Župan Grosuplja: Protipoplavni ukrepi so pri nas praktično preprečili poplave

Peter Verlič, doktor znanosti s področja gradbeništva, kot župan Občino Grosuplje vodi že četrti mandat, ta pa pod njegovim vodstvom izredno napreduje. Pogovarjali smo se prejšnji četrtek. Grosuplje je bilo obvarovano pred poplavami, za kar si je župan Verlič prizadeval vso svojo poklicno pot. Pogovor je potekal o protipoplavnih ukrepih, zaščiti, rešitvah in o tem, kakšni so nujni ukrepi za prizadeto prebivalstvo na poplavnih območjih. Ker je strokovnjak za infrastrukturno področje, smo se pogovarjali tudi o cestni in železniški politiki.

V začetku avgusta so državo prizadele močne poplave Grosuplje sta obvarovala dva zadrževalnika poplavnih vod, spomin pa je še živ na poplave v preteklih letih …
Zadnje poplave v občini so bile septembra 2010, ko še nismo imeli obeh zadrževalnikov. Imeli smo zadrževalnik Bičje, zadrževalnika Veliki potok pa še ne in je bilo mesto Grosuplje poplavljeno, saj je Grosupeljščica prestopila bregove. Po tem se je intenziviralo tudi delo pri pripravi dokumentacije za zadrževalnik Veliki potok.

Takrat ste si osebno zelo prizadevali za to. Ni bilo tako preprosto …
Ne. Šele kasneje je ministrstvo izdelalo študijo o poplavni ogroženosti Slovenije in takrat je bila občina Grosuplje prepoznana kot občina z visoko poplavno ogroženostjo. Po tem so stekle aktivnosti, na ravni države je bila ustanovljena tudi Direkcija za vode, za objekte v sklopu poplavne varnosti je bilo namenjenih več sredstev.

Če teh dveh zadrževalnikov ne bi bilo, bi bilo Grosuplje zdaj pod vodo?
Poplavljeni bi bili v celoti novo naselje Sončni dvori, industrijska cona, ves del Grosuplja od Jerove vasi, mimo doma starejših občanov, vsa naselja ob Grosupeljščici, praktično do železniške proge.

Imate zdaj protipoplavno zaščito urejeno v celoti?
Zadrževalnik je opravil test v živo. Dokončno pa bo urejeno, ko bo Grosupeljščica urejena. To je zdaj naslednja faza. V okviru tega bo urejena struga, vendar ne na tehnični način, temveč sonaravno. Zgrajeni bodo premostitveni objekti, v okviru tega nekaj novih mostov in prehodov za pešce ter kolesarje. Predvsem je najbolj kritičen most pri tržnici v Grosupljem. Ta bo odstranjen, nadomestila ga bo brv za pešce in kolesarje, medtem ko bo cesta mimo tržnice do Adamičeve ceste na levem bregu preusmerjena ob toku Grosupeljščice na krožišče. S tem bo tudi promet razbremenjen, novi most bo z novimi gabariti, pretok prometa bo ustreznejši.

Tako je zdaj določeno v sprejetem občinskem prostorskem načrtu. Bilo je precej dela, izvedba je v načrtu, upam, da bodo državna sredstva za to ostala še vedno v obsegu, kot so bila načrtovana. Za zdaj nimam informacije, da bi nam kdo kaj ustavil.

Zadrževalnik Veliki potok je stal 6 milijonov evrov in je bil v celoti financiran s sredstvi Direkcije RS za vode. Pri tem sicer ni velike znanosti. Stroka je natančna, veliko je znanja o tem, kako načrtovati in projektirati, izvedba pa je potem tista, ki je problematična zaradi financiranja. Vendar ne bo druge možnosti.

Protipoplavni ukrepi so rešitev, kaj pa drugo?
Protipoplavni ukrepi lahko močno zmanjšajo velike poplave. Pri nas so nas praktično obvarovali pred njimi. Drugo pa je vzdrževanje vodotokov, potokov ali manjših hudournikov. Ti so znotraj občinskih meja ali pa niso v pristojnosti občine. Zdaj smo izvedeli, da je župan Železnikov dobesedno na svojo roko odredil čiščenje struge. Menim sicer, da pri tem ni ravnal samovoljno, saj ima župan, ko gre za življenja ljudi, pristojnosti, da ukrepa. Če bi bilo to urejanje v občinski pristojnosti, vsaj za manjše vodotoke, bi struge z našimi službami oziroma podjetji lahko sami očistili. Če vodotok ni očiščen, je zmanjšana pretočnost vode in lahko nastane velika težava. Ne vem, zakaj se to ne uredi. Res predlagam, da na ministrstvih razmislijo o tem. Ker ne vem, zakaj se tako bojijo občinam dati kakšne pristojnosti.

