Tako sem agitiral javnost k glasovanju proti temu, da bi se Slovenija pridružila zvezi Nato, skoraj 20 let nazaj, pred referendumom o tem, ki si se zgodil 23. marca 2003. Stranka, ki sem ji še pripadal, Združena lista Socialnih demokratov (danes SD), je sicer to članstvo, skupaj z onim v Evropsko unijo, podpirala, a dopuščala je tudi nasprotna mnenja. Demokratični centralizem, ki je krasil njeno predhodnico, Zvezo komunistov, je bil pač pase. Če ne bi zmogla te odprtosti, bi jo zapustil že takrat.
Kakorkoli že, pa smo nasprotniki Nata pri nečem le uspeli. Razlika z EU je bila očitna. 89,61 % za Unijo, le 66,05 za zavezništvo. Bolj slaba tolažba, a vendar podatek, ki nekaj pove.
Argumentov, ki sem jih navajal v prid temu, da bi zavrnili formalno povezovanje z druščino, ki so ji poveljevale in ji še poveljujejo Združene države Amerike s svojimi strateškimi in drugimi interesi (omenim naj le najbolj razvito orožarsko industrijo), je bilo še za kopico, a izluščil sem za tale zapis onega, ki govori o podnebju, ker se te dni v egiptovskem Šarm el Šejku, na konferenci OZN COP27, svet znova spogleduje s tem, kar se s podnebjem dogaja.
In dogaja se hudo ter vse huje. Pred 20 leti nas ni skrbelo, uživali smo še povsem običajna poletja in običajne zime, sezonski cikli so se kazali kot normalni, običajni, ponavljajoči se, morda s kako občasno izjemo. Da se je podnebje spreminjalo predvsem zavoljo rastočih izpustov toplogrednih emisij iz človeških dejavnosti, je zaznavala le znanost in nas sproti opominjala, da je bilo nujno pričeti z zmanjševanjem teh izpustov, da bi ohranili proces globalnega segrevanja planeta na dolgoročno obvladljivo raven. Vlade so resda začele zapisovati v svojih programih tudi boj proti podnebnim spremembam, več kot 140 jih je podpisalo Kjotski protokol, prvi pomembni globalni dogovor o tem, a se nikoli niso resno spoprijele s tem bojem. Morale bi drastično poseči z rezi in transformacijami v industrijski proizvodnji, v energetski politiki, v potrošnji in v življenjskih standardih posameznikov in skupnosti, kar bi bilo vse prej kot popularno in bi jim težko zagotavljalo politično preživetje.
In danes, po zamujenih 20 letih, smo tam, kjer smo. »Na poti v podnebni pekel, ki jo še pospešujemo,« svari generalni sekretar OZN Guterres, ki pa, da ga ne bi razumeli povsem katastrofično in brezizhodno, še vendar dopušča upanje v kolikor toliko pravočasno sanacijo stanja. Dve sta smeri, pojasnjuje, v podnebno solidarnost (gre za to, da industrijsko razviti Zahod, kot največji proizvajalec CO2 in glavni krivec podnebnih mutaciji, privoli v to, da odplača svoj dolg zaradi njih najbolj prizadetim delom sveta, v prvi vrsti Afriki) ali v skupinski samomor.
Sam se bojim, tudi spričo dejstva, da na konferenci v egiptovskem letovišču polovico G20, skupine 20 največjih in najhitreje rastočih gospodarstev, zastopajo nižji uradniki in ne voditelji držav, kar veliko pove o skrbi, ki jo slednji posvečajo tej tematiki, da pred človeštvom ni daljše prihodnosti. Če k temu dodamo vojno v Ukrajini, siceršnji spopad Zahoda z Rusijo, kot posledico energetske krize, ki je pri tem nastala, pa tudi vračanje mnogih držav k fosilnim gorivom, in še vrsto drugih konfliktov širom sveta, si lahko napovemo le še nekaj desetletji obstoja, tam morda do konca stoletja. Do takrat, pravi stroka, bo globalna temperatura narasla za dodatnih 2 in pol stopinje Celzija, kar pa ne pomeni, da nam bo le za toliko bolj vroče, ampak tudi da ledenikov ne bo več, niti ledu na Arktiki in Antarktiki, da bodo obalni nižji predeli celin, kjer so še danes mnoge manjše države, pod vodo, da bodo suše vse daljše in da bo pitne vode vse manj, da bo narava gorela in se človek ne bo imel več kam dati.
A bi se Biden in Putin slišala in se dogovorila o skupnem reševanju sveta? In če Biden ne, bi to storila Evropska unija? Ali bomo še enkrat več ugotovili, da so glas razuma poslušali vsi, slišal pa ga ni nihče?
Aurelio Juri, Koper