Nedavna izjava namestnika direktorja Britanskega muzeja Jonathana Williamsa daje slutiti, da se desetletja dolgo vzdrževana londonska stališča mehčajo, zdaj se v spravljivem tonu govori o predlogu za »novo kulturno izmenjavo«, kaj natančno naj bi to pomenilo, še ni jasno.

Kipi in njihova zgodba o civilizaciji

Ta teden so iz londonskega muzeja, kjer so že od zgodnjega devetnajstega stoletja shranjeni in razstavljeni antični Fidijevi kipi, ki so nekoč krasili Partenon in druge stavbe atenske akropole in jih je britanski veleposlanik na otomanskem dvoru Thomas Bruce, škotski sedmi grof Elginski, dal več kot desetletje drugega za drugim na ladjah tovoriti v London, leta 1816 pa prodal britanski vladi s pogojem, da bo zbirka poimenovana po njem, zaveli malce drugačni toni kot zmeraj doslej.

»Faganov fragment« so postavili v Partenonsko galerijo, iz katere je lep pogled na Partenon in kjer so razstavljeni deli 160-metrskega friza, manjkajoče dele, ki so v Britanskem muzeju, pa nadomeščajo mavčne kopije. FOTO: Louisa Gouliamaki/AFP

Prihodnost neoprijemljive »kulturne izmenjave«

Namestnik direktorja Britanskega muzeja Jonathan Williams je sicer potrdil že znano, po kolonialni logiki dišečo formulacijo: »Skulpture so absolutno integralni del zbirke Britanskega muzeja, tu so že več kot dvesto let. Vendar,« je pomenljivo dodal Williams, »želimo spremeniti temperaturo razpravljanja, zato bi morali najti način, ki bi pospešil dogovarjanje o kulturni izmenjavi na ravni, intenzivnosti in dinamizmu, ki ga doslej nismo poznali. Premoremo veliko čudovitih artefaktov, ki bi si jih z veseljem izposodili in dali v izposojo. Govorim o aktivnem partenonskem partnerstvu z našimi grškimi prijatelji in kolegi. Trdno sem prepričan, da je volja za res živahno in pozitivno dogovarjanje, v katerem bi našli nove načine za sodelovanje. Pripravljeni smo – tako kot veliko drugih artefaktov – posoditi skulpture tistim po svetu, ki bi si jih želeli razstaviti, če bodo le ustrezno skrbeli zanje in jih vrnili.«

Na obzorju je torej nekakšna zdaj še neoprijemljiva »kulturna izmenjava«, kar je glede na okoliščine vseeno nekakšen napredek, saj so desetletja dolgo uradniki Britanskega muzeja zagovarjali trdo stališče, da zakon iz leta 1963 preprečuje vrnitev antičnih umetnin, ki jih muzej, kot rečeno, hrani od zgodnjega devetnajstega stoletja.

Jasna in moralna pot za vrnitev

Gre tudi drugače: palermski pokrajinski arheološki muzej Antonina Salinasa je letos januarja Novemu akropolskemu muzeju poslal fragment z vzhodnega dela partenonskega friza, na katerem so upodobljeni olimpijski bogovi med letno procesijo v čast zavetnici mesta Ateni – stopalo grške boginje pravične vojne, lova, živali, narave, rasti in rojstva Artemide. Ob predaji marmornatega artefakta so povedali, da gre za štiriletno izposojo z možnostjo enkratnega podaljšanja še za štiri leta, pozneje pa je bilo pojasnjeno, da se grške in sicilske oblasti dogovarjajo o stalni rešitvi.