Morda zato, ker temu sledi tudi denar?
Financiranje občin je preprosto. Povečaš glavarino, župani in občinski sveti pa dobro poznajo prioritete v svoji občini. Ne poznam nobenega od kolegov županov, da bi kdo hotel svojo občino v celoti pozidati ali pa uničiti. Župani smo tudi edini neposredno izvoljeni od občanov.

Na Škofljici ni bilo poplav. Ali veste, kako imajo to tam urejeno?
Škofljica ima pri domu starejših občanov svoj zadrževalnik. Vedno pa pozabimo še na enega. Ob gradnji prvega cestnega priključka v Šmarju Sap, iz Ljubljane na avtocesto, je bila urejena tudi protipoplavna zaščita. Prej je tam vedno poplavljalo. Zdaj pa je manjši zadrževalnik, ki ga upravlja Dars, in ščiti to mokrotno dolino, v Gajničah in Tlakah, skozi katero gre potok naprej proti Škofljici. Ta del je prej poplavljal, zdaj pa ne. Na ta t. i. mini zadrževalnik vedno pozabimo, ker je manjši, vendar pokrije precejšen del območja.

Vidimo še nekaj, ko sva že pri razmejitvi pristojnosti med občino in državo; zadrževalnik Bičje upravlja Javno komunalno podjetje Grosuplje, medtem ko zadrževalnik Veliki potok upravlja državni koncesionar. Na začetku smo imeli kar nekaj težav, da smo sploh prišli do človeka, ki upravlja s tem. Ker je to menda neka avtomatika, ampak zdaj je civilna zaščita vzpostavila vse potrebne stike. Škoda, da se to ne da v upravljanje lokalnim izvajalcem, ki razumejo, kako je treba delati. Naš poveljnik civilne zaščite je velik strokovnjak, tehnični direktor v javnem komunalnem podjetju, s 30 leti prakse, razmere najbolje pozna. Poleg tehnike je tako pomembno, da imaš tudi domače usposobljene in strokovne kadre.

Če povzamem. Stroka ima veliko znanja, več pristojnosti je treba prenesti na lokalne skupnosti, ker je veliko laže. Tudi operativno gre hitreje. Ali pa, da se občine povežejo. Pri nas smo štiri občine lepo povezane: Škofljica, Ig, Grosuplje, Ivančna Gorica in znamo sodelovati. Je laže, kot pa čakati, kdaj bo nekdo nekaj zapovedal ali pa prepovedal.

Vlada, kabinet predsednika vlade in dve ministrstvi, se je zdaj posvetovala z občinami. So se z vami tudi posvetovali ali povezali?
Ne. To so bili sestanki z vodstvi občinskih združenj. Z občino Grosuplje ni nihče navezal stika. Verjetno je stališče, da bodo že združenja opravila svojo nalogo. Vse, kar sem izvedel, kaj so se pogovarjali, sem videl po televiziji. Nimam informacije, da bi kdo od navedenih neposredno vprašal kaj našo občine. Edini, ki je poklical in vprašal, kako smo, je bil poslanec DZ RS in predsednik SDS Janez Janša, ki ga imamo tako rekoč za »našega« poslanca, saj je bil izvoljen v okrajih Grosuplje in Ivančna Gorica. Prosil je tudi za pomoč, če bo ta potrebna. To smo kot občina tako že ponudili, tudi naši gasilci so bili zelo pridni in so odšli pomagat. Medobčinska solidarnost deluje.

Če prav razumem, stroka in ustanove točno vedo, kaj je treba narediti za protipoplavno varnost, naprej pa se potem zatakne …
Izvedbena raven nam manjka. Pozna se, da nimamo pokrajin. Povsod, kjer sem bil v tujini, Hrvaška, Avstrija in Italija, imajo urejen ta drugi nivo pokrajin. To je tudi razbremenitev za državo, ker je laže. Menim, da je bil zadnji predlog državnega sveta, ko je tega vodil še Alojz Kovšca, dober predlog. Upam, da ga ne bodo dali nekam v arhiv. Prej ali slej bo treba pokrajine vzpostaviti. Občine se že povezujemo med seboj, je tudi kar nekaj primerov skupnih občinskih uprav in mislim, da je takoj laže delovati. Občine bi se znale povezati. Mogoče je to del odgovora, zakaj nas niso poklicali. Razumljivo, da je težko kontaktirati 212 občin in da so se posvetili najbolj prizadetim krajem. Razumem, ampak vseeno. Nekaj izkušenj pa imamo.

