'Močan čustveni pretres ima na voznika podoben vpliv kot alkohol'

Na dogodku, ki ga je v četrtek Zavarovalnica Triglav organizirala v sodelovanju z AMZS, so slovenski strokovnjaki z različnih področij pod drobnogled vzeli vedenje motoristov in iskali vzroke, zakaj v zadnjih letih beležimo naraščajoči trend umrlih v prometnih nesrečah, ko gre za motoriste. V pogovoru, ki ga je vodil radijski moderator in strasten motorist Miha Šalehar, so sodelovali še psihologinja Irma Žuman, presojevalec varnosti cest na Agenciji za varnost v prometu Goran Jovanović, predsednik AMZS Andrej Brglez in direktor službe avtomobilskih zavarovanj v Zavarovalnici Triglav Jaka Klement.

Irma Žuman, psihologinja in psihoterapevtka, je motoristka že 45 let. "Takoj ko posije sonce, ko je zunaj več kot 18 stopinj, morda mora biti na stara leta še kakšna stopinja več, se odpravim na cesto. To je strast, ki ne pojenja in ne pojenja," pravi. V vonj bencina se je zaljubila pri treh letih, ko je očetu pomagala v delavnici. "S čopičem sem v bencinu čistila ležaje in bate," se spominja. 

Pri petnajstih je nato spoznala fanta, ki je vozil motokros in na motor kmalu sedla tudi sama. "Želela sem tudi tekmovati, bila sem kar dobra, a so mi moški rekli, da je za ženske prepovedano in nisem smela," pripoveduje. 

Kot psihologinja in psihoterapevtka se z motoristi pogovarja po nesrečah. Kaj je tisto, kar ji povedo? "Če govorim na pamet brez statistike, bi lahko rekla, da je med vsemi temi, s katerimi sem se pogovarjala, okoli 90 odstotkov takšnih, ki so za nazaj kot vzrok za nesrečo navedli določeno čustveno stanje," je povedala in izpostavila jezo, nejevoljo ali kakšno drugo vrsto agitacije. Kot pravi, na motoristovo vožnjo močno vplivajo njegovi medosebni odnosi. "Odnosi doma, v družini, s starši, z otroki, ženo pa tudi odnosi v službi. Oni imajo največji vpliv na voznikovo čustveno stanje," je pojasnila. 

Kot konkreten primer je povzela besede več motoristov, ki so dejali, da so se doma huje skregali s partnerko, zato so odkorakali v garažo, se usedli na motor in odpeljali. "Potem pa se je zgodila prometna nesreča," je dejala in poudarila, kako pomembno je obvladovanje čustev in zavedanje, da takrat, ko čutimo močna čustva, ni pametno sesti na jeklenega konjička. 

Motor je svoboda! Pa je res? Ali gre zgolj za pobeg?

Močno doživljanje čustev je primerljivo z alkoholiziranostjo med vožnjo, je potrdila psihologinja. "Čustveno stanje je tako zelo močno, da pride do afekta. Afekt je čustveno stanje, ki je tako močno, da popolnoma izgubimo razsodnost," je povedala in spomnila, da je ravnanje v stanju afekta opravičljivo tudi na sodnih procesih. 

Marsikateri motorist pravi tudi, da mu motor predstavlja svobodo. "Jaz sem prišla do spoznanja, da motor ni svoboda, ampak je pobeg," pravi Žumanova, ki je pojasnila, da ne čuti nobene posebne drugačne svobode na motorju, v avtomobilu, na kolesu ali pri hoji. "Zadnje čase se več pogovarjam z motoristi o tem, kaj mislijo pod besedo svoboda. Vsi govorijo o tem, da pustijo skrbi za sabo, da se znebijo pritiska, večkrat tudi pritiska od doma. Da v bistvu pobegnejo od skrbi," pripoveduje. 

Dodala je, da razume njihovo dojemanje svobode, a da kljub temu ni primerno, da bi bil ob čustvenem stanju, stresu ali pritiskih motor ventil. Običajno jim svetuje, naj 15 minut udarjajo v boksarsko vrečo, preden se usedejo na motor. Skratka naj sprostijo napetosti, preden se podajo na cesto.  

Potrebno je delo na sebi in grajenje čustvene inteligence

Toda ljudje se enostavno odzivamo hipno. Kaj torej lahko posameznik stori, da se v takšnem stanju vendarle ne bi podal na cesto? Žumanova pojasnjuje, da bližnjic ni. "Gre za trening, trening, trening. Za dolg proces. Tudi boleč proces, saj se je treba soočiti s svojimi občutki in čutenji. Gre za dolgoročno delo na sebi," razlaga in pojasnjuje še, da gre pravzaprav za grajenje na čustveni inteligenci. "Kako čustva zaznaš, prepoznaš, obvladaš in na primeren način izraziš."

Po njenem mnenju bi morali za čustveno opismenjevanje poskrbeti že pri otrocih. Gotovo pa je, kot pravi, več izobraževanj na to temo potrebnih tudi za odrasle. 

