Premier Robert Golob (Gibanje Svoboda) in njegova stranka sta zgrmela po lestvicah popularnosti. Golob je moral v Univerzitetni klinični center v Ljubljani, kjer so mu operirali kilo.
In čeprav so že razglasili, da se je zgodil zdravstveni uspeh, se je zapletlo in premierja kasneje ni bilo v državni zbor, kjer bi moral odgovarjati na vprašanja poslancev, ko so potrjevali zapravljivi državni proračun. O proračunskih dokumentih je predsednik Fiskalnega sveta Davorin Kračun dejal, da so brezpredmetni ter da je ravnanje vlade neprimerno in nedopustno za kredibilno proračunsko načrtovanje. Povrh je v glasovalne naprave vladajočih poslancev udaril še kozmični dež. Urška Klakočar Zupančič (Gibanje Svoboda) pa je razglasila kar zmago teh višjih sil, ko je odredila, da se glasovanje ponovi.
Kdo so navadne riti?
Kozmični dež se je izognil poslancev SDS Janeza Janše in NSi Mateja Tonina pa tudi poslancev Levice Aste Vrečko. Deloval ni na Miho Kordiša in Mojco Šetinc Pašek, ki sta napovedala, da bosta proti vladi podprla predlog SDS in NSi o usklajevanju socialnih transferjev z inflacijo. Izognil se je celo podpredsednice DZ Nataše Sukič, ki je dejala, da je pred glasovanjem izvlekla svojo glasovalno kartico in videla, da so podobno ravnali tudi drugi. Ni bila torej višja kozmična sila. Je pa ta udarila v glasovalne naprave poslancev Gibanja Svoboda, ki sta jima Kordiš in Šetinc Paškova pred tem povedala, če povemo po domače, da so navadne riti, ki glasujejo po navodilih. Po izpisu glasovanj so bili zadeti Mateja Čalušić, Vera Granfol, Lena Grgurevič, Darko Krajnc, Tomaž Lah, Miha Lamut, Tine Novak, Andreja Rajbenšu, Dejan Süč, Katarina Štravs in Rastislav Vrečko.
Tem so v primerjavi s prejšnjim glasovanjem nenadoma odpovedale glasovalne naprave, ko bi morali glasovati za vladno politiko, ki ni všečna. Če ni šlo za kozmični dež in napad na računalnike, kakršen se je ta teden zgodil Holdingu Slovenskih elektrarn (lani pa POP TV), so ti poslanci izvlekli glasovalne kartice. V smislu, da morajo nekam stran. Denimo na stranišče. Kar je višja sila. Ker imajo veliko večino v državnem zboru so, ko so odjavili navzočnost, računali, da bo amandma SDS in NSi padel. A ni. Ker sta Šetinc Paškova in Kordiš glasovala s poslanci SDS in NSi, proti pa le dva poslanca SD in nihče iz Levice, se je zalomilo. Da je »stavkalo« še štirinajst poslancev Gibanja Svoboda, je bilo preveč.
Potem smo bili priča politiki Gibanja Svoboda v vsem sijaju. Povedali so nam, da so se zmotile glasovalne naprave in ne nezmotljivi poslanci Gibanja Svoboda. Menda naj bi bilo fizično z glasovalnimi napravami vse v redu, zalomilo se je pri prenosu informacij od glasovalnih naprav do Urške Klakočar Zupančič, ki je najprej tudi napačno razglasila, da amandma SDS in NSi ni sprejet, saj ni pričakovala, da bi lahko bil.
Neodvisni novinarji naših strank
Najbolj bleščečo razlago ozadja je ponudil nekdanji novinar POP TV v vrstah Gibanja Svoboda (še eden v druščini najbolj neodvisnih novinarjev v strankarski politiki) Aleksander Prosen Kralj s teorijo, da je na glasovalne naprave njegovih tovarišev vplival kozmični dež, češ da se je nekje na severu Evrope to že zgodilo. Zdaj pa je na vso moč udarilo pri nas. Udarilo pa je, glej čudo, le na glasovalne naprave poslancev vladne koalicije, ki sta jim Miha Kordiš in Mojca Šetinc Pašek pred glasovanjem pripisala, da so, v ljudskem jeziku, navadne riti, ki glasujejo po nareku. In ki jim je pretilo, da bodo njihova imena objavljena med tistimi, ki niso za več socialnih pravic ljudi.
