Burja na poti do Ajdovščine in omejitev hitrosti na 40 kilometrov na uro je oznanjala zimo. Pot iz Ljubljane je z nosilko malega slalomskega kristalnega globusa in zmagovalko sedmih tekem svetovnega pokala Špelo Pretnar minila hitro. »Končno je burja malce pokazala svojo moč. Zadnja dva dni sem imela teraso zaprto,« nam je na domači terasi s prekrasnim razgledom na Ajdovščino in velik del Vipavske doline razlagala Andreja Slokar, ki naj bi bila v tej sezoni poveljnica uspehov slovenskega alpskega smučanja. Toda 14. oktobra, dan pred svojim 25. letom, je Primorka okusila grenkobo poškodbe, si na treningu strgala prednjo križno vez v levem kolenu in šla dva dni pozneje v Innsbruck na operacijo k priznanemu specialistu Christianu Finku.
Pri Slokarjevih nad Ajdovščino smo obiskali kletne prostore. Pot do domačega fitnesa nas je spominjala na obisk kakšne kleti z vrhunskimi vini, ki jih je v okolici v izobilju. Davide Brignone, brat zmagovalke svetovnega pokala in ene najboljših alpskih smučark Federice Brignone ter partner Andreje Slokar, je v fitnesu dvigoval uteži. Precej težje, kot bi ga sodili po postavi. Na drugem koncu dvorane je bila Andreja Slokar v družbi fizioterapevta Timoteja Kostrevca, ki je Primorki na razpolago slabi dve leti. Tridesetletni strokovnjak se je od leta 2012 učil in kalil v Čatežu pri velemojstru Halidu Nasifu, do leta 2020 pa je sedem let sodeloval tudi z Atletsko zvezo Slovenije. »Od operacije je minilo petnajst tednov. Trenutno Andreja krepi mišice, začela je tudi že teči. Vse gre po načrtih, Andreja je vestna in disciplinirana. Po petih do šestih mesecih naj bi bila sposobna treningov z maksimalno intenzivnostjo,« odgovarja Timotej Kostrevc.
Nad televizijo čisto pravi kristalni globus
Medtem ko smo si v prostornem fitnesu ogledovali smučarske fotografije Andreje Slokar in startne številke od vsepovsod, je za kratek čas v kletne prostore prišla tudi mama Elda Slokar. »Pa saj imamo tudi vinoteko, je za zidom fitnesa,« je pojasnila. Vzdušje je bilo ves čas pozitivno, najbolj zadržana je bila sicer vselej pozitivna Andreja Slokar. Razumljivo. Vsak gib mora narediti premišljeno, napake niso dopustne. »Normalno je, da je ves čas prisoten strah. Andrejina leva noga ima za zdaj med 75 in 80 odstotki moči desne noge. Ko bo pridobila dodatno moč, bo vse manj strahu,« je pojasnil fizioterapevt, ki je v zadnjih mesecih postal del družine Slokar.
Po treningu nas je gostiteljica povabila v svoje stanovanje v prvem nadstropju. V dnevni sobi je nad televizijo v oči padla plaketa iz Meribela, kjer je marca lani zmagala na zadnji tekmi sezone svetovnega pokala. Zraven je bilo priznanje za zmagovalko evropskega pokala ter nekaj drugih smučarskih lovorik. Med njimi tudi mali kristalni globus. Čisto pravi. »Tega sem ji posodila takoj, ko se je poškodovala, in sicer kot motivacijo za čas rehabilitacije,« nam pojasni Špela Pretnar. Motivacija je nedvomno prava, pot do lastnega pokala pa je pred Andrejo Slokar še dolga. Toda jasno zastavljena. »Po poškodbi sem za skupno mizo družini dejala, da je poškodba prišla ob pravem času, da bo Andreja odslej še boljša športnica. Resnično verjamem, da bo tako. Počasi sestavljamo mozaik,« je optimistična Špela Pretnar, ki se je pri vrhunski športnici lahko počutila še posebej domače. Eno od slik namreč krasi podoba Bleda, domačega kraja Špele Pretnar. »To sliko mi je podaril Davide. Očitno ga je Bled tako navdušil, ko sem ga prvič peljala na Gorenjsko,« se nasmeji Andreja Slokar.
Začutila potrebo po spremembi
»Težko je biti doma in gledati tekme po televiziji. Pri vsem skupaj najbolj trpi glava. Najtežje mi je bilo, ko sem spremljala Levi, ki mi je zelo pri srcu. Prve tekme sem v živo spremljala v Sestrieru, kjer sem zelo trpela. Tam sem se resnično zavedala, da nisem več del smučarske karavane. V Kranjski Gori mi je bilo že malce lažje. Navsezadnje nisem ne prva ne zadnja, ki se je poškodovala. Naslednjo sezono bom spet na startu. Večkrat podoživljam minulo sezono, ki je bila psihološko izjemno naporna, izkupiček pa ni bil slab,« odgovarja gostiteljica, ki je imela po našem obisku sponzorske obveznosti, zato se je za nekaj dni odpravila v Italijo.
V nadaljevanju pogovora se je Ajdovka dotaknila mesecev pred poškodbo. Pravi, da je smučala slabo ali vsaj precej slabše, kot bi si želela. »Nisem se počutila dobro. Znotraj ekipe smo imeli težave na več naslovih. Zamenjala sem serviserja, s katerim se nikakor nisem ujela. Izgubila sem samozavest in to obdobje je bilo težko,« pojasni Ajdovka, ki se je v času rehabilitacije odločila za spremembe v ekipi. Poleg Špele Pretnar je obdržala Timoteja Kostrevca in Severina Lipovška, prekinila pa je sodelovanje s serviserjem in pred Zlato lisico tudi s trenerjem Boštjanom Božičem. Novih imen še nima, a je aktivna pri iskanju. »Začutila sem potrebo po spremembi, potrebujem nov zagon. Boštjanu sem hvaležna za vse, kar me je naučil, saj je zelo dober trener.«
Andreja Slokar ne skriva, da ji je večkrat hudo. Takrat se zjoče in se, kot pravi, resetira. Doda, da potem stvari pozabi in gre polna energije naprej. Na prihodnost gleda optimistično. »Prvič sem v položaju, ko lahko razmišljam o preteklosti in se osredotočam na prihodnost. Precej lažje je, če se ne pripravljaš na tekmovanje in si ne nalagaš stresa. Moja edina skrb je rehabilitacija. Nekatere stvari vidim od daleč in so mi bolj jasne. To je vsekakor pozitivna stvar. Sem tudi bolj potrpežljiva, kar me zelo veseli.« Najbolj pri vsem zmagovalka dveh tekem svetovnega pokala pogreša sneg, naravo in turno smučanje. »Imam srečo, ker prihajam iz Vipavske doline, kjer ni snega. Le burja. Zato mi je na neki način lažje, da sem malce odmaknjena,« sklene Andreja Slokar.