Spomnila je še, da živimo zelo hiter ritem, da smo pravzaprav neprestano izpostavljeni stresu, v našem telesu pa je posledično neprestano povišan nivo stresnih hormonov, na primer adrenalina ali kortizola. "Ti hormoni potem poskrbijo, da vsi organi hitreje delujejo in potem pride vikend in se gremo na motor malo sprostit. Vožnja na motorju ta nivo hormonov običajno še poviša, priključi se jim še hormon užitka dopamin in ta koktajl hormonov je lahko za motorista zelo nevaren," je povedala.

Lažen občutek varnosti 

Še dodatno za občutek (ne)varnosti na cesti skrbi infrastruktura, ki lahko po mnenju mag. Gorana Jovanovića, presojevalca varnosti cest na Agenciji za varnost v prometu, prav tako pomembno vpliva na obnašanje motoristov na cesti. "Če pogledate statistiko samo za preteklo leto, boste lahko hitro ugotovili, da v nobeni prometni nesreči s smrtnim izidom kot vzrok ni bila navedena cestna infrastruktura. Pa kljub temu vemo, da bi lahko z izboljšavami na cestni infrastrukturi zabeležili manj smrtnih žrtev med motoristi oziroma hudih telesnih poškodb," meni Jovanović, ki rešitev vidi tudi v drugačnemu, za motoriste bolj prijaznemu projektiranju cestne infrastrukture.

Andrej Brglez, predsednik AMZS, raziskovalec mobilnosti in izkušen motorist, je dodal, da drugod po svetu, kjer analizirajo, kako in zakaj je prišlo do prometne nesreče, velik delež, celo do 30 odstotkov, pripišejo cesti. "Našim cestam se pozna, da so dotrajane. Pozabljamo, da jih imamo res zelo veliko in da to pomeni veliko breme za proračun za njihovo vzdrževanje," je povedal in dodal, da motoristi večkrat pravijo, da so ceste slabe. "Jaz pa pravim, da naše ceste niso tako zelo slabe, da ne bi mogli po njih voziti bolj varno," je prepričan. Dodal je, da če vemo, da so ceste slabe, se moramo temu prilagoditi in temu primerno voziti. 

Motoriste je spodbudil tudi, naj pridejo na tečaj varne vožnje. "Gre v bistvu za zelo intenziven trening za tiste, ki že zelo veliko znajo. Najboljše je, ko tudi izkušeni motoristi po tečaju rečejo: "Tega pa nisem vedel." Vožnja motorja je veščina, ki se je nikoli čisto do konca ne naučiš, na drugi strani pa odpira veliko širše polje, da človek lahko dela sam na sebi. Ne samo na vožnji, ampak tudi na tem, v kakšnem stanju voziš," je povedal in izpostavil, da je samorefleksija pomembna tudi sicer, ne samo na motorju. 

'Za večjo varnost na cesti je potrebno sistematično opazovanje voznikov, zbiranje podatkov in kontinuirano učenje'

Na dogodku so predstavili tudi brezplačno aplikacijo DRAJV za motorje. Po trditvah Zavarovalnice Triglav so uporabniki DRAJV-a, ki ga redno uporablja več kot 50 tisoč ljudi, varnejši vozniki. "Naši izračuni kažejo, da imajo uporabniki aplikacije DRAJV za približno 15 do 20 odstotkov nižjo škodno pogostnost v primerjavi s tistimi vozniki, ki je ne uporabljajo," je povedal Jaka Klement, direktor službe avtomobilskih zavarovanj.

Navrgel je podatke, da so v lanskem letu uporabniki DRAJV-a prepeljali skupno več kot 200 milijonov kilometrov, v letošnjem letu pa bodo skupaj od zagona aplikacije v letu 2015 dosegli milijardo prevoženih kilometrov. "To je bil tudi eden glavnih razlogov, da smo DRAJV ponudili še motoristom, ki si bodo lahko z varno vožnjo znižali premijo zavarovanja do 15 odstotkov," je povedal in ob tem opozoril, da trenutna praksa kaže, da se motoristi odločajo predvsem za zavarovanje svojih motorjev, pozabljajo pa nase in na zavarovanje svoje varnosti.

Ker je telematika področje, ki se v svetu in tudi pri nas vse hitreje razvija, postaja vedno aktualnejše tudi vprašanje uporabe na ta način zbranih podatkov. "Zbiranje podatkov v telefonu, avtomobilu ali na motorju postopoma dobiva neko materialno vrednost. Kaže se njihova valuta, njihov potencial, ko gre za varnost motoristov," je menil Brglez.

Na podlagi lastnih raziskav o vedenju voznikov in podatkov lokacij prekoračitev hitrosti, ki jih v anonimizirani obliki zbira aplikacija DRAJV, so v omenjeni zavarovalnici ugotovili, da so za odgovore, kako do večje varnosti na cesti, potrebni sistematično opazovanje voznikov, zbiranje podatkov, nenehno merjenje učinkovitosti posameznega ukrepa in kontinuirano učenje.