Ta kozmični dež v vladnih strankah bo imel za državo še veliko manj prijetnih plati. Poslanci so glasovali o zakonu o izvrševanju proračuna. Ta določa, kako se bo izvedlo to, kar s številkami določa proračun. S tem dopolnilom pa so določali odhodke, ki niso v proračunu. Porabo denarja, ki ga ni. Ker je takšno neodgovorno ravnanje, usklajevanje transferjev le drobec, širša značilnost vladnega »načrtovanja« poslov države in njenih podsistemov, je šef Fiskalnega sveta Davorin Kračun o ravnanju vladajočih izrekal kritike o popolni neresnosti, ki so še veliko hujše in resnejše od očitkov Šetinc Paškove in Kordiša o »ritih«. Predvsem pa bodo Kračunove kritike imele daljnosežnejše posledice.
Celotno vlado, ne le poslancev Gibanja Svoboda, je udaril kozmični dež, saj se obnašajo kot voditelji socialistične Jugoslavije, v kateri smo imeli zanič denar in je bilo zaradi tega nujno ves čas usklajevati plače in vse drugo, vsakih nekaj let pa odbiti nekaj ničel iz valute, ki ni bila vredna papirja, na katerem se je tiskala. Težava je, da imamo zdaj evro. To ni dinar. Jugoslovanska ekonomska politika pa ima ob drugačni valuti drugačne posledice. Oblast z neracionalnim trošenjem javnega denarja in višanjem plač ter vsega drugega povzroča težave in zmanjšuje konkurenčnost proti drugim, ki ne ravnajo enako. Dolgoročno s tem uničuje blaginjo vseh in celotne države. Kot so nekoč s takšno politiko na drug način uničevali tudi Jugoslavijo.
Glede na vse to je logično, da je Urška Klakočar Zupančič razglasila, da je prišlo do glasovalne napake, in ponovila glasovanje pod vplivom kozmičnega dežja. Napaka pri prvem glasovanju naj bi bila v tem, da se glasovi poslancev Gibanja Svoboda in koalicije proti amandmaju SDS in NSi niso pojavili v rezultatu. Da bi odpravili »napako« glasovalne naprave, so ponovili glasovanje. In v drugo niti eden od koalicijskih poslancev ni glasoval proti dopolnilu SDS in NSi. Vsi so ga podprli! Celo vsi tisti, ki so bili prvič proti. Kozmični dež je močno udaril. Vse. Izjema sta bila le nekdanja »neodvisna” urednica na RTVS Mojca Šetinc Pašek, ki jo je v poslanski kampanji podprl Milan Kučan, in levi revolucionar Miha Kordiš, ki sta bila obakrat za in sta na kozmični dež očitno bolj odporna.
Varovanje zaupnosti na ravni kozmičnega dežja
Mojca Šetinc Pašek, ki so jo hkrati iz Gibanja Svoboda odstavljali kot predsednico koalicijske preiskovalne komisije za pregon redkih medijev, ki so blizu opoziciji, se je proslavila še z razkrivanjem, kako Sova po hotelih obveščevalno spremlja obiske madžarskih podjetnikov v Ljubljani, in z zahtevo, da bi Sova za propagandne namene vladajočih pred volitvami morala še veliko bolj zbirati podatke o, povejmo naravnost, “napačnih” medijih in opozicijski SDS.
Način dela Sove je razkrila, ko je naložbe madžarskih podjetnikov iz Evropske unije, katere del smo, enačila z milijardnimi nakazili iranske Udbe (tajne službe) prek NLB na račune miki mišk in podobnih na Zahodu, s katerimi je iranski totalitarni režim nekoč dalj časa pri nas uspešno prebijal embargo Zahoda. Naša politika pa je pomagala z mižanjem. Če ne še bolj. Ko je postalo preveč vroče, so se te transakcije v času vlade Boruta Pahorja iz Ljubljane preselile na račune bank v Moskvi.