Predsednik grške vlade Kiriakos Micotakis je na slovesnosti v akropolskem muzeju dejal, da je to »pomemben korak, ki daje odličen zgled drugim muzejem«, grška ministrica za kulturo Lina Mendoni je podobno dodala, da dejanje sicilskih oblasti kaže pot k dokončni vrnitvi partenonskih marmornatih umetnin v mesto, kjer so nastale, še posebej pa se je zahvalila in izrazila hvaležnost sicilski vladi in njenemu ministru za kulturno dediščino in sicilsko identiteto Albertu Samoni za sistematičen trud, da so na podlagi italijanskega zakona o kulturni dediščini fragment v Atene vrnili za stalno. Repatriacija fragmenta po njenem mnenju potrjuje tako dolgoletno kulturno sodelovanje med regijama kot njuno skupno sredozemsko identiteto.

»Trajalo je manj kot pet mesecev, da smo dosegli zgodovinsko vrnitev. Delo sicilske vlade in italijanskega ministrstva za kulturo je pokazalo jasno in moralno pot za vrnitev partenonskih skulptur Grčiji,« je izjavila Lina Mendoni. »Vsi muzeji bi morali razumeti, da se morajo vsi odneseni deli partenonskih marmornatih del vrniti tja, kjer je njihov dom,« pa je dodal Micotakis.

Recipročnost izposoj

Sicilski muzej je Atenam vrnil tako imenovani Faganov fragment, poimenovan po Robertu Faganu, nekdanjem britanskem generalnem konzulu na Siciliji in Malti. Po zbirateljevi smrti leta 1820 ga je od njegove vdove kupila kraljeva univerza v Palermu. V zameno za vrnjeni fragment bo palermski muzej razstavil dve deli iz akropolskega muzeja, kip Atene in amforo iz 5. oziroma 8. stoletja pr. n. št., vsako od del bo na ogled po štiri leta. Samona je dejal, da so sporazum podpisali v skladu s sicilsko zakonodajo o kulturni dediščini, ki predvideva dolgoročne medsebojne izposoje med prestižnima muzejema, ki ju vodita Caterina Greco in Nicholas Stambolidis. Dodal je še, da so sicilske oblasti od italijanskega ministrstva za kulturo zahtevale, da začne proces, ki bi pripeljal do dokončne vrnitve grških del, v ta namen že razpravljajo na komisiji za vračanje kulturne dediščine, ki jo je ustanovilo ministrstvo.

Generalni direktor muzeja na Akropoli Nicholas Stambolidis je povedal, da je Faganov fragment eden od najstarejših delov partenonskega friza, skoraj enako star kot tisti, ki jih je grof Elginski dal odpeljati v London. Zdaj so ga postavili v Partenonsko galerijo, iz katere je lep pogled na Partenon in kjer so razstavljeni deli 160-metrskega friza, manjkajoči deli, ki so v Britanskem muzeju – 75 metrov friza, 56 od ohranjenih 97 delov, 15 metop od ohranjenih 64 in 17 od 29 kipov s čela stavbe na Akropoli – pa nadomeščajo mavčne kopije. Faganov fragment je prvo partenonsko delo, ki ga je Grčiji vrnil tuji muzej. Žogica je zdaj pri Britanskem muzeju in britanski vladi.

V Britanskem muzeju je 75 metrov partenonskega friza, 15 metop in 17 kipov z Akropole. FOTO: Dylan Martinez/Reuters

Na julijskem srečanju v Atenah je po poročanju grških medijev Lina Mendoni novinarki časnika Times dejala, da se je atmosfera v zadnjem času spremenila, »z dobro voljo lahko obe strani najdeta pot naprej«, premier Micotakis pa je takrat izjavil, da je bila Grčija zmeraj odprta za predloge, in dodal: »Mali koraki zdaj niso dovolj, narediti moramo velike korake.«

