Nedokazane govorice kot »dokumentarec«: Kako video pamflet »Sarajevo Safari« širi predsodke o Srbih

Te dni se po slovenskih kinematografih vrti slovenski »dokumentarni« film s šokantno zgodbo iz časov vojne v Bosni in Hercegovini med leti 1991 in 1995.

Naslov filma je »Sarajevo Safari« in govori o tem, kako naj bi pripadniki srbskih sil, ki so oblegali mesto, prirejali »safarije«, v katerih so lahko bogati lovci iz tujine streljali na ljudi v mestu pod njimi.

Gre za zgodbo, ki je na prvi pogled pretresljiva.

Sarajevo Safari. pic.twitter.com/NmUhzOKx7A

— BojanPožar (@BojanPozar) October 29, 2022

In ki je nekako vse doslej ušla tožilcem iz Haaga ter tisočem preiskovalcev, novinarjev in mednarodnih opazovalcev, ki so v vojnih letih in v več desetletjih po njih prekrižarili Bosno in Hercegovino.

In te neverjetne zgodbe niso odkrili, dokler se ni pojavil raziskovalni režiser iz Slovenije.

V novinarstvu velja izrek, da kadar je neka zgodba preprosto predobra, da bi bila resnična – verjetno res ni resnična.

Resničnost pa se dokazuje z dejstvi, ne pa z govoricami in slutnjami.

A za režiserje in »umetnike« očitno obstajajo drugačna pravila - ali pa si nekateri vsaj mislijo, da obstajajo.

In to celo tam, kjer se film križa z novinarstvom. In to so vsekakor dokumentarci.

»Obstajala je struktura, ki je omogočala določenim ljudem, da s srbskih pozicij nad Sarajevom za plačilo streljajo na prebivalce obleganega mesta,« je v intervjuju za MMC RTV SLO povedal slovenski režiser filma in, da bi bilo še huje, ob tem tudi predavatelj na slovenski akademiji za gledališče, film in televizijo (AGRFT).

Toda - kakšni so dokazi, ki jih lahko vidimo in slišimo v tem »dokumentarcu«?

Težava je, da se prav na tej točki zgodba nekoliko zaplete. 

»Prišli smo do določene točke vednosti, od tu naprej lahko slutimo, ne moremo pa kategorično ničesar trditi,« glavno težavo dokumentarca opiše Miran Zupanič.

»Kako je bila struktura vzpostavljena, oblikovana, ne vemo in ne izvemo v filmu. V tem smislu film ne želi biti več, kot je,« opisuje Miran Zupanič pojav, ki ga je raziskoval v svojem novem dokumentarnem filmu Sarajevo safari.

Povedano na kratko – dokazov, ki bi jih vsak gledalec, ki si gre v kino ogledati dokumentarec običajno pričakoval – izpovedi prič, pričevanja ljudi, vpletenih v dogajanja, dokumenti, dnevniki, materialni dokazi – v tem filmu preprosti ni.

Dejstev ni, so le »slutnje.« 

Slutnje?

Zgodbo naj bi Zupanič najprej slišal od kolega, nato pa naj bi mu ta pripeljal svoj »vir«.

»Iz pogovora izvem, da je to šolan človek, ki je bil med vojno v Bosni in Hercegovini akreditiran kot novinar in tam za veliko ameriško agencijo zbiral informacije. Ko smo šli večkrat čez njegovo zgodbo, je dejstva predstavljal vedno na isti način, imel je tudi zelo jasno določene meje, kaj je pripravljen povedati in česa ne. Sam sem nato, po več pogovorih, ocenil, da mu lahko verjamem, a to še ni temelj za film,« pravi režiser.

Tu je prva težava in nedoslednost filma. Novinar, kronska priča zgodbe je torej prvi izvedel za izjemno brutalno zgodbo, a je ni objavil?

Zakaj ne? Mu tega niso dovolili – ali pa za zgodbo preprosto ni imel nobenih dokazov? In če zgodba ni bila dovolj prepričljiva za članek – kako je lahko dovolj dobra za cel film?

In od kdaj je šolanost pogoj za resnicoljubnost? Ali niso bili največji svetovni lažnivci odlično šolani ljudje?