Tako je Iran in Madžarsko, ko gre za Madžarsko, so se naložbe dogajale v času vlad Mira Cerarja in Marjana Šarca, izenačila Mojca Šetinc Pašek: “Če govorimo o zasebnih interesih madžarskih državljanov, ki so tako ali drugače poslovno sodelovali z lastniki podjetij Ripost in RPRSTR, ocenjujemo, da je šlo za visoko tvegane podvige, kjer se izrisujejo sumi kaznivih dejanj pranja denarja. Tukaj se lahko, denimo, spomnimo na odmeven primer iz bližnje preteklosti, ki ga je preiskoval naš kolega, skratka, gre za primer iranskega državljana Farrokha, ki je pral denar tudi prek NLB, in če se ne motim, še 40 drugih računov v 30 bankah, pa ga denimo Sova v Sloveniji ni zasledila. Podobno Sova tudi vlog omenjenih madžarskih državljanov, razen njihovih bivanj v nekaterih ljubljanskih hotelih, ni zaznala, čeprav ni šlo za kogar koli, temveč za ljudi iz najožjega poslovnega, prijateljskega in v nekaterih primerih celo družinskega kroga madžarskega premierja.”
Da je Mojca Šetinc Pašek zašla nekam daleč, jo je Žan Mahnič opozoril tako: “Ne vem, koliko poznate delovanje obveščevalnih služb, ampak definitivno, če poveste, da obveščevalna služba ima podatke, kdo je kdaj v kakšnem hotelu spal … Kako pa lahko Sova pridobi te podatke? To so operativni podatki obveščevalno-varnostnih služb.” Šetinc Paškova je zanikala, da bi s tem izdala operativne skrivnosti Sove, in to tako, da je trdila, da je to zapisano v odprtem delu poročila preiskovalne komisije, ki jo je vodila, kar je argumentiranje na ravni kozmičnega dežja. Zaupnosti o delu Sove nismo izdali, ker smo jih javno objavili.
Zakaj je to neverjetno?
Ker Sova tega ne sme. To je zloraba obveščevalne službe za potrebe politične propagande vladajočih, ki poskušajo onemogočiti opozicijo. Groba in podla zloraba oblasti, kakršnim smo že desetletja priča, ker oblasti pri nas tradicionalno zlorabljajo obveščevalno službo in organe pregona za politična obračunavanja. Praviloma z Janezom Janšo in SDS. A ne le z njima. Tudi pri Francu Kanglerju, ko je bil cilj uničenje SLS, kar je uspelo, je imel pomembno vlogo neodvisni sodnik, nekdanji udbovec in nekdanji vodilni Sove. In največji mediji, RTV Slovenija in POP TV, v tej igri praviloma »neodvisno« sodelujejo. Njihovi novinarji pa potem gredo še v službe na vrh SD, LMŠ, Gibanja Svoboda in na ministrstva, ki jih ti vodijo in ustanavljajo …
To je bilo že ozadje spora, ko je Janša Šetinc Paškovi očital, da je »odslužena Kučanova prostitutka«, ker je Eugenija Carl, ko je bila urednica Mojca Šetinc Pašek, že spet enkrat javno podtikala povezave SDS z neonacističnimi skupinami. Očitki, s katerimi so že v prejšnjem sistemu obračunavali z notranjimi sovražniki. Takrat s pomočjo Udbe. Pred zadnjimi volitvami je to kulminiralo v znamenito kampanjo smrt janšizmu, svoboda narodu na levičarskih protestih ob petkih in vpitje ubi Janšo. Za to pozivanje k umorom je tožilstvo »neodvisno« ugotovilo, da sodi k svobodi govora in ni sovražni govor. Sodišče pa je na koncu kolesarskega aktivista levice Ludvika Tomšiča, ki je šel najdlje s povsem direktnimi pozivi k umoru Janše in ga je kljub zavračanju tožilstva doletel kazenski pregon, oprostilo, češ da je neprišteven.
Vsi vemo, da pri glasovanju ni šlo za vpliv kozmičnega dežja in da se pravosodni organi, Sova in mediji pri nas zlorabljajo za politična obračunavanja po tradicijah iz časov komunizma Milana Kučana, čigar princeska je Mojca Šetinc Pašek. Napaka pa niso bile glasovalne naprave. Napaka so bili tisti, ki jih pritiskajo in ki jim mediji ne povedo, kar bi morali.
Peter Jančič