljudje tudi – zelo kmalu bi bil planet premajhen za preobilico življenja na njem. In spet vidimo, da tudi na tej ravni deluje notranja logika, ki uravnava oba ekstrema. Življenje se rodi, raste in umre, in ta smrt je nujna, da se lahko rodi nekaj višjega. Da se na neki način ponovi staro, a na višji ravni. Zato so stare vrste zelenjave tako zelo trpežne in odporne proti velikim vremenskim nihanjem, ker so se iz generacije v generacijo utrjevale, izboljševale, krepile. V nasprotju s hibridnimi in gensko manipuliranimi semeni, ki tega ponavljajočega se ciklusa vzpenjanja po spirali razvoja sploh ne zmorejo imeti. Niti toliko notranje moči nimajo (seveda, če pa so bila ustvarjena iz mehanskega načina razmišljanja), da bi izoblikovala seme, kaj šele, da bi lahko svoj življenjski cikel ponovila. Tako imamo na eni strani stoletja, celo tisočletja stare sorte kulturnih rastlin, ki v sebi nosijo zgodovino razvoja človeštva; na drugi strani pa napihnjene novodobne sorte, ki so le na zunaj videti lepe in pravilnih oblik, v sebi pa nimajo nobenega življenja, nobene vsebine.
Polarnost človeka in njegov harmonični ritem
Tudi v človeškem organizmu lahko vidimo polarnosti: naša glava je trda, hladna, okoli mehkih možganov je zaprta trda kost, ki jih varuje. V glavi je sedež naše živčno-čutne organizacije.
Predel naše trebušne votline pa je prav nasprotno: mehek, tam skorajda ni kosti, le medenična kost nam v tem delu daje oporo. Tam je področje toplote, tam je center našega presnovno-gibalnega sistema.
Medtem ko imamo v glavi opraviti z zavestnim polom naše človeške organizacije, se procesi v našem trebušnem predelu odvijajo bolj ali manj nezavedno, največ, kar nam pride do zavesti, so prebavne motnje.
Harmonično izravnavo med tema polarnima sistemoma ustvarja človeški ritmični sistem, ki je najbolj izoblikovan v našem osrednjem delu, v prsih. Tam potekata najpomembnejši ritmični dejavnosti – dihanje s pomočjo pljuč in cirkulacija krvi s pomočjo srca. Vidimo lahko, da tudi naša telesna zgradba ponazarja ta prehod iz popolnoma mehkega v popolnoma trdo področje prek prsnega koša, ki ga obdajajo rebra. Torej, kosti so, vendar ne gre za eno zaprto kost kot v glavi, temveč več posameznih kosti, ki delno objemajo notranjost našega prsnega koša.
Brez tega ritmičnega sistema bi bil človek bitje polarnosti. Ritmični sistem, katerega osrednji organ je srce, pa omogoča harmonično prehajanje iz ene polarnosti do druge. Srce prilagaja ritem svojega utripa naši telesni dejavnosti – če imamo velike napore, bije hitreje, da nas kri oskrbuje z dovolj kisika; če smo umirjeni, bije počasi. Podobno je z dihanjem, z osnovnim ritmom vsega življenja na zemlji: vdihnemo, ko se rodimo, in ko umremo, izdihnemo. Ko potrebujemo veliko kisika, naša pljuča intenzivno delajo in dihamo hitreje, ko je naša (telesna) aktivnost na minimumu, dihamo počasi.
Medtem ko smo v glavi popolnoma budni, v presnovnem sistemu globoko spimo, je ritmični sistem prav nekje vmes. Do določene mere lahko zavestno vplivamo na hitrost dihanja in bitja srca, vendar nimamo prave zavesti o tem, kako dihanje in bitje srca v resnici delujeta.
V naravi je vse povezano
Narava je ena sama modrost. In zelo vznemirljivo je te skrivnosti odkrivati. Ena takih izjemnih zanimivosti je tudi ta, da je rastlina prav tako tročleno bitje. Vendar je v primerjavi s človekom postavljena na glavo. Pri rastlini je najtrdnejši del korenina, tam ona s svojimi čutili tipa za hrano. V cvetu je vsa mehka, iz cveta se izoblikuje plod, katerega glavni element je toplota (kot v našem presnovnem sistemu). Steblo rastline z listi pa je reprezentant ritmičnega sistema, saj rastlina skozi listne ploske sprejema sončno energijo in ogljikov dioksid, ki ju potem pretvarja v klorofil in kisik, ki ga ponovno izloča skozi liste.
Pogosto koreninska hrana najbolj deluje prav na področju naše glave, mišljenja ali čutnih zaznav. Korenček je zelo dober za vid, korenina svetlobe za jasne misli, hren prebudi naša čutila. Na prebavne in razmnoževalne organe vplivajo cvetovi – kamilica, na primer, je odlična za lajšanje trebušnih krčev, bolečin v trebuhu. Cela vrsta zdravilnih rastlin pa s svojimi listi zelo dobro vpliva na naš prsni koš: materina dušica, timijan, melisa, žajbelj, izop …
Vse v naravi je povezano. Še veliko bolj subtilno in močno, kot se zdi na prvi pogled. In prebujenemu človeku, ki poglablja svoja spoznanja in zavest o teh povezavah, ne bo nikoli prišlo na misel, da bi rastline, živali ali človeka spreminjal v stroje. Ker ve, da s tem uničuje te povezave, ki pa so nujne za njegov obstoj in razvoj. Brez rastlin in živali v tem božjem krogotoku življenja človek ne more živeti. Lahko ustvarja na videz še tako popolne umetne kopije rastlin, toda ritmičnega življenja, ki se preobraža po spirali razvoja, nikoli ne bo mogel umetno ustvariti. Ali ni torej veliko bolj modro, da se namesto seciranj in analiz v laboratorijih, za katere sodobna znanost namenja milijarde in milijarde denarja, obrnemo na drugo stran in skušamo razumeti notranjo logiko, ki deluje v vseh živih bitjih? V vsakem bitju individualno in v vseh bitjih skupaj.