Kako pa ocenjujete ukrepe vlade zdaj? Kaj je rešitev za poplavljena območja?
Podrobnosti v tem trenutku ne poznam, je pa treba tem krajem zdaj pomagati. Prioriteta bodo morali biti protipoplavni ukrepi, drugače ne bo šlo. Upoštevati je treba tudi znanje lokalnih oblasti. Osebno težko sodim o nekem hudourniku na Koroškem, mislim pa, da ljudje, ki tam živijo, znajo točno povedati, že po izkušnjah, kaj bi bilo treba narediti.

V Posavju, konkretno v Brežicah, pa jih je strah, če bodo vsi vodotoki zgoraj urejeni, da bo vsa voda stekla k njim …
Nisem strokovnjak za področje hidrotehnike, vendar če sklepam po našem zadrževalniku, je glavna prednost zadrževalnika prav ta, da regulirano vodo zadržuješ in jo regulirano spuščaš. Če kontroliraš pretok, najbrž potem tudi v spodnji del priteče točno toliko vode, kot si želiš.

Se pravi, da je vse to mogoče …
V to sem prepričan. Če pri nas ne bi bilo zadrževalnika, bi Grosupeljščica, ki ima majhen pretok, v času veliko vode prestopila bregove in poplavila. V bistvu se vedno pogovarjamo in vedno smo na istem. Zelo dobro vemo, kaj bi bilo treba narediti, znamo že tudi približno oceniti, koliko to stane, nato pa se stvari ustavljajo, gredo prepočasi ali pa svoje naredijo tudi vladne prioritete. Ocenjujem na področju infrastrukture, kjer mi ni jasno, kako lahko prioritete spreminjamo npr. na štiri leta. In to čez noč. V mislih imam tako železniške tire kot avtoceste. Moral bi biti program, ki bi vzdržal nekaj mandatov, ker je to v korist vseh. Tudi poplavni ukrepi ne morejo biti stvar levih ali desnih, morajo biti stvar zdrave logike.

Kaj pa drugo?
Tretja stvar je prostorski razvoj, kar je tudi zelo zanimivo. Ko smo v naši občini obseg poplav leta 2010 primerjali s katastrom iz časov Marije Terezije s prekrivanjem zemljevidov, smo ugotovili, da bi vsi objekti, tudi potem ko je bila zgrajena že železniška proga proti Kočevju in Novemu mestu, ob takšnem obsegu poplav pred 200 leti ostali na suhem. Se pravi, da se je točno vedelo, kaj poplavlja. To pomeni, da v primeru poplav ne gre za klimatske spremembe, da to ni od včeraj, to se je vedelo. Gre pa seveda za kompromis med razvojem in poselitvijo.

Za Grosuplje je bila že leta 1962 narejena študija protipoplavnih ukrepov, verjetno z namenom oz. potrebami nadaljnje graditve. Izdelal jo je Zavod za vodno gospodarstvo LRS iz Ljubljane. Objekt je še vedno lociran na isti lokaciji, tehnologija pa se je v teh letih nekoliko spremenila. Leta 1984 je bil izveden odkup prvih zemljišč za zgraditev zadrževalnika Veliki potok. Vendar pa sem skoraj prepričan, da se je gradilo, na vse ostalo pa pozabilo. Zato imamo problem.

Kako je drugje s tem?
Vedno se spomnim na čas, ko sem v funkciji državnega sekretarja okoli leta 2004 obiskal Köbenhavn. Namen je bil javni promet. Pokazali so nam, kako so najprej začeli graditi linijo metroja, čeprav tam ni bilo še nobenega objekta. Pogoj mesta je bil, da se najprej zgradi infrastruktura, šele potem lahko začnejo graditi objekte. V Grosupljem pa imamo primer naselja Sončni dvori. Točno se je vedelo, da je treba priti čez železniško progo, da bo nevarno, če ne bo zunajnivojskih križanj. Vedelo se je, da mora biti zgrajen zadrževalnik, če ne bo, bo poplavljeno, vendar so bili bloki že zgrajeni, pa ni bilo niti varnega železniškega nadvoza niti zadrževalnika. Država takrat ni hotela dati denarja, zato je občina sama investirala v zadrževalnik. Ugotavljam, da so protipoplavne karte in izračuni inženirjev zelo natančni, zato je treba to upoštevati in vnesti tudi v posamezni občinski prostorski načrt. To je tretja stvar, ki jo bo treba v večji meri upoštevati. Ampak tu spet govorim najbrž o blažitvi posledic. Verjetno se poplavam ne bomo mogli povsem izogniti, večjo škodo pa je mogoče preprečiti.

