Avgust ob Ljubljanici
Nekoč je bil avgust predvsem drugi mesec šolskih počitnic, dnevi so se krajšali in ob večerih nam je nona počasi že začenjala ogrinjati lahne jopice. »Da vam bo gorko in merkajte, da ne boste staknile volka v tazadnjo, ko boste sedele na kamnu. Jesen gre not,« je posrečeno dejala vsakič.
Avgusta, na srečno trinajstico, praznujemo očetov rojstni dan in eden od jubilejnih je bil še posebej sijajen na vrtu Vile Bled, z dolgo mizo, živo muziko ter drevesnimi lampijoni ob sončnem zatonu v jezero. Nepozaben družinski spomin.
Avgusta smo se v mladosti najbolj veselili popočitniških srečanj s prijatelji in na »Šuštarju«, kjer smo posedali na vespah ali ograji mosta nad Ljubljanico, zbijali šale, izmenjavali vtise s potovanj, letovanj, o poletnih ljubeznih. Nekateri so v zanosu celo drzno poskakali v reko. Kako vedri, brezskrbni časi so to bili.
Branje s pulitzerjem nagrajenega romana Avgust v okrožju Osage pa vedno znova prikliče tudi tisti avgust izpred skoraj treh desetletij, ko smo se poslovili od dragega deda. Ter nonin zadnji avgust leta 2018, ko je žalost ustavila čas. Neskončno otožen avgust je to bil. Izgubili za vedno smo takrat tudi našega neponovljivega mopsa Monda … Prijateljičina stara mama Marička je bila prepričana, da je avgust zaklet, da so osmice nesrečne. Niti na listku za loto ni nikdar stavila na osmico.
Tudi zgodovinski roman Johna Williamsa – Avgust – bralca zlagoma prestavi v zlato dobo rimskega cesarstva, da bi se skupaj z njegovimi junaki spoprijel z bistvenimi vprašanji, ki ne zastarajo.
In, avgust, letošnji, je tu. Sprehod na prelomu dneva v večer, po Plečnikovih stopnicah ob nabrežju Ljubljanice, s toplim vetrcem sooči misli z »včerajšnjo« radostjo. In nasmehne. Avgust je (spet) lep.