Veliko težav v današnji pridelavi hrane povzročajo vremenski pojavi, ekstremni vremenski pojavi. Ekstremno razmišljanje in delovanje človeka je privedlo do ekstremnega delovanja vremena. V vremenski sferi Zemlje se srečata delovanje kozmosa in delovanje človeka. Gre za vzajemno delovanje. In dokler človek ne bo ugotovil, da je njegova notranjost pravzaprav notranjost kozmosa in da s svojim mišljenjem in notranjo naravnanostjo oblikuje kozmos, do takrat se nam bodo neurja in suše, polarni mraz in tropska vročina zdeli kot kazen iz vesolja. Ampak pravzaprav smo si to kazen naložili sami. Če se ne želimo obrniti vase in iskati teh vseprisotnih povezav nas kot mikrokozmosa z makrokozmosom, bomo te povezave prisiljeni spoznati preko zunanjih pojavov. Žal je ta pot veliko težja, a mi smo tisti, ki izbiramo.
Tudi na vrtu velja pravilo zlate sredine
Konec poletja lahko poskrbimo za delo na dolgotrajnem humusu. In sicer tako, da v površine, iz katerih smo pobrali zrele rastline, plitvo vdelamo organsko maso – na primer zmulčeno travo ali ostanke rastlin. Če nimamo časa, da bi zmulčeno organsko maso plitko vkopali v zemljo, jo vsaj razporedimo po zemeljski površini. Mikroorganizmi bodo sicer imeli malo več dela, ker bodo morali zlesti iz zemlje, ampak bodo kljub temu z veseljem zagrizli v sočno poslastico.
Konec poletja in na začetku jeseni je tako čas za pobiranje plodov kot tudi čas za pobiranje semen. Pobiramo lahko semena paradižnika, paprike, fižola, jajčevcev, zelišč …, pa tudi graha in solate, če tega nismo naredili že prej.
Če želimo imeti tudi naslednje leto obilen pridelek, je pomembno, da izbiramo semena najlepših rastlin. Torej, da nekaj najlepših plodov pustimo, da popolnoma dozorijo in oblikujejo seme. Zrele plodove poberemo in jih na kartonu damo na sonce, da bodo tudi semena s pomočjo toplote do konca dozorela. Tudi tu velja pravilo zlate sredine. Na primer, če pobiramo semena stročnic, je dobro, da od najlepših strokov vzamemo zrna iz sredine stroka – ta so običajno najlepše oblikovana in največja. Pri stroku koruze izberemo semena iz sredine stroka ipd. Nato semena izluščimo iz ploda ter jih posušimo – če bodo semena vlažna, jih bomo težko skladiščili in bodo bolj nagnjena k temu, da splesnijo. Suha semena shranimo v škatlice ali kozarce ter jih hranimo v suh in temen prostor. Še enkrat, zelo pomembno je, da se semena med skladiščenjem ne navlažijo, saj je vlaga za njih znak, da naj začnejo kaliti, in če čas in prostor za to ne bosta primerna, bodo začela plesneti.
V času svetih noči, od božiča do svetih treh kraljev, semena zakopljemo v zemljo. Takrat se v zemlji dogaja nekaj prav posebnega in semena dobijo impulze oddaljenega kozmosa za svoj krogotok življenja v naslednjem letu.
Za konec pa še ena zanimivost. Ali ste kdaj pomislili na to, kako narava seme tekom krogotoka življenja rastline dvigne na višjo raven? Seme posadimo v zemljo, tekom leta pa rastlina naredi plod na vrhu svojega stebla. Seme se je iz zemlje dvignilo proti nebu. In naslednje leto ga ponovno posadimo v zemljo in bo ponovno zlezlo bliže k soncu. Ali ni čudovita ta spirala Življenja – ko se en cikel zaključi, gre na začetek, a na višji ravni.
"Lepo občudovati
Resnično ščititi
Dobro izbrati.
To vodi človeka
V življenju k ciljem
V delovanju k pravici
V čutenju k miru
V mišljenju k svetlobi.
In ga uči zaupati
Božjemu vodenju
V vsem, kar je,
v svetu,
v globini duše." - Rudolf Steiner
Tekst: Katja Temnik, Zeliščni vrt Majnika
Obiščite Zeliščni vrt Majnika na sejmu Narava-zdravje
Na sejmu Narava-zdravje lahko obiščete stojnico ekološkega Zeliščnega vrta Majnika in prisluhnete predavanju Katje Temnik, ki bo predstavila zelišča v biodinamični pridelavi na vrtu. Dobro poznamo uporabo zdravilnih zelišč za krepitev našega zdravja, manj poznano pa je, da določena zdravilna zelišča pomagajo tudi rastlinam na vrtu. Predstavila bo zelišča, ki se uporabljajo za biodinamične preparate, pa tudi baldrijanov preparat proti pozebi, rman kot zdravilo rastlinam po toči, njivsko preslico proti glivičnim obolenjem idr.
Oglejte si tudi pogovor s Katjo Temnik v seriji oddaj Sensa pogovori
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