Omenili ste, da se z vladami spreminjajo prioritete v prometu. Nova usmeritev zdajšnje vlade je tudi, da se ljubljanska obvoznica ne širi. Kakšno je vaše stališče do tega?
Nemogoče je po mojem reči, da bomo imeli samo železnice, cest pa ne. Saj ne odkrivamo tople vode, pojdimo pogledat naše sosede, Avstrijo in Italijo. Gradijo hitre proge, razvijajo javni promet, naredili pa so tudi šestpasovnice. Če nekdo reče, da moramo preusmeriti javni promet in pri tem nima rešitve, je to sicer lepo slišati, ni pa rešitev. Če se v Ljubljani ne bo razrešila obvoznica, če ne bodo zgrajeni priključki, šestpasovnice, bo vse samo še slabše.

Pravijo: ves promet na železnice, obnavljajo nekatere železniške postaje …
Imamo projekt Ljubljana–Ivančna Gorica, drugi tir. Vse to je dobrodošlo, ni pa to čarobna palčka. Promet bo hočeš nočeš naraščal. Vse drugo, kar lahko delaš, so samo administrativni ukrepi ali pa neke takse.

Ali še delujete v mednarodni železniški zvezi UIC, kakšne so usmeritve?
Usmeritev Evrope in tudi Evropske komisije so železnice, s tem se strinjam. Vendar je treba vedeti, da to niso železnice s hitrostmi, kot jih poznamo pri nas, temveč železnice, kjer skoraj vsi potniški vlaki peljejo 160 km in več na uro. Je pa zagotovo železnica prihodnost. V to sem prepričan.

Kako se pa razvija 5. železniški koridor?
Kar zadeva Slovenijo, imam slab občutek. Leta 1996, ko je bil sprejet prvi Nacionalni program razvoja železniške infrastrukture, to vedno poudarim, je bila sestavni del slika, kjer je bilo zapisano Možne obvozne železniške poti prek Slovenije, če se ne bo vlagalo v infrastrukturo. Rezultat tega pa je točno to, kar je bilo prikazano na tej sliki. Avstrija gradi Koralmski koridor, to je Dunaj–Gradec–Celovec, hitro progo, 250 km na uro. Ko bo tudi Semmering narejen, bo pot iz Celovca na Dunaj trajala dve do tri ure. Od tam dalje se gre proti Beljaku in v Trbiž. Trbiž–Trst pa je že nova proga s 160 km na uro. Se pravi, to je že obvoz po severni in zahodni strani mimo Slovenije. Tudi Hrvaška ima zelo jasen program Reka–Zagreb–Budimpešta po hrvaški strani, nižinska proga mimo Karlovca. To je pa potem obvoz po južni in vzhodni strani.

Kaj pa Slovenija?
Slovenija je imela izredno dobro geostrateško pozicijo, ker bi koridorji, ki gredo zdaj mimo nje, prvotno in tako, kot so bili začrtani, morali iti Gradec–Maribor–Ljubljana–Koper–Trst. Saj je še vedno je v načrtih, samo konkurenčen ta koridor ne bo. Ker bodo parametri železniške infrastrukture v Avstriji in Italiji toliko boljši in višji. Pri nas se o hitrih progah praktično po letu 2000 ni več govorilo, ker smo rekli, da tega ne potrebujemo. Čeprav osebno zelo podpiram to, da bo regijo jugovzhodne Evrope, vključno z državami na območju nekdanje skupne države in tudi z Grčijo ter s Turčijo, treba enkrat železniško povezati. Neverjetno je namreč, da med Ljubljano in Beogradom nimamo direktnega potniškega vlaka. Pa tudi če bi bil, bi zdaj vozil 12 ur, kar ni logično. Že v osemdesetih letih je bila projektirana hitra proga Ljubljana–Zagreb–Beograd, dva koridorja sta bila načrtovana, eden čez Zasavje in eden po Dolenjski mimo Novega mesta. In se je vse ustavilo. Zato pravim, da je treba vse prometnice gledati in sočasno razvijati, čeprav, kot jaz vem, so tudi v drugih državah najprej dali prednost avtocestnemu omrežju, niso pa zaspali na železniškem. Treba je sicer pohvaliti, da se vlaganja v železniško infrastrukturo zdaj izvajajo, vendar je treba vedeti, da je preglednica močno dotrajana. Narediti je treba še preskok v višje hitrosti. Ne bo šlo drugače, če hočemo priti iz Ljubljane v Maribor v eni uri, kot da se zgradi nova hitra proga. Druge rešitve ne poznam. Tu pa smo spet pri denarju.

Verjetno drugje to financira tudi EU …
Sredstva so bila na razpolago. Vendar mislim, da smo mi denar v veliki meri porabili za posodobitev železniške infrastrukture do te mere, kakršna je zdaj. V EU pa je tako, kot se znaš pogajati, toliko dosežeš. Ali pa toliko, kot se znaš povezovati.

Skratka, potrebujemo prodorno vlado …
Ja, prodorno vlado in ljudi, ki si upajo. Primer. Od Škofljice do Ljubljane, kjer imamo zdaj zastoje, bi bilo že zadosti, če bi odstavni pas narisali z rumeno črto in bi bil to rumeni pas, da bi vsaj avtobus lahko malo skrajšal čas vožnje. Pa je to nemogoče narediti. Veliko je takšnih stvari, ki so majhne, pa bi veliko prinesle. Ali pa, kot sem že dejal, ki bi jih prenesli na nižjo raven, na pokrajine na primer, pa bi marsikatero stvar lahko rešili. Prepričan sem tudi, da bi znali priti tudi direktno do kakšnih regijskih sredstev, ki jih EU tudi ponuja.

Kako pa občina posluje, kako je z investicijami, imate kakšne težave? Ponekod pravijo, da vlada ustavlja projekte, da so jim vrata ministrstev marsikje zaprta.
Za zdaj nimamo težav. Večje investicije, ki so bile financirane z državnim ali evropskim denarjem, so v naši občini večinoma končane. Trenutno smo pred največjo investicijo, to je zgraditev novega kulturnega doma z glasbeno šolo in upravno-poslovnim centrom v središču mesta. Glasbena šola deluje v nemogočih prostorih. Upamo na evropski denar.

Glavna naloga župana je sicer, da trka na vsa vrata. Ta so včasih bolj odprta, drugič manj. Ampak načeloma doslej nismo imeli kakšnih slabih izkušenj. Prihodnje leto bo zgrajen tudi prizidek k osnovni šoli Brinje. Za vse investicije v šole, vrtce in to infrastrukturo so občinska sredstva. Kakšna manjša sredstva, mogoče za kakšno opremo v telovadnicah, smo pridobili. In tudi še nekaj vidimo. Jaz pravim temu nasprotje, paradoks. Občine v ljubljanskem primestju (Škofljica, Grosuplje in zdaj že tudi proti Ivančni Gorici), so občine, kamor se ljudje priseljujejo. Ker je več prebivalcev, je proračun večji in po razvojnem indeksu nismo razvojno ogroženi, čeprav imamo ogromno problemov. Priseljevanje npr., pomeni namreč tudi investicije v zdravstveni dom, kar je v celoti v breme občine. Vse skupaj lahko hitro postane tudi razvojni problem. Tako da v občinah, s tem ko ljudje radi pridejo k nam, se priseljujejo, niso ravno nagrajeni. Z infrastrukturo, kakšna je bila pred 40 leti, ne gre. Za nas je dovolj, če se nas država razume pri glavarini, to so naša glavna sredstva, pa bi že laže delovali. Meni je bilo kar hudo, ko smo župani v okviru združenj hodili in moledovali za evro več glavarine. Saj občine smo država, župani pa smo samo podaljšana roka državnega aparata ali njenega delovanja. Imamo pa nekaj samouprave, ki je določena tudi z ustavo in mednarodnimi konvencijami, zato nam jo morajo pustiti. Kakorkoli. Načeloma je kljub temu treba reči, da vsaj kar zadeva glavarino, obstaja posluh. Ne morem reči, da ne. Za vse pa bi bilo laže, če bi bil večji.

Vida Kocjan