Pravni vrtiljak

Komentatorka časnika Guardian Charlotte Higgins je pred časom omenila, da je bil med strastnimi zagovorniki vrnitve Grčiji še kot študent odhajajoči ministrski predsednik Boris Johnson, takratni grški ministrici za kulturo Melini Merkouri je leta 1986 to tudi napisal ob povabilu na gostovanje na univerzi Oxford, pozneje pa je kot londonski župan in kot ministrski predsednik stališče popolnoma spremenil. To tako ali tako ni pomembno, ker je stvar bolj zapletena oziroma zaustavljena, kot bi se lahko zdelo: britanski nacionalni muzeji niso podaljšek vlade, ampak so neodvisni, zato je Johnson pravilno ugotovil, da je vrnitev partenonskih marmornatih del naloga za odbornike Britanskega muzeja. Ti so kot kolektivno telo neprimerni za odločanje o pomembnih ukrepih, zakon o Britanskem muzeju iz leta 1963 pa določa, da nadzorniki muzeja predmete iz zbirk lahko oddajo le v posebnih primerih, če jih je načel čas, če gre za duplikate ali če je ustrezna komisija ugotovila, da izvirajo iz nakupov v času holokavsta. Odločitev je tako spet prenesena, najprej ne odloča vlada, ampak vodstvo muzeja, a zaradi zakona ne sme, prav tako pa muzej del iz zbirke ne more niti posoditi Grkom, saj Grki seveda ne priznavajo angleškega lastništva nad svojimi odpeljanimi deli.

Enoglasno stališče Unesca

Pogled v zgodovino pove, da je veleposlanik Bruce od predstavnika visoke porte v Konstantinoplu kot zastopnika osmanskega cesarstva dovoljenje za odstranitev kipov dobil leta 1801, še nekaj kasneje pa dovoljenje, s katerim je artefakte lahko dal odpeljati na Otok. Mnenja o njegovem početju so bila že od začetka različna, marsikdo je v njegovem početju videl aroganten vandalizem, je pa britanska vlada leta 1916 sprejela sklep, da je bila pridobitev partenonskih kipov zakonita. Uradni London je zato zahteve po vrnitvi ukradenih predmetov zavračal z utemeljitvijo, da je bil posel zakonit, saj so Bruceu dovoljenje za odstranitev dali tedanji gospodarji Grčije.

Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo se je pred leti ponudila, da posreduje v sporu, vendar je Britanski muzej predlog odklonil, septembra lani je svetovalni svet Unesca znova predlagal londonskemu muzeju, da premisli o svojih stališčih, predlog, da Grčiji vrnejo kipe, je dal tudi medvladni odbor za spodbujanje vračanja kulturnih dobrin v državo izvora ali njihovo vračanje v primeru nezakonite pridobitve, kar je razveselilo grškega premiera Micotakisa, ki je opozoril, da je Unesco prvič enoglasno sprejel stališče, da gre v primeru partenonskih kipov za medvladno zadevo in da je zato vrnitev izključno obveznost vlade Združenega kraljestva.

Ideološki motivi

Za vrnitev kipov, ki so ključni za grški zgodovinski spomin, so se zavzemale vse grške vlade od predsednika Andreasa Papandreuja naprej, ministrica za kulturo v njegovi vladi, zdaj že pokojna filmska igralka Melina Merkouri, je v imenu grških oblasti že sredi osemdesetih začela javno kampanjo za vrnitev kipov Grčiji in mednarodni javnosti takrat namenila kratko razlago: »Vedeti morate, zakaj nam kipi s Partenona toliko pomenijo. So naš ponos. So naša žrtev. So vrhovni simbol odličnosti. So prispevek k demokratični filozofiji. So naš navdih in naše ime. So bistvo grštva.«

Poleg vsega tega odbornike Britanskega muzeja ob zahtevah po vrnitvi Elginove zbirke Grčiji bremeni še ideološki moment – muzej že ves čas, kar se pojavljajo grške zahteve po vrnitvi Elginove zbirke, ponavlja, da je ključna v tamkajšnji zbirki skulptur in da postavitev blizu asirske in egipčanske umetnosti poudarja povezanost med kulturami, kar v atenskem muzeju ne bi bilo mogoče.