»Lotil sem se raziskovanja, a pod pogojem, da lahko odstopim od projekta v kateri koli fazi, če se izkaže, da ne dobimo dovolj gradiva. Ne moremo delati tako delikatne zgodbe na silo,« igra svojo resnost in kredibilnost režiser filma in nato pojasnjuje, kako mu je kolega Franci, ki je »imel zveze z BiH-om in intenziviral svoja iskanja v tem prostoru, našel je drugega pričevalca, Edina Subašića, obveščevalnega oficirja armade BiH-a.«

Ta priča torej zgodbe znova ni povedala sama. Kako je Franci našel pričevalca? Ga je spraševal nevtralno, tako da mu je sam povedal zgodbo, ali mu je najprej povedal svojo zgodbo in potem v odmev - dobil »potrditev« pričevalca?

Kakšni so motivi tega oficirja - ali je mogoče izključiti domnevo, da si je zgodbo izmislil, da bi očrnil svoje nekdanje in morda sedanje sovražnike - Srbe?

Ta obveščevalec pa je »med vojno obravnaval primer, ki je zgodbo slovenskega pričevalca potrjeval in osvetljeval z drugega zornega kota. Tudi bosanski pričevalec razen svoje zgodbe ni imel drugih informacij, ni vedel za tega Slovenca. Vedel je le, kar je izvedel od ujetega srbskega vojaka.«

A to še ni vse. »Poleg njega smo našli tudi pričevalce na srbski strani. V eni od faz so bili po veliko prepričevanja pripravljeni govoriti, a so si potem premislili – zagotovo vem, da zaradi strahu. Po zmerljivkah in grožnjah, ki sem jih bil od napovedi premiere filma deležen, se mi zdi bolje, da niso sodelovali. Oni sami in njihove družine bi bili ogroženi,« pojasnjuje režiser.

A zakaj niso spregovorili zakriti domnevni srbski vojaki? Kako vemo, da so bili pripravljeni govoriti o »safariju«, ne pa o čem drugem?

Kje so vsaj avdio posnetki z njimi, ki bi to potrjevali? Kako je bilo ime srbskemu vojaku, ki naj bi zgodbo povedal v ujetništvu, kje je njegovo pričevanje?

Kje so zapisi o tem dogajanju v arhivih?

Obstaja sicer pričevanje Srdjana Dragojevića, ki naj bi slišal podobno zgodbo, v kateri naj bi sodelovali tudi hrvaški vojaki in kjer naj bi bilo izhodišče takih safarijev Split.

Na tej podlagi je nato napisal scenarij Hunter, ki pa je bila domišlijska zgodba.

Režiser ob tem sam prizna, da gre za zgodbo iz države, ki je notranje še vedno razklana, njegov glavni dokaz za omenjeno zgodbo, ki obtožuje Srbe pa je bošnjaški vojaški obveščevalec nekdanje bošnjaške (muslimanske) vojske, ki je bila zapletena v državljansko vojno z bosanskimi Srbi, ta pa naj bi zgodbo o safarijih slišal od neimenovanega srbskega ujetnika.

Težava je, da smo lahko veliko podobnih – dokazano lažnih – zgodb lahko slišali tudi na sojenjih v času sodišča ICTY v Haagu.

Tudi ta so bili pričevalci velikokrat razni Bošnjaki, ki svojih zgodb nato v navskrižnem zaslišanju niso uspeli potrditi.

Zakaj bi bila ta zgoda torej izjema?

Širjenje lažnivih zgodb o sovražniku pa je klasična metoda obveščevalcev, ki se jih poslužujejo v vsaki vojni. 

Ob tem so ujetniki znani po tem, da so pripravljeni v ujetništvu svojim zasliševalcem ki odločajo o njihovi svobodi in pogosto tudi o življenju povedati marsikaj, kar želijo ti slišati in ne veljajo za kredibilen vir.

Na podlagi takšnih neverodostojnih virov so nastale celo prave vojne.

Na primer intervencija ZDA v Iraku leta 2003.

Toda zakaj bi bil za zgodbo kredibilen vir nekdanji obveščevalni oficir vojske, ki se je že med vojno ne samo z orožjem, pač pa tudi dezinformacijami napadala Srbe in njihovo vojsko v BiH?

A to še ni vse. V filmu torej sploh ni pričevalcev s srbske strani, ki so bojda najprej pristali, da govorijo o tej temi, nato pa se umaknili, »zaradi groženj«.

A le zakaj, če bi bili lahko spregovorili tudi kot zakriti, tako kot nastopa tudi slovenska priča dogajanja – novinar, ki pa znova ni niti imenovan.

Če bi človek še lahko razumel, da se prebivalci BiH skrivajo pred javnostjo ni jasno, česa bi se lahko bal slovenski pričevalec, ob tem celo še novinar?

Sarajevo safari, najnovejši dokumentarec Mirana Zupaniča, obravnava skrajno sprevrženo prakso, ki se je dogajala v letih 1993 in 1994.https://t.co/KGEa3QWnoj

— Primorske novice (@PrimorskeNovice) October 28, 2022

Morda zato, ker ve, da njegova zgodbica ni vredna piškavega oreha in se noče javno umazati? Zelo verjetno.

Kljub temu vsi slovenski in zahodni mediji o srbskem safariju v Sarajevu pišejo, kakor da bi šlo za dejstva, ki bi bila vsaj tako točna, kot so bile prodaje organov srbskih ujetnikov iz Rumene hiše v času spopadov na Kosovu. 

»Verjetno iz podobnih razlogov tudi slovenski pričevalec v filmu ne pokaže obraza, ne pove imena? Je njegova zakritost lahko tudi simbolna, kot slaba vest vsakogar, ki ni aktivno preprečeval vojnih zločinov?« se glasi naivno vprašanje režiserju filma v intervjuju za MMC RTV SLO.

»Njemu je profil v času vojne odredil delodajalec. Bil je uslužbenec, človek na terenu. Delodajalcem je predal informacije, a ne vemo, ali so poskušali kar koli preprečiti. Nič pa se ni spremenilo. Je bil on sam zmožen ta proces preprečiti? Mislim, da ne. Krivde za vojno ne moremo naprtiti nikomur posamezno, še državam ne, lahko jo naložimo elitam, ki se niso znale dogovoriti. Na področju BiH-a se konfrontira ogromno interesov, ta majhen prostor je zaradi nacionalne in verske heterogenosti presečišče silnic ter je sam po sebi predestiniran za konflikte, obenem pa za demonstracijo sožitja, sobivanja, a kot človeštvo očitno še nismo prišli do te ravni,« pove Zupanič.

Tudi na tej točki zgodba režiserja pade v vodo.

Novinarji niso »uslužbenci«, ki »delodajalcem« predajajo informacije.

Če omenjena oseba ni kakšen agent, ampak je res novinar, potem je imel po slovenskih in mednarodnih predpisih vso pravico, da o tem »sarajevskem safariju« sam napiše ali objavi zgodbo.

Tudi če mu je ne bi objavili, bi obstajal vsaj dokaz, da jo je vsaj poskušal objaviti in morda bi jo nato lahko objavil kje drugje in ne v mediju svojega »delodajalca.«

In malo je verjetno, da bi se katerikoli medij, še posebej pa zahodni, ki so v vojni v zelo slabi luči zelo rado opisovali Srbe – odrekel tako ekskluzivni zgodbi o povsem »novi vrsti srbskih zločinov«, v kateri so Srbi ljudi v Sarajevu bojda ponižali na raven divjačine in lov nanjo prodajali iz materialnih koristi in nečloveških vzgibov, na kar namiguje režiser te filmske laži.

A te zgodbe novinar v vseh deetletjih zatem očitno ni objavil, pač pa je raje zakrit nastopal v nekakšnem dokumentarcu.

In tako je s tem filmom od začetka do konca.

Glavni vir je torej ob bojazljivem slovenskem novinarju še bošnjaški častnik nekdanje vojaške obveščevalne službe muslimanske vojske v BiH, vsi, ki se v filmu pojavijo, so Bošnjaki ali Slovenci in Srbov, ki bi morali biti glavni vir za zgodbo - sploh ni, Srbi so le na klopi za obtožence, ko film sledi zgodbi, ki je nastala na podlagi »govoric.«

V filmu »o svojem stiku s safarijem« spregovorita »slovenski pričevalec, čigar ime in obraz ostajata zakrita«, in Edin Subašić, obveščevalni oficir armade BiH-a, »zorni kot žrtev ostrostrelcev pa osvetljujejo Stana in Samir Ćišić ter Faruk Šabanović« pojasnjujejo na MMC RTV SLO.

Žal pa slovenska priča razen govoric ne ve ničesar, žrtve pa niso bile žrte safarija.

Celo enega samega srbskega ostrostrelca – vojaškega, ne tistega iz safarija – se jim ni posrečilo zvabiti pred kamere.

Med premožnimi tujci, ki naj bi plačevali visoke zneske, da so smeli streljati na prebivalce obleganega Sarajeva, »se omenja Kanadčane, Italijane, Američane, celo o Slovencih se je govorilo,« pravi režiser filma Miro Zupanič.

Se je govorilo?

Vsak novinar in medij je zavezan, da objavlja le točna in preverljiva dejstva. Tudi uporaba neimenovanih virov je v skrajnem primeru mogoča le, kadar je njihovo zgodbo mogoče preveriti z drugimi podatki in drugimi pričevanji.

A vse to, kar velja za vsak naveden novinarski članek, očitno ne velja za slovenski dokumentarec »Sarajevo safari« – zgodba brez dejstev, dokazov in pričevanj, nastala le na podlagi govoric, je nenadoma – dokumentarec, ki se vrti ne samo po slovenskih kinodvoranah, pač pa tudi, da bi bila sramota in škoda še večja, tudi na mednarodnih festivalih.

»Dokumentarec, ki se osredotoča na čas obleganja Sarajeva v letih od 1992 do 1996, je imel pred kratkim svetovno premiero na 5. festivalu AJB DOC v Sarajevu, na festivalu dokumentarnega filma Dokudoc v Mariboru pa so mu podelili nagrado dokudoc izbrani,« poroča MMC RTV SLO.

»Čutil sem nujo, da gremo s to sarajevsko zgodbo v javnost najprej v Sarajevu, ker je to naša moralna zaveza,« pravi režiser in scenarist Zupanič, a dodaja, da je tam film spremljal medijsko-politični cunami, predvsem od Republike Srbske, kjer so v filmu prepoznali napad na srbstvo.

Snemalci filma so bili vsi iz slovenskih logov. Imenujmo še »slavno« ekipo tega filmskega konstrukta: to so Božo Zadravec, Maksimiljan Sušnik in Zupanič, ki je bil poleg Jake Kovačiča tudi montažer. Skladatelj te domišlijsko-propagandne epopeje je bil Tilen Slakan, oblikovalec zvoka pa Boštjan Kačičnik.

Film je nastal v produkcijski hiši Arsmedia z Danico Ikovic, Boštjanom Ikovicem in Francijem Zajcem.

A kje so dokumenti, pričevanja, skesane priče, kje so organizatorji, ki so po več kot treh desetletjih odločili, da si končno operejo vest, povedo resnico, kje so udeleženci safarija?

Ena od prič - bojazljivi novinar, ki o tem ni objavil svoje zgodbe - naj bi celo videla sedem strelov, a ne vemo kdo je bil stelec in kje naj bi do tega prišlo - in ali je šlo res za safari in ne za drugačno streljanje.

Na koga je sploh meril ta strelec?

Tega ne izvemo.

Režiser se sklicuje na tajni proces - a zakaj, če je smisel njegovega dela razkrivanja neznanega javnosti?

Kje so razkrita poročila tajnih služb o tem safariju, kje so pričevanja sorodnikov žrtev? V filmu jih preprosto ni! 

Skratka – nakladanje in domišljijska zgodba, nastala na podlagi govoric iz časov vojne pred nekaj desetletji je bila za slovenskega režiserja dovolj dober povod, da je na tej podlagi posnel filmski propagandni zmazek, ki ga je svečano predstavil kot »dokumentarec.«

Zupaničeva klišejska, propagandna zgodba, verjetno nastala v kakšnem od štabov nekdanje bošnjaško-muslimanske vojske, ki ne bi mogla prestati niti najbolj preprostega preverjanja dejstev v najbolj bulvarskem časniku v kakšnem od najbolj zakotnih krajev zelo daleč od civilizacije, je nenadoma postala »dokumentarec«, ki se s pompom in celo kot nekakšno herojsko preiskovalno delo predstavlja v skorajda vseh kinomatografih po Sloveniji, članici EU.

Da, res je, celo tako daleč smo padli.

Ne le, da so Miro Zupanič in sostorilci sproducirali filmsko neresnico, pač pa to filmsko laž še prodajajo slovenski in mednarodni javnosti in z njo mastno služijo.

In te izkušnje pri produciranju in filmanju filmskih laži bo slovenski režiser kot predavatelj na AGRFT-ju, (na katerega je, na primer, hodil tudi nekdanji slovenski predsednik vlade in sedanji minister za obrambo Marjan Šarec) lahko celo zastrupljal še na stotine generacij nadebudnih študentov, ki se bodo naučili, kako lahko najbolj divje in neverjetne govorice in trditve uspešno spremenijo v »dejstva« in »dokumentarce.«

Težava teh laži je seveda v tem, da dolgoročno uničujejo vero v spoznavno moč človeškega razuma.

Ne preprečujejo novih vojn, pač pa pripravljajo teren za nove.

Ko ne režira, pa Miran Zupanič (1961) uči prihodnje filmske režiserje na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani.

In ni mogoče reči, da je svoje potvarjanje resnice zagrešil iz čiste nevednosti.

