Kot študentje smo se zabavali pozno v noč, spali pozno v dan, potem pa – s komaj odprtimi očmi in vonjem po poceni pivu, ki se je še vedno držal naših pižam – kar v pižamah odrinili na zajtrk. Ali brunch, to je obrok med zajtrkom in kosilom, ki mu v Sloveniji pravimo malica. Toda malica je tu domena odraslega pristopa zgodnjega vstajanja, da se pride v tovarno na delo ob 6. uri zjutraj. Okoli 10. ure se v želodcu že prileže kaj konkretnega in ker delo traja do 14. ure, je popoldansko kosilo še predaleč … Ampak brunch je nekaj drugega, pravzaprav obrok za lenuhe. Nismo se pustili motiti, da bi se zbudili pravočasno za zajtrk, zato smo si nekaj podobnega zajtrku privoščili zelo pozno. Na to sicer ne moremo biti posebno ponosni. Ampak nam je izjemno prijalo.
Eden od naju je bival v internatu. Življenje stran od doma, medtem ko si tehnično gledano še vedno otrok, spodbuja tako hitro odraščanje (sam sem moral prati svoje perilo) kot otročje vedenje, saj ni bilo staršev, ki bi nas usmerili na resnejša pota (nosili smo kratke hlače sredi zime, lase smo si sami postrigli tako, da smo na glavo poveznili bejzbolsko čepico in odstrigli, kar je gledalo izpod nje). To je vključevalo bedenje globoko v noč in za glavni dogodek dneva ustoličilo počasen zajtrk – brunch v lokalni okrepčevalnici s hitro hrano.
Američani obožujemo okrepčevalnice. A k temu se bomo vrnili v prihodnjem članku. Običajno so odprte 24 ur na dan, zajtrk pa strežejo kadar koli. Hitro postrežejo spodobno, poceni in udobno hrano, natakarice so izjemno prijazne in ponujajo skodelice kave »brez dna« (naročite eno kavo in dolivale vam jo bodo, kolikor želite). Tudi če še nikoli niste jedli v takšni okrepčevalnici, ste jih videli v filmih (na primer Pulp Fiction). Predstavljajo eno najbolj priljubljenih ameriških izkušenj prehranjevanja v lokalih.
V internatu sem se ponavadi zbudil okoli 10. ure in odcapljal po hribu navzdol v mesto do Tomove okrepčevalnice, ki jo je vodil neki možakar (Tom). Stene so bile zamaščene in polepljene s fotografijami kolegov iz mojega internata, vključno s številnimi prijatelji in mano. Imeti svojo fotografijo na steni okrepčevalnice Tom's Diner je bila velika čast. Tom je imel na jedilniku dve zadevi, dve mogočni stalnici ameriških brunchev in okrepčevalnic s hitro hrano: puhaste palačinke ter zajtrk s slanino, jajcem in toplim sendvičem s staljenim sirom. In seveda kavo. To je bilo to.
Če Toma kdaj ravno ni bilo za pultom, je bil vesel, če smo si sami pripravili zajtrk. Redni obiskovalci smo zaklicali njegovo ime in če ni bilo odgovora, smo kršili različne zdravstvene in higienske zakone tako, da smo šli za pult in si sami pripravili zajtrk. Palačinke so bile seveda puhaste ameriške (v Ameriki običajne tenke palačinke imenujemo crepes, francoski izraz). Sendvič, včasih imenovan bodega, po majhnih latino špecerijah, kjer so jih prodajali, je vključeval jajca (na oko ali umešana), slanino ali »klobaso za zajtrk« in staljeni sir v žemlji. »Klobasa za zajtrk« v Evropi ne obstaja. Mislim, obstajajo kulture, kjer za zajtrk jedo klobase (na primer polni angleški zajtrk), toda ameriška »klobasa za zajtrk« (breakfast sausage) je v bistvu polpeta kot za hamburger, a iz svinjine in začimb, malce sladka (dobra je celo z javorjevim sirupom – verjemite mi).
Ko sem se vpisal na fakulteto, sem vedel, da moram najti nekakšno novo različico Toma. Našel sem jo v Bonnie's Diner, lokalu, ki je bil tako zamaščen, da sem si določil posebno nošo – trenirke in športno majico –, ki sem jo vedno oblekel za tja, saj je bilo neizogibno: kar koli sem imel tam oblečeno, je močno vonjalo po slanini. Kadar sem šel k Bonnieju (kar je bilo vsaj enkrat na teden, vsako nedeljo), se nikoli nisem mogel odločiti med palačinkami in sendvičem za zajtrk. Torej sem naročil oboje. Ta kombinacija je sčasoma postala specialiteta lokala, »The Noah and Lambie« (ker jo je naročal tudi prijatelj z zabavnim imenom Lambie Bickford): za 4,50 dolarja se je dobilo ogromen krožnik palačink ter ogromen sendvič, velik za cel krožnik, s slanino, jajcem in staljenim sirom. Dovolj je, če povem, da sem bil do končane fakultete nekoliko bolj okrogel, kot sem zdaj.
Toda ne glede na vse opisano je te užitke mogoče reproducirati pri nas v Sloveniji! Nekoč sem jih pripravil na pop-up dogodku v neki kamniški kavarni – mislim, da so bili kar uspešnica. Nič podobnega slovenskemu zajtrku, ampak saj v tem je štos.
Nekoč sem na hitro zapisal svoj recept za palačinke za prijateljevo mladoletno hčerko, da bi jih poskusila pripraviti sama. Prav ta recept ponujam tukaj (naš ustrežljivi urednik ga namenoma ni spreminjal – moje slovnične napake niso Zoranova krivda), ob tem pa še enega za sendvič za zajtrk, ki bo zagotovil dovolj kalorij, da boste zdržali vsaj do kosila.
Za več receptov, fotografij in zgodb nam lahko sledite na instagramu (amerika.skozi.zelodec).