Ne le, da je režiser, ko je bil sam študent, je poleg filmske režije diplomiral še iz prava in bi mu zato pojmi kot so »obrekovanje«, »lažna obrožba« ter »kdor o komu razširja neresnične trditve, ki žalijo…se kaznuje…ali z zaporom…« in podobne - morale biti dobro znane.

Tudi film »Sarajevo safari« je menda ustvarjal s pravniškim odnosom.

»Pri tako delikatni temi bi želel, da priče pričajo, kot bi to počele na sodišču, samo da je sodišče in razsodnik tu občinstvo,« poudarja za MMC RTV SLO.

Težava je le v tem, da Zupaničeva porota nima o čem presojati, saj priče o domnevnem zločinu ne vedo ničesar, zgodbo, ki temelji na govoricah pa pripoveduje režiser, ki je v tej zgodbi v vlogi tožnika in sodnika in svojo vlogo velikega inkvizitorja opravlja očitno pristransko in z velikim veseljem do pljuvanja in obtoževanja le ene od strani v nekdanji državljanski vojni – Srbov.

Iz tako obupnega scenarija in materiala se ne bi dalo narediti niti najbolj fantazijskega krimiča, Zupaniču pa se je celo posrečilo, da je celotno Slovenijo prepričal, da je posnel – dokumentarec...

Če je kaj takšnega v BiH res obstajalo, bi bilo potrebno najprej zbrati kredibilne vire in šele nato narediti film.

Tako pa film v naslovu pretenziozno trdi nekaj, česar v njem nato ne vidimo.

Željka Cvijanović, v času premiere tega filmskega izbljuvka še predsednica Republike Srbske, pred kratkim pa izvoljena članica predsedstva države, je režiserja obtožila ponarejanja resnice, medtem ko je sarajevska županja Benjamina Karić na podlagi filma že dala ovadbo zoper neznane storilce, četudi jih bo po 25 letih najti in pripeljati pred sodišče »zelo težko, verjetno celo nemogoče,« kot je dejala.

Film »Sarajevo safari« je zato lahko marsikaj – lahko je domišljijska zgodba, zapozneli propagandni umotvor, narejen v korist ene od strani v državljanski vojni, ki na medijskem področju očitno v BiH še vedno traja, lahko je poskus poceni nabiranja »slave« ne s hrabrim rušenjem, pač pa strahopetnim utrjevanjem stereotipov, mitov in predsodkov, lahko je defamatorski projekt, namenjen materialnemu okoriščanju avtorjev tega filma – a »dokumentarec« preprosto ni.

Z opravičilom, da režiser pač predstavlja neka pričevanja, da pa naj »gledalec odloča, komu verjame« je mogoče predstaviti kakršnokoli laž kot resnico.

Režiser je namreč nujno v vlogi cenzorja in sodnika.

On izbira dokumente, kadre, priče. In če predstavlja samo eno stran skrajno problematične in neverjetne zgodbe, potem tudi porota v vlogi publike ne more odločati o ničemer.

hladenprimer.jpg

Takšno odločanje je lahko zgolj nekredibilno ali pa v naprej obsojeno na uspeh.

Sodišče, ki ga je v svojem filmu na noge postavil Miro Zupanič ni nepristransko sodišče, v katerem bi bila pravica slepa, da na njo ne bi nihče vplival, pač pa je inkvizicijsko sodišče, v kateri so tudi po 30 letih od konca vojne Srbi, ki so jih – kot vidimo danes, po številnih nezakonitih vojnah in barvnih revolucijah ZDA in zahodnih sil – velikokrat neutemeljeno obtoževali številnih zločinov (ob utemeljenih obtožbah, za katere pa so bili vsi največji zločinci obsojeni, za razliko od Hrvatov in Bošnjakov!) – ponovno postavljeni na sramotilni steber.

Kdor hoče videti res dober dokumentarec, naj zato ne polni žepe avtorjem lažnivega filmskega pamfleta, pač pa naj si raje ogleda film »Hladen primer Dagmajrja Hammarskjölda« (Cold Case Hammarskjöld), kjer režiser iz podobno zelo skopih informacij na začetku filma na koncu predstavi zelo prepričljivo zgodbo o zelo kontroverzni smrti generalnega sekretarja OZN – in še marsikaj drugega in res šokantnega, na primer, kako so »civilizirani« zahodnjaki po Afriki namerno širili AIDS med temnopolto populacijo.

Filmskemu zmazku Mira Zupaniča in njegovim sostorilcem kaj podobnega seveda ni uspelo niti